Piše: Tomislav Nikolić v imenu podpisnikov
Pred kratkim je Varuh človekovih pravic (v nadaljevanju Varuh) Peter Svetina pisno obvestil predsednico republike Natašo Pirc Musar o skorajšnjem poteku mandata, ter da tudi želi nadaljevati na tem mestu. V svojem dopisu predsednici je ocenil da je standard človekovih pravic v Sloveniji na sorazmerno visoki ravni. Pohvalil se je še s tem da je institucijo Varuha v času svojega mandata uvrstil na zemljevid držav, ki dosegajo najvišje standarde delovanja, ker so v letu 2021 dosegli status A po Pariških načelih, kar je najvišji možni status, ki ga je mogoče doseči. In poglejmo kaj je Varuh dosegel pri reševanju problematike družbenikov izbrisanih podjetij?
Gre za zadevo ki se vleče že od leta 1999 in ki je prizadela vsaj 25.000 posameznikov oz. vsaj 80.000 če pri tem upoštevamo še njihove družinske člane, ki so pri tem ostali brez domov, z razbitimi družinami, nekateri so zaradi brezupnega položaja celo storili samomor. Sedanji Varuh jim je v svojem zadnjem letnem poročilu namenil nekaj strani (str. 705-708), kjer je, med drugim zapisal: »Poleg tega ne gre zanemariti, da je bila problematika izbrisa družb iz sodnega registra brez likvidacije in odgovornosti družbenikov za dolgove izbrisane družbe tudi že predmet presoje na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP), ki ni ugotovilo kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah ali njenih protokolov.«
Za kakšno problematiko gre? Dne 24. junija 1999 je Državni zbor (DZ) po hitrem postopku sprejel Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je eden od najbolj spornih zakonov sprejetih v samostojni Sloveniji. S tem zakonom naj bi se določene kapitalske družbe, registrirane kot d.d. in d.o.o., zaradi nedelovanja in neuskladitve kapitala do konca l.1994, izbrisale iz sodnega registra in dolgovi prenesli na njihove družbenike kot pri s.p. ZFPPod je v svojem četrtem odstavku 27. člena vseboval fikcijo da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD, ki je določal pogoje za prenehanje družbe ki temeljijo na njihovi prostovoljni odločitvi. Ustavno sodišče (US) je 9.10.2002 sprejelo odločbo U-I-135/00-77, s katero je večinsko potrdilo najbolj sporne člene ZFPPod. Pri presoji najbolj spornega četrtega odstavka 27. člena je US v 75. točki ugotovilo da »navedena določba ne predstavlja pravne fikcije«, ampak da gre za »neizpodbojno pravno domnevo«. US je glede odgovornosti družbenikov vpeljalo pojme »aktivni« in »pasivni« družbenik, in se pri tem sklicevalo na članek avtorja B. Rejca. Vendar je avtor v citiranem članku jasno zapisal da določila 27. člena pomenijo radikalen odmik od načela subjektivne odgovornosti družbenikov, da spreminja ‘pravila igre’ kot jih je uredil ZGD ter da je ustavno sporen, tako da bi veljalo razmisliti o smiselnosti in koristnosti tega določila in ga odpraviti. Zato odločitev US da se četrti (in peti) odstavek 27. člena ZFPPod razveljavijo kolikor se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe, predstavlja eno izmed največjih pravnih manipulacij nasploh. Po tem je bilo več poskusov poprave tega v svetovnem merilu edinstvenega zakona. Oktobra 2011 je DZ sprejel ZPUOOD, po katerem bi se družbenike oprostilo obveznosti nastalih na podlagi ZFPPod in ZFPPIPP, razen če bi bili izpolnjeni pogoji za spregled pravne obveznosti oz. zlorabe v skladu z 8. členom ZGD-1. Z Odločbo US U-I-307/11 je ta odgovornost prenehala za naprej, ni pa bila sanirana za nazaj. ESČP je pri obravnavi primera Lekić v Odločbi 36480/07 od 11.12.2018 zapisalo da izpodbijani ukrep, v tem primeru plačilo dolga upniku »ni pomenil individualne in prekomerne obremenitve za pritožnika«. V tej odločbi, sta sodnici Turković in Mourou-Vikström podali skupno odklonilno ločeno mnenje, v katerem so med drugim zapisale da »gre za očitno nerazumno določbo, ki nalaga prekomerno breme določenim družbenikom podjetja samo zato, ker niso začeli postopka likvidacije«, in da je to »huda in neomejena denarna kazen, medtem ko bi zgolj globa in plačilni nalog za prenehanje dosegla isti cilj«. Pri zadnjem poskusu poprave novembra 2021, so bili vloženi amandmaji, zaradi katerih oškodovani družbeniki niso dobili odškodnine.
In kaj na vse to pravi Varuh? Kljub temu da je z temi dejstvi bil seznanjen na začetku svojega mandata v letu 2019, ter je s strani združenja ZZZP-CINIP in prof. dr. Šime Ivanjka dobil dokumentacijo za ponoven začetek postopka ustavne presoje dovoljenosti sprejetja ZFPPod, je v odgovoru ZZZP-CINIP z dne 29.11.2019, med drugim, zapisal: »Na podlagi razpoložljivih podatkov in po preučitvi dosedanje sodne prakse Ustavnega sodišča in ESČP kot tudi strokovne literature, dovolj prepričljive podlage za vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZFPPod nismo ugotovili.« In: »V obravnavanem primeru Varuh iz razlogov, ki smo jih navedli zgoraj, tako ne bo vložil zahteve za oceno ustavnosti ZFPPod, saj je z argumenti, ki ste jih sicer sami navedli za to, po naši presoji ni mogoče pravno utemeljiti do te mere, ki bi izkazovala vsaj minimalno stopnjo verjetnosti za njen uspeh v postopku pred Ustavnim sodiščem.« (odgovor je dostopen na www.cinip.si/ARHIV/januar 2020). Pri že omenjeni sodbi ESČP, je Varuh ‘pozabil’ da pri tem gre za posamezen primer, ki zaradi določenih okoliščin (nenaden dogodek z tragičnimi posledicami), ni primerljiv z veliko večino izbrisanih podjetij.
Kot je že zapisano, nobeden od družbenikov izbrisanih podjetij ni dobil odškodnine po ZOKIPOSR. Zato se postavlja vprašanje, komu je bilo namenjeno 45,5 milijonov evrov (to je skoraj 6 krat več kot je država odštela za nakup sodne stavbe na Litijski cesti v Ljubljani). ZOKIPOSR je predvidel še izplačila njihovim upnikom. V času ko je bil ZFPPod sprejet, je po oceni ZZZP-CINIP do plačilne nediscipline prihajalo najbolj zaradi velikih podjetij. Ker je tedanja zakonodaja zaradi konformnega obračuna obresti enormno povečala višino končnega dolga (6 do 30 krat), je s strani določenih posameznikov, podjetij in organiziranih skupin prihajalo do odkupov po simbolni ceni (10-15% nominalne vrednosti dolga). To pomeni da jim je investicija od enega evra navrgla vsaj 20 evrov, zaradi točnega končnega zneska (45,5 milijonov evrov pa naj bi ta denar bil namensko izplačan samo njim.
Iz vsega zgoraj zapisanega sledi da si sedanji Varuh človekovih pravic ne zasluži takšnega imena, kvečjemu je lahko varuh velikega kapitala in to oderuškega, ter zaradi tega ne zasluži še en mandat.
Janez Mohorič, predsednik ZZZP-CINIP, Slavko Murk, član, Tomislav Nikolić, član in še 12 podpisnikov
