Piše: Franc Bešter
Danes je že dobro znano in raziskano, kako je potekala komunistična revolucija na naših tleh in kaj se je dogajalo med vojno. Naslednje leto bomo obeleževali okroglo obletnico – 80 let od komunističnega prevzema oblasti. Naša pol-preteklost: dobrih 30 let tranzicije na dobrih 40 let komunizma, kar je seveda močno zaznamovalo naša življenja. Ko smo se osamosvojili, prekinili s komunistično ideologijo in prešli iz socializma, ki je doživel ekonomski zlom, v kapitalizem, je bila večina ljudi prepričanih, da smo s tem s komunizmom dokončno opravili, da bo zdaj vse dobro, ker smo v » Evropi«.
A nismo, upam si trditi, da smo še vedno v neke vrste komunizmu, in vidim dva glavna vzroka za to: gre za inercijo miselnih šablon v glavah ljudi in inercijo družbenih struktur. Se pravi, ideje, ki so proizvedle komunizem, in strukture, ki jih je vzpostavil – vse to je ostalo. Tu bi se dotaknil še nekega problema v zvezi s tem: narodne sprave. Strokovnjaki zanjo pravijo, da sta dva temeljna pogoja zanjo kesanje in kaznovanje. Tega dvojega pa zaradi prej omenjenega ni, ne bo, zato sprava (še dolgo) ne bo mogoča, če sploh kdaj. Današnja slovenska levica je idejna (a tudi krvna) naslednica tistih, ki so zagrešili poboje l. 1945, in žrtve morajo ostati »izdajalci« – ker s tem še danes legitimira svojo Oblast. Tudi zato se upira njihovemu dostojnemu pokopu.
Zakaj je prišlo do te narodne katastrofe pred osemdesetimi leti? Tukaj bi rad nekoliko osvetlil pra- vzroke zanjo.
Seveda (v tem se vsi strinjajo) do te revolucije ne bi prišlo, če ne bi prišlo do okupacije Slovenije (s strani Nemcev in Italijanov), kar so komunisti izkoristili za nasilen prevzem oblasti, na kar so se pripravljali že dolgo. Njihova prednost pred drugimi takratnimi političnimi silami: izvežbani so bili za delovanje v ilegali! Okupacija je bila seveda posledica druge svetovne vojne, a za revolucijo je bilo odločilno še nekaj: revolucija v Rusiji koncem prve svetovne vojne. In naši komunisti so bili učenci sovjetskih, dobesedno, saj so hodili na šolanje v Moskvo, in naša Partija je bila članica Kominterne.
Komunizem: še razmeroma neraziskan pojav, kljub temu, da je povzročil 100 milijonov žrtev. Obe svetovni vojni sta olajšali njegov pohod na Oblast, tu gre za dogajanje v civilizaciji Zahoda od začetka 20. stoletja dalje, ko so se začeli dogajati civilizacijski zlomi: vojna je katastrofa za civilizacijo in komunizem je nedvomno korak nazaj v kulturi. Začetki komunizma pa segajo v 18. stoletje, v čas razsvetljenstva, čigar ideje so vodile v francosko revolucijo. Gre za vzpon racionalizma in racionalizem je v temelju komunistične ideologije. In komunisti so temu sledili tudi v praksi: sledili so francoski revoluciji, ko so skušali udejanjiti tisto, kar je tam spodletelo jakobincem (najbolj radikalnim revolucionarjem). Zato pravilno ugotavlja Chantal Delsol v svojem delu »Sovraštvo do sveta«, da je namreč komunizem sin razsvetljenstva.
Vendar, kakorkoli obračamo, bomo vedno in nujno ugotovili, da sta pra-vzrok za ta pojav moderni znanost in tehnika, to pa je tisto, kar je našo dobo ustvarilo in kar jo ohranja. Zakaj? Pri tej znanosti gre za racionalistična znanja, ki vodijo v ateizem. Komunisti kot najbolj dosledni racionalisti so se vedno imeli za ateiste, svojo ideologijo (marksizem) so imeli za znanstven svetovni nazor. Tehnika, njen razvoj (napredek) je bil vedno povezan s to znanostjo, saj je bil navadno odvisen od nje. In njen nenehni napredek (razvoj proizvajalnih sil) bo tudi omogočil brezrazredno komunistično družbo, kjer bo »vsak delal po svojih zmožnostih in vsak imel po svojih potrebah«. Realizem? Utopija? Danes je to za večino ostalo zgolj neka utopija, bolj pravljica. Tehnika: ona je šele omogočila tovarne, ki so v bistvu velike delavnice, opremljene z njo. A tovarne so proizvedle nov družbeni razred – delavce, ki so bili izkoriščani, zlasti v 19. stoletju. Ta razred pa je proizvedel komunistično stranko, njeni pripadniki (proti-kapitalisti) so se oklicali za avantgardo tega razreda, katere zgodovinsko poslanstvo je, delavce osvoboditi izkoriščanja, ustvariti družbeno »enakost« (del gesla francoske revolucije!), torej odpraviti razrede.
Del komunistične ideologije pa je tudi, da Partija lahko izkoristi neke izredne razmere, npr. vojno, za nasilen prevzem Oblasti, torej za revolucijo. Eden od vzrokov zanjo je torej tudi vojna. Ko smo pri sodobnih vojnah, pa smo spet pri tehniki. Zakaj je bila ona močan vzrok zanjo? Prva svetovna vojna: vojna za kolonije, začela jo je Nemčija, ker se je v njej zgodila industrijska revolucija, ko je bil svet že razdeljen. Druga svetovna vojna je bila v veliki meri nadaljevanje prve. In vojna je postala »svetovna« po zaslugi moderne tehnike (železnica, močni topovi, tanki, letala…).
Kaj bi lahko zaključili na osnovi vseh teh dejstev? Da so pogoji za revolucijo, ki je pred 80 leti izvedla katastrofo pobojev, nas razdelila na dva sovražna tabora, in katere pogubnih posledic se še daleč nismo otresli, zoreli zelo dolgo, več stoletij. Pravzaprav se je vse skupaj začelo že takrat, ko se je človek (v 16. stol.) podal v avanturo raziskovanja sveta z znanstveno metodo (eksperiment, merjenje) in v proces razvoja moderne tehnike. Komunizem vidim kot posledico negativnih učinkov znanosti in tehnike na družbo.
