2.1 C
Ljubljana
petek, 22 novembra, 2024

Velika vlada je slaba vlada

Piše: Keith Miles

Svobodni trg in tradicionalni liberalni ekonomisti ter politologi že dolgo zagovarjajo stališče, da čim večji je vladni sektor in čim bolj se vlade oddaljujejo od svojih prvotnih nalog, manj učinkovita je ekonomija.

Večina politologov je prepričana, da je glavna odgovornost vlade zaščita državljanov. To pomeni, da je treba imeti vojsko in druge vojaške sile za obrambo države pred sovražniki ter tudi zakone in policijske sile za zavarovanje državljanov pred kršitelji zakonov.

Z leti pa so vlade in nadnacionalni organi prevzemali vse večjo odgovornost. Nekatere od teh odgovornosti so seveda dobre, na primer razvoj in upravljanje cest ali reševalne službe. Druge pa so bolj nejasne. Za zdravstvo, bolniška nadomestila, nadomestila za brezposelnost ali celo za izobraževanje ni tako jasno, zakaj bi jih morala voditi država. Enako velja za železnice, cestne prevoze in dobavitelje energije. Bančništvo zagotovo ne bi smelo biti v rokah birokratov in politikov. Francija je pod Mitterandovim vodstvom poskusila nacionalizirati banke, kar je bila katastrofa.

Privatizacijo podjetij v državni lasti je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v veliki meri popularizirala Margaret Thatcher. To so posnemale številne države, saj so z njo dosegle številne cilje.

Ti so bili večja učinkovitost poslovanja in uporabe kapitala, boljša kakovost upravljanja, dostop do kapitala na trgih. S tem se razbremenijo davkoplačevalci.

Več inovacij. Večja konkurenca pri cenah ali regulacija, ki bo nadzorovala zasebne monopolne cene. Nižje cene za potrošnike.

Lahko je razumeti, zakaj so številne države sledile temu zgledu, saj je bil skupni rezultat boljši življenjski standard za vse. Seveda trdi levici ni bila všeč izguba oblasti, v novih demokratičnih državah komunističnega sveta pa aparatčikom ni bila všeč le izguba oblasti, ampak tudi izguba ugodnosti, ki so bile s tem povezane. Še danes se v številnih državah oklepajo oblasti, ki so si jo pridobili prek povezav s politiko. Zmerni socialisti, kot je Tony Blair, niso spremenili programov privatizacije in poskušali znova vzpostaviti monopolnega nadzora države, vendar v srcih in glavah mnogih nepokornih marksistov ostaja želja po vrnitvi k temu neuspešnemu gospodarskemu modelu. Kot pri vsakem sistemu ne glede na to, kako učinkovit je gospodarski model, bodo obstajali določeni zaostanki in neuspehi, ki jih je treba odpraviti. Toda marksistična levica vedno izkoristi vsak neuspeh in trdi, da gre za dokaz, da privatizacija ni enaka državnemu upravljanju in nadzoru. Pozabljajo, da se je življenjski standard v državah nekdanjega komunističnega sveta brez primere dvignil zaradi svobode trga, zasebnega lastništva in konkurence. Ti marksisti bodo opozorili na vsak redek izpad električne energije in rekli, da potrebujemo nazaj državno lastništvo, vendar pa pozabljajo, da so bili pozimi v komunistični Jugoslaviji izpadi električne energije skoraj vsakodnevni pojav.

Ne upoštevajo spektakularnih primerov uspeha prostega trga, kot so telefoni in telekomunikacije. Starejši bralci se bodo spomnili, kako je bilo v Jugoslaviji v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja skoraj nemogoče dobiti hišni telefon. Morda živijo tudi na kakšnem območju, kjer je takrat lokalna občina plačala, da so v mesto ali vas speljali osnovne telefonske žice, ker je bilo državno podjetje tako počasno. Spomnili se bodo, da je navada osebnih klicev po službenih telefonih postala norma in da se je ta slaba navada ohranila tudi, ko so podjetja prešla v zasebno last. Očitno neučinkovito, ker je uporabljalo premoženje in denar podjetja ter porabljalo delovni čas za zasebne zadeve.

Skoraj nemogoče si je predstavljati, da bi se sodobni telekomunikacijski sistemi kadarkoli razvili v socializmu. Prav tako zanemarjajo sodobne primere, kako je velika vlada v državah, kot sta Kuba in Venezuela, naredila ljudi revnejše. V slednjem primeru je po zadnjem uradnem štetju 7,8 milijona Venezuelcev zapustilo državo kot izseljencev in beguncev.

Dokazi jasno kažejo, da velika država z državnim lastništvom in nadzorom ni tako učinkovita kot zasebna podjetja, zato bi si morali razumni politiki prizadevati za čim manjšo vpletenost in vmešavanje države v gospodarstvo. To zagotavlja najboljšo blaginjo za državljane, država pa zagotavlja varnostno mrežo za tiste, ki jo potrebujejo.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine