1.9 C
Ljubljana
petek, 22 novembra, 2024

Mlačnost in relativizem sta oče in mati totalitarizmov

Piše: Gašper Blažič

Debate o totalitarnih režimih 20. stoletja se v tem času zdijo že nekoliko predvidljive in dolgočasne. Marsikdo bi zamahnil z roko, češ da preteklosti ne moremo spremeniti, zaradi teh debat pa nam ne bo nič bolje, le še bolj sprti bomo med seboj. Takšne stereotipne predstave so po svoje razumljive, a to še ne pomeni, da so resnične in utemeljene. Že zaradi tega, ker vidimo, kako nerazčiščene posledice totalitarizma močno vplivajo na slovensko sedanjost in prihodnost.

Znana filozofinja judovskega rodu Hannah Arendt je nekoč zapisala: »Žalostna resnica je, da največ zla naredijo tisti, ki se nikoli ne odločijo, ali bodo dobri ali hudobni.« Drugače rečeno − so »nekje vmes«. Morda je trditev Arendtove tudi ključ do razumevanja, zakaj so največji zločinci sveta tolikokrat opravičevani in prikazovani kot normalni ljudje. Za Stalina je denimo veljalo, da je znal pokazati pristna čustva, ki ne pritičejo množičnemu morilcu – a že v naslednjem trenutku je lahko izdal ukaz, ki je končal življenja velike množice ljudi. Josipa Broza Tita smo lahko občudovali kot pristnega človeka, ki ima »veliko srce«. Marjetka Kidrič pa se svojega očeta Borisa Kidriča spominja, da je bil »čudovit in izredno topel oče«. In dodaja: »Doma je bil miren, vesel in čisto nič strog oče, nikoli ga nisem slišala, da bi dvignil glas, da ne govorim o tem, da bi sestro ali mene grobo okregal.« (Vir: Svobodna beseda, julij 2024, str. 8). Pazite, govor je o istem Borisu Kidriču, ki je eden od začetnikov revolucionarnih pokolov; že leta 1941 je izdal povelja o zatiranju »bele garde« (čeprav je prva vaška straža nastala šele sredi leta 1942!) in je odgovoren za smrt najmanj 15 tisoč Slovenk in Slovencev. Zanimivo je ob tem omeniti, da je Kidriča s pomočjo posredovanja iz dunajskega zapora rešil duhovnik in profesor Lambert Ehrlich. Kidrič se mu je »zahvalil« tako, da ga je dal leta 1942 umoriti.

Tragika totalitarnih režimov torej ni bila v tem, da bi jim poveljevali zavestno hudobni, pač pa tisti, ki so živeli dvojno življenje in so si svoje osebno moralno prepričanje zgradili v območju »onkraj dobrega in zlega«, mlačnosti in relativizma torej. To pomeni, da so vnaprej izključevali »najvišje dobro« in živeli v prepričanju svoje morale oziroma iskanja dobrega v mejah lastnega udobja. Eden od velikanov ruske književnosti F. M. Dostojevski je v stavku »Če ni Boga, je vse dovoljeno« izrekel prav to staro resnico, da izključevanje Boga dejansko pomeni legitimizacijo etične skepse in relativizma ne glede na to, da to vprašanje presega nivo etike. Toda če zavlada diktatura relativizma − pred njo je svaril zlasti pokojni papež Benedikt XVI., pred njim pa tudi njegov predhodnik sv. Janez Pavel II. −, potem sledi, da se človek postavi v vlogo Boga, s tem pa človek postane zver, saj objektivnega temelja morale ni več. Mimogrede, se še spomnite znane teze Milana Kučana o »več resnicah«?

To je seveda samo ena plat kovanca v zgodbi o totalitarizmih. Njihova vloga še zdaleč ni končana, saj se njihovi izrastki pojavljajo znova in znova. In največkrat pod krinko (navideznega) dobrega. Pot v pekel je namreč tlakovana z dobrimi nameni, pravi pregovor. Ne bodite presenečeni, če se bo nekega dne na vas spravila represija v imenu enakosti, dostojanstva in boja proti sovražnemu govoru. Ali če vam bo kateri od putinofilov pral možgane s tezo, da (zahodni) mediji družno lažejo o Ukrajini in da za pravo resnico nihče noče slišati in sprejeti Putinovih »dobrih namenov« pod plaščem njegove menda pristne krščanske pobožnosti. A resnična lepota vere, o kateri so naši škofje govorili na praznik Marijinega vnebovzetja, se ne izraža samo z navadami, zunanjimi držami in ljudskimi pobožnostmi (ki so lahko tudi razvada!), ampak s tem, kar nosimo v srcu. Zato lahko po duhu prepoznamo pristnost ali nepristnost dobrega. Ali kot je zapisal sv. Avguštin: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« Prav ta ustvarjalna svoboda v ljubezni (grško: αγάπη – agape) v sodelovanju z zdravim razumom je najboljši način obrambe proti totalitarizmom vseh vrst.

»Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč!  Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust.« (Raz 3, 15-16)

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine