Piše: dr. Metod Berlec
Za nami je praznik Marijinega vnebovzetja, ki je minil v znamenju obiskov svetih maš in nagovorov slovenskih škofov. Kot običajno je bila glavna maša na Slovenskem pred baziliko Marije Pomagaj na Brezjah, ki se je je udeležilo več tisoč vernikov. Pred dobrima dvema desetletjema so bile odmevne tamkajšnje pridige, ki jih je ob tej priložnosti imel takratni ljubljanski nadškof Franc Rode. S tem ko je zelo kritično komentiral nekatera družbenopolitična vprašanja, je v delirij spravljal levo politično in medijsko sceno. Njegov sedanji naslednik na tem mestu Stanislav Zore je pri tem bolj zadržan.
Ostaja predvsem v polju duhovnega razmisleka, manj se dotika družbenih vprašanj. Tokrat je izpostavil pomen verovanja nasproti ateizmu in večnemu iskanju samega sebe, se pravi naraščajoči sekularizaciji moderne družbe. Zore: »Človek pa pozna tudi drugačno resničnost, pozna tudi zanikanje Boga. Pozna tudi zaprtost za Božjo voljo ali morda bolje rečeno: živeti hoče brez Boga, zadosten sam sebi. V tem napuhu hoče človek svet iztrgati iz Božje roke. A takoj ko je človek nehal poslušati Boga in svoje srce odprl za besede, ki so ga vabile k samozadostnosti, k ošabnemu napuhu, se je raj razblinil. Človek brez Boga je nag in ogrožen. Ogroža ga stvarstvo okoli njega in ogrožajo ga ljudje okoli njega.« Današnji svet po njegovem noče, da bi človek poslušal Boga in izpolnjeval njegovo voljo: »Z vsemi mogočimi pravicami ga postavlja na odprt prostor niča, kjer ni več smeri in ciljev, kjer ni več poti in izpolnitve, kjer ostaja samo še ta trenutek in človekovo iskanje samega sebe in svoje identitete.« Vendar, kot je dejal Zore, brez Boga, ki človeku daje dostojanstvo, človek išče svojo podobo iz dneva v dan in vedno znova razočaran spozna, da ne ve, kdo je. »Marija Vnebovzeta nas spodbuja, naj se ne ukvarjamo z zmajem in njegovimi teorijami, ideologijami, zakoni in vsem drugim, s čimer hoče človeka in svet iztrgati iz Božjih rok. Spodbuja nas, naj bodo naša srca naravnana na Boga.« /…/ »V zaupanju v Boga in v življenju z Bogom je naša moč,« je pridigo sklenil ljubljanski nadškof.
Nedavni praznik Marijinega vnebovzetja je tako priložnost za razmislek o krščanstvu, ki je sestavni del naše slovenske in evropske identitete. A tudi naraščajoče sekularizacije, se pravi zmanjševanja družbenega pomena religije kot posledice modernizacije. V sociologiji je sekularizacija večplasten koncept, ki na splošno označuje »prehod z religiozne na bolj posvetno raven«. Pokojni nemški filozof in zgodovinar Hans Blumenger je pojav opisal kot dolgoročni proces, ki pospešuje izginjanje verskih vezi, odnosa do transcendentalnega, pričakovanja življenja po smrti in verskih obredov tako v zasebnem kot v javnem življenju. Sekularizacijo je označil kot oddaljevanje profanega (verskega, sakralnega) življenja od posvetnega. V našem prostoru je bila skozi zgodovino najpomembnejša religija krščanstvo. Hud udarec krščanstvu na Slovenskem je zadal komunizem. Seveda pa je to v 21. stoletju splošni pojav, ki je zelo živ na celotnem Zahodu. Francoska filozofinja Chantal Delsol zato v knjigi Konec krščanske civilizacije pravi, da se zahodna družba sooča s pravim normativnim in filozofskim preobratom. Radikalna preobrazba zahodnega sveta, ki smo ji priča, priča o vračanju poganskega sveta in pojavu novih dogem in novih religij, kot je denimo ekologija. Proces izginjanja krščanstva je v »srži nasilen in se dogaja načrtno«. Zato mora krščanstvo po njeno poiskati nov način obstoja. In ta je »biti neme priče Boga v svetu«.
Podobno razmišlja francoski politični filozof Oliver Roy v knjigi Je Evropa krščanska?. Po njegovem smo soočeni s krizo vrednot in krizo samega sklicevanja na vrednote. »Če je sekularizacija hudič, je hudič povsod, preoblekel se je celo v religijo, saj je sekularizacija v jedru današnjih religijskih procesov. V sporih glede normativnosti vselej zmaga sekularno in ‘sekularnost’, saj lahko religija svoje vrednote dokazuje ali legitimira edino z zgledom. In danes ne moremo reči, da ta zglednost sije kakor luč na gori.« Zato je po njegovem ob vprašanjih sekularne normativnosti, religijske normativnosti in identitete pomembno, da se vrnemo k vprašanju vrednot. Moramo se vrniti »k temeljem, zlasti k temeljem evropske liberalne družbe in ostankom krščanskega spomina«. »Vrniti se bomo morali k ustanovnem projektu Evrope in preseči njegovo birokratsko normativnost. Evropa je edino telo, ki mu še lahko vdihnemo nekoliko duha.« Seveda krščanskega, če ne povsem v verskem, nedvomno vsaj v identitetnem smislu …
