Piše: Gašper Blažič
Brezje je največji slovenski romarski kraj, ki največji obisk doživi ravno za praznik Marijinega vnebovzetja. Naš sogovornik je bil rektor svetišča, frančiškan dr. p. Robert Bahčič, ki tu deluje že enajst let.
Največji Marijin praznik, to je Marijino vnebovzetje, ki ga praznujemo 15. avgusta, je za Slovence že nekdaj povezano z Brezjem. Kaj je pravzaprav pomen romanja? Kdo je pravzaprav romar?
V slovenskem jeziku imamo to lepo lastnost, da je beseda »romar« izšla iz besede Roma, izvirnega imena za mesto Rim, ker so ljudje hodili tja na romanje, pa tudi v Kompostelo, Sveto deželo itd. Seveda so romanja različna in romanja se iz leta v leto večajo, tudi na Brezje. Morda tudi zato, ker ima človek takrat čas, da se sreča sam s seboj, z Bogom, da kaj zmoli, da s seboj prinese prošnje in zahvale, tako osebne kot od drugih, da se zares izroči svoji Materi Mariji. Tudi tu na Brezju opažam, da ljudje prihajajo k Mariji z vsem, kar nosijo v sebi, in tu izročajo svoje zahvale, stiske, potrebe in prošnje. Kot vemo, ima Marija veliko daljše roke kot so naše, in zato vse to hitreje izroči Jezusu. Ko se romar postavi pred njo, samo onadva vesta, kaj se tam dogaja. Je skrivnost in hkrati čudež, da romar, ko pride in odide, dejansko odide z mirom v srcu, blagoslovom in novo močjo za svoje nadaljnje življenje.
Torej ni naključje, da so romarske cerkve v veliki večini posvečene Mariji?
Že od Ogleja dalje, od koder so na slovensko ozemlje prihajali prvi misijonarji, se je na naših tleh največkrat cerkve posvečevalo v čast Materi Božji. Že takrat so nam dajali smer, kam naj se človek zateče. Zato pravim, da ima vsak od nas v svojem življenju dve materi. Telesno mater in Božjo mater, obe moramo spoštovati. Marija nas vodi k cilju, Jezusu. Je naša priprošnjica in tudi vodnica.
Tudi dejstvo, da frančiškanski red duhovno oskrbuje romarska svetišča, verjetno ni naključje? Je to povezano s karizmo sv. Frančiška Asiškega?
Sv. Frančišek Asiški, torej naš ustanovitelj, je zelo ljubil Devico Marijo. To je vidno tudi po njegovih ohranjenih molitvah. Tudi bratom je priporočal češčenje. Navsezadnje začetek reda sega k cerkvi Device Marije Angelske (Porciunkula).
Njen praznik je bil ravno pred kratkim.
Tako je, ta praznik smo obhajali drugega avgusta. Frančišek je začutil, da Marija na tem majhnem koščku deli veliko milosti. Zato so na tla, tik pred vhodom v cerkvico, napisali, da je ta kraj sveti kraj. Na vrh pa so napisali: »To so vrata večnega življenja«. Večina ljudi pa ne ve, da je na obokih vrat zapisano: »Sprejemam tvojo prošnjo, Frančišek.« Prosil je za porciunkulski odpustek. Prav zato, da bi ljudje imeli možnost dobiti te posebne milosti, ki jih Bog daje po Kristusu Cerkvi in tudi po zasluženju Device Marije in svetnikov. In, kot sem prej dejal, vsak človek, ki roma, prinese s seboj najglobje, kar je v njem. In kot mati Marija odpira srce tega človeka, da je dojemljiv za Jezusovo besedo. Kajti Marija nas vabi, da stopamo na Jezusovo pot, na pot evangelija. To je tisto, česar se mora kristjan okleniti, Marija mu pri tem pomaga in ga spremlja.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije, ki je zaradi jutrišnjega praznika izšla že danes!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!