Piše: Petra Janša
Igor Omerza v knjigi Milan Kučan in Udba zavije tudi malce stran od neposrednega prikazovanja odnosa med Kučanom in Udbo in predstavi svoj pogled na zadnji politični sestanek v življenju Josipa Broza Tita, ki se je odvijal na božični večer, 24. decembra 1979.
Udba se je najprej imenovala Ozna – Odeljenje za zaštitu naroda oz. slovensko Oddelek za zaščito naroda. Bila je ustanovljena s Titovim ukazom 13. maja 1944 in šele marca 1946 dobila ime UDB (Uprava državne bezbednosti) oziroma v slovenščini UDV (Uprava državne varnosti). Konec leta 1966 se UDB preimenuje v SDB (Služba državne bezbednosti), v slovenščini SDV (Služba državne varnosti). Kot piše Omerza v svoji knjigi, imamo v Sloveniji še to žalostno dejstvo, da zgodovina naše tajne policije komunističnega vrha sega celo v 15. avgust 1941, ko je vrhovni slovenski komunist (takrat vneti stalinist) Edvard Kardelj ustanovil VOS (Varnostno-obveščevalno službo), ki je predhodnica slovenske Ozne oziroma Udbe. Morilska VOS je nastala po vzoru stalinistične tajne policije in šele mesec dni po junijskem napadu Hitlerja na Sovjetsko zvezo, čeprav je do okupacije Jugoslavije in s tem tudi Slovenije prišlo že aprila 1941. VOS je bila avtonomna slovenska asociacija.
Ozna, predhodnica Udbe
Spomniti je treba, da je takoj po vojni slovenska Ozna, predhodnica Udbe za Slovenijo, sodelovala pri množičnem umoru iz Avstrije (po Angležih) vrnjenih neoboroženih domobrancev. Še danes v Sloveniji odkrivamo številna grobišča po vojni umorjenih domobrancev, civilistov, nemških ujetnikov itn. Njihova številka je zastrašujoča – okoli 700 grobišč. Takoj po vojni in še tudi v desetletjih, ki so sledila, so oznovci, udbovci in kosovci (pripadniki vojaške tajne politične policije, KOS) montirali sodne procese, ki jim je obvezno sledil bolj ali manj strog zapor, v posamičnih primerih celo sodni umor. Zadnji tak proces Sloveniji je bil od maja do julija 1988 proces JBTZ (aretacije, sojenje in obsodba Janeza Janše, Ivana Borštnerja, Davida Tasiča in Francija Zavrla). Hkrati se moramo zavedati, da je Udba v tujini uporabljala tudi najbolj brutalne in državnoteroristične metode, kot so ugrabitve, bombni atentati in umori. Na čelu jugoslovanske Udbe sta bila zvezna uprava in zvezni načelnik, ki je bil neposredno odgovoren notranjemu ministru, ta pa seveda neposredno Josipu Brozu Titu, po njegovi smrti maja 1980 pa vrhu komunistične partije.
Mafijski posli Udbe
Vseh šest republik je imelo republiške Udbe, bili sta še dve pokrajinski Udbi v Vojvodini in na Kosovu. Vse so bile vezane hkrati na center zvezne Udbe v Beogradu in na republiškega notranjega ministra, ta pa je moral poročati republiški komunistični eliti. Iz tega je razvidno, da so bile zvezna Udba in republiške Udbe popolnoma v rokah ozkega vrha političnih voditeljev komunistične diktature. Kot vemo, prvenstvena naloga Udbe ni bila obveščevalnega ali kontraobveščevalnega značaja, ampak predvsem boj proti domačim cerkvenim strukturam – v Sloveniji proti Rimskokatoliški cerkvi, notranji opoziciji, politični emigraciji in proti informbirojevcem. Poleg tega so posebni zvezni in republiški udbovski ekonomski sektorji desetletja množično izvajali državno tihotapljenje cigaret, mamil, orožja, alkohola, kave, dragih kamnov, zlata, tujih valut itn. in si pri tem tudi medsebojno konkurirali. Kot še zapiše Omerza, je v povezavi z mafijo slovenska Udba Italijo dobesedno zasula z neobdavčenimi tobačnimi izdelki in prav tako v povezavi z mafijo vodila lukrativno posojilno službo v slovenskih igralnicah. Slovenska Udba je imela vodstveno upravo vseskozi v Ljubljani v zgradbi ministrstva za notranje zadeve in v zadnjem obdobju 13 operativnih centrov po Sloveniji. V upravi je bilo več oddelkov, ki so dnevno prejemali operativna ali terenska poročila iz vse Slovenije, dokumente iz Beograda in iz drugih jugoslovanskih republik ter obeh pokrajin. Analitiki 10. oddelka Udbe in analitiki posebne Uprave za analitiko notranjega ministrstva so iz te množice terenskih dokumentov izdelali številna poročila za slovensko komunistično vodstvo in del tega pošiljali tudi v zvezno Udbo. To so delali registrirani viri in sodelavci Udbe, razlika med njimi pa je bila ta, da je vir samo poslušal in opazoval, medtem ko je bil sodelavec višja ovaduška kategorija, ker je tudi provociral, širil deformacije, napeljeval k določeni aktivnosti, sodeloval pri nekaterih akcijah doma in v tujini ipd. Omerza ob tem zapiše, da je Udba ogromno konfidentov pridobila v zaporih, kjer so si zaporniki tako izborili boljši status, krajšo kazen ali celo izpustitev iz zapora.
Fantastična količina udbovskih poročil
Da bi dobili bralci knjige vsaj približno občutek o obsegu delovanja slovenske Udbe, avtor knjige Igor Omerza zapiše podatek iz leta 1987 za obdobje, v katerem je bil Milan Kučan politični voditelj te tajne in makrobne asociacije. V splošnem poročilu za to obdobje lahko beremo, da je Udba strogo nadzorovala sovražno delovanje 1096 oseb in še 15.516 z njimi bolj ali manj povezanih posameznikov. Poleg tega so opravili še 6.659 popolnih preverk in 94.048 delnih preverk. Skupaj so torej v enem letu obdelovali in obdelali slabih 120.000 oseb! To raboto je opravljalo okoli 700 udbovcev in okoli 3.500 špicljev. V istem poročilu je navedeno še, da so tajni politični policaji izdelali 1.262 obvestil slovenskemu komunističnemu vodstvu (takrat je bil Kučan, kot je že bilo omenjeno, najvišje rangirani slovenski komunist), namenjenih političnemu razreševanju in preprečevanju nadaljnje sovražne aktivnosti. Ustvarili so torej več kot tri poročila na dan.
Titov zadnji politični sestanek
Omerza v knjigi Milan Kučan in Udba zavije tudi malce stran od neposrednega prikazovanja odnosa med Kučanom in Udbo in predstavi svoj pogled na zadnji politični sestanek v življenju Josipa Broza Tita, ki se je odvijal na božični večer, 24. decembra 1979. To je bilo srečanje med njim in slovenskim političnim vodstvom v Karađorđevu. Kot je razvidno iz arhivskih dokumentov, so navzoči tam modrovali predvsem o stanju v gospodarstvu. Slovensko delegacijo so sestavljali Sergej Kraigher, Viktor Avbelj, Stane Dolanc, Andrej Marinc, France Popit, Milan Kučan, Anton Vratuša, Mitja Ribičič, Vinko Hafner, Janez Vipotnik in Boris Bavdek. Gostitelj je bil Tito, sejanja pa se je udeležil tudi predsedujoči predsedstva CK ZKS Stevan Doronjski. Omerza zapiše, da jih je po uradnem delu dobro razpoloženi Tito, ki je bil tik pred tem, da se začne njegova večmesečna smrtna agonija, zadržal na kosilu. Zanimivo je, če ne celo smešno, kako so komunistični velikani čebljali o zunanji trgovini. Omerza najprej citira Tita oziroma njegovo pripombo na Popitov uvod o stanju slovenskega samoupravljanja in njegove gospodarske baze: »Mene zanima vprašanje varčevanja – nisi se nikjer dotaknil razsipavanja in uvoza ‘svega i svačega’. Ko mi je bilo nekega dne prikazano, kaj mi uvažamo, so se mi naježili lasje na glavi. Celo meso. Prodajamo ga ven in ga potem uvažamo po duplih cenah … Potrebno je varčevati tam, kjer lahko prišparaš. Potrebno je preprečiti razsipanje. Ker mi smo prišli do zadnjih meja. Če bomo nadaljevali z naraščanjem trgovinskega neravnotežja, bomo čez 5 let dosegli 30 milijard … Kar se tiče restrikcije na uvoz, to je zelo nevarna stvar, to je meč z dvema ostrinama, ker potem nimaš surovin in podjetja ne bodo mogla delati ali bodo delala na nizkih obratih. K temu je potrebno pristopiti zelo pazljivo, (…) ne da gremo linearno in prepovemo uvoz brez ozira na potrebe … Namesto da to, kar uvozimo, sami porabimo, je potrebno stvari postaviti tako, da se uvaža, da bi se izvažalo. To Titovo primitivno ekonomsko logiko sta pohvalila tudi France Popit in Stevan Doronjski, svoj lonček pa je pristavil tudi Mitja Ribičič, rekoč: “Prav tako mislim, da se tudi v politiki cen ne sme iti linearno. Nekatere luksuzne stvari se morajo podražiti. Nima smisla, da vse držimo linearno na nizkem nivoju.”
Komična “viskijada”
Kot še piše Omerza, je potem sledila “viskijada”, ki bi jo gotovo zavidali tudi največji komiki. Začel je France Popit: “Ampak poglejte, tu je nek problem. Vi (Tito) ste dejali, da se uvažajo mnoge stvari. Točno je, mnogo stvari se uvažajo, ki jih ne bi bilo potrebno uvažati. No, kot jaz gledam, je pri nas problem viskija. Pri nas je viski precej drag. In ker je drag, sedaj ljudje odhajajo v Trst in prav pred nekaj dnevi sem prebral, koliko milijard (dinarjev), zdi se mi 7 ali 8 milijard, se je porabilo za nabavo viskija. Dobro, kako boš sedaj to preprečil? Edino tako, da greš na realnejši tečaj dinarja in da ne bi bilo potem interesa.” Tito je tu izstrelil kot iz topa: “Zato sem jaz sovražil viski in ga ne pijem več.” Popit je takoj pribil: “To je moda postala.” Nato Tito: “To je postala moda, najdemo ga tudi v vaseh, v običajni gostilnici. Mi dajemo ogromna sredstva za uvoz viskija.” Omerza ob tem opozori, da največji razsipnež v zgodovini komunizma, ki je skupaj s svojo nenasitno soprogo Jovanko zapravil neskončne količine deviz za uvožene luksuzne predmete, ni nehal piti viskija zaradi njegove visoke cene, ampak zato, ker so mu ga zdravniki strogo prepovedali. Na koncu tega sejanja so navzoči Titu podarili kopijo luksuznega kovanca, za katerega je France Popit med drugim dejal: “Kovanec je edini primerek na svetu, izdelan je v letu 255 naše ere in to takrat, ko je Avrelij premagal vandale.” Tu je Tito duhovito pripomnil: “To smo bili mi.” Kot je zapisal Omerza, je ta opazka povzročila smeh navzočih. Ko se je veselje poleglo, je Popit nadaljeval: “To je z numizmatičnega stališča velika stvar, ker je edini primerek. To je kopija, ki je narejena po originalu. To je 24-karatno zlato in to je edina kopija. Za original pravijo, da bi se lahko dobilo več kot milijardo dinarjev, to je neprecenljiva vrednost. To vam je za spomin iz republike.”
Titu “pomagala” ameriški in ruski zdravnik
Ta sestanek Tita s Slovenci je Omerza v knjigo uvedel ne samo zaradi zabavnosti, ampak predvsem zato, ker se je naslednji dan začela Titova zadnja bitka. “In ker se njegova agonija dogajala večji del v ljubljanskem Kliničnem centru in ker je o tem naša prizadevna Udba oziroma njen podaljšek Uprava za analitiko ogromno poročala slovenskim komunističnim veljakom, med drugim Milanu Kučanu, se mi je zdelo to decembrsko sejanje v Karađorđevu primeren uvod v bistvu teh tajnih poročanj. Tita so 3. januarja 1980 pripeljali z avionom v Ljubljano in nato z avtom direktno v Klinični center na preiskave. Od tod je petega januarja odšel na Brdo in naslednji dan gostil ameriškega in ruskega zdravnika Michaela DeBakeyja in Marata Knjazeva. DeBakey je predlagal vstavitev obvoda – plastične cevke, celo prinesejo jo je s seboj (…) Knjazev pa je predlagal nadaljevanje zdravljenja z zdravili. S tem se je izgubljal dragoceni čas, saj se je noga brez normalne cirkulacije krvi vse bolj zastrupljala, operacija (obvod ali amputacija) pa se je vse bolj odlašala.”
Cerkev se pripravlja na Titovo smrt
Kako intenzivna so bila tajna poročila Udbe med časom Titovega umiranja, naj vam navedem prisluh rimokatoliškemu cerkvenemu vrhu, ki ga je zapisal Omerza v omenjeni knjigi. 18. januarja 1980 tako beremo: “Ljubljanski nadškof Jože Pogačnik in pomožni škof Stanko Lenič sta govorila, da bi bilo dobro sklicati konzistorij kanonikov ‘za dogovor, kaj storiti ob smrti predsednika Tita, da ne bo spet kar Grmič diktiral’ (aludirala sta na sožalno izjavo V. Grmiča ob smrti tov. E. Kardelja). Pogačnik je dodal, da ni treba konzistorija, temveč se bodo o tem dogovorili škofje v soboto. Lenič: ‘Nekaj bomo morali narediti, gotovo tiho ne bomo mogli biti. To je državni poglavar …’ Pogačnik: ‘Kvečjemu se bomo škofje pomenili in dali tajno mašo za blagor domovine.’ Lenič: ‘To lahko, tako kot smo naredili ob smrti kralja Aleksandra.’ Pogačnik: ‘Tako bomo naredili mašo za blagor domovine.’« Kot piše Omerza, je nadškof Leniča še prosil, naj mu poišče okrožnico, »kako je bilo ob smrti kralja Aleksandra”. Lenič mu je prinesel škofijski list, v katerem so bila objavljena navodila ob smrti: “En obred je bil po cerkvah. V cerkvah naj bi bila maša za vse šole. Talarji v vijoličasti barvi.” Pogačnik je menil, da bi “tukaj napravili prav tako, za domovino”. Lenič je še dejal, da je bila izdana še ena okrožnica o zvonjenju.
Negotovi časi zahtevajo ukrepe
Negotove čase med Titovim umiranjem nam poleg udbovskega poročila o množičnem dvigovanju deviz iz Ljubljanske banke lepo prikaže tudi udbovski zapis z 19. januarja 1980: “Dr. Hubert Požarnik iz Kliničnega centra je predvčerajšnjim zvečer telefoniral materi, naj si pripravi rezervno hrano, ker bo Tito kmalu umrl.”
Omerza je v knjigi takole citiral njun pogovor:
“Požarnik: ‘Računajo, da največ 14 dni.’
Mati: ‘Kako?’
Požarnik: ‘Največ 14 dni.’
Mati: ‘Ni mogoče, zdajle sem se kar prestrašila, ko je rekel (na TV –op. /udbovske/ red.), da ni nič boljše.’
Požarnik: ‘Ja, telesno, stanje je boljše, nogo je treba odrezati pri kolku. Noče pustiti, bolečine se dajo umiriti, ampak umrl bo. Zunaj so ga že pokopali … Če misliš, da bo kaka kriza, jutri nabavi suho meso, slanino, nič ne hrani. To sem ti povedal, da je zadnji čas. Slanina je važna, olje itd. Kupi tako za en teden dni … Vsa vojska je v pripravljenosti, vsa policija. Policaji ne smejo več zapustiti mesta. Vse je v pripravljenosti.’
Mati: ‘Glej, kako drugače mirno hodimo po cesti. Znajo se dobro skrivati. Pametno je, da ne delajo panike. Več panike imajo v Avstriji. Vidva tudi slanino in klobase kupita.’ Požarnik: ‘Če že, potem je zdaj čas.’”
