Piše: C. R.
Anton Žunter je zdravnik in nekdanji vodja Demosa v Zgornji Savinjski dolini, bil je tudi poslanec osamosvojitvene skupščine. Objavljamo njegov govor na včerajšnjem srečanju v Bovcu.
Spoštovani gospe in gospodje, gornice in gorniki. Ko sem razmišljal, o čem naj bi danes govoril, sem se odločil, da bom z vami delil zgodbo, ki sem jo doživel pred nekaj dnevi. Neko mlado levičarsko aktivistko sem prepričeval, da moški in ženski možgani niso enaki. Ne govorim o tem, so boljši ali slabši, pravim le, da so različni. Temu dejstvu je strastno oporekala, čeprav je znano, da se že med 17 in 21 tednom nosečnosti začne razvoj možganov diferencirati v moške in ženske in to traja do 25 leta starosti, ko se razvoj
zaključi. Te ugotovitve potrjujejo največje znanstvene avtoritete s področja nevrologije, psihiatrije in psihologije.
Ker ni imela nobenih protiargumentov, mi je zabrusila: “Gospod, vam se pa pozna, da ste bili mladi pred sedemdesetimi leti.” S tem mi je hotela reči, da sem star, konservativen, neumen, slab in zloben, skratka desničar. Levičarji, ki jim sama pripada, pa so progresivni, torej napredni, pametni in dobri. Njihova tipična fraza je, da so na pravi strani zgodovine. Sami sebe imenujejo prebujenci in trdijo, da vedo, da razumejo svet, ker so izobraženi in modri in da sočustvujejo z nesrečnimi in ponižanimi, zato hočejo reševati probleme drugih, v resnici pa jim je za druge malo mar.
To razglašanje sebe za pametnega, dobrega in sočutnega je tipična lastnost narcisov. Narcizem pa je po mednarodni klasifikaciji bolezni resna in kompleksna psihična motnja. Osebe s to osebnostno motnjo imajo izrazito poudarjen in napihnjen občutek lastne pomembnosti, sebe vidijo kot nadpovprečno pametne in sposobne, zato pričakujejo, da jih bodo občudovali.
V zadnjem mandatu se je v politiki močno povečalo število oseb z narcistično osebnostno motnjo. Zaradi potrebe po pohvalah in občudovanju se takšni politik vedno znova poslužujejo nerealnih obljub – 30 tisoč stanovanj ali 300 novih hiš za poplavljence v enem letu – hkrati pa so izredno občutljivi za vsako kritiko. Za dosego svojih ciljev so pripravljeni lagati, ne de bi se pri tem počutil krive ali odgovorne.
Ob tem se sprašujem, kako je mogoče, da se Slovenci pustimo takšnim ljudem vedno znova naplahtati. Ali zakaj je socializem že stokrat bankrotiral in se stokrat vrnil. Zato, ker levičarji igrajo na človekove grešne strasti, ker ljudem ponujajo to, kar želijo slišati, pa naj bo še tako nerealno in zlagano. S ponujanjem socializma servisirajo lenobo, z LGTB+ agendo nas prepričujejo kako so napredni in progresivni, v resnici pa gre za patologijo. Zakaj Slovenci to vedno znova kupimo, čeprav nam to škoduje? Ker nam to paše. Tudi mamila, kajenje in alkohol škodujejo, pa vendar to počnemo, ker nam paše.
In kadar koga na to opomnim, ko mu pokažem, da je cesar nag, mi brezsramno zabrusi: “Vam, gospod, se pa pozna, da ste bili mladi pred sedemdesetimi leti.”
