Piše: Frančiška Buttolo
Da ne bi bilo v Sloveniji nikoli več nacizma, si že od prvega dne po koncu druge svetovne vojne (1945) še vedno prizadevajo – ne le najuglednejši slovenski politiki – temveč tudi ves slovenski narod. Z velikim veseljem so sprejeli, da ne bi bilo v Sloveniji več nacizma, vso najhujše stalinistično zlo, ki je na slovenskem ozemlju pustilo za sabo več kot sedemsto prikritih morišč z okoli dvesto tisoč nedolžnimi, nikoli obtoženimi ali obsojenimi žrtvami slovenske in drugih narodov, menda samih nacistov (prim. Ob 60-letnici povojnih pobojev Zaveza 2005). Še zdaj (2024), da ne bi bilo v Sloveniji res nikoli več nacizma, jih večinoma – vrli Slovenci- niso niti pokopali. Pa tudi zdaj, da ne bi bilo – res in zares – nikoli več nacizma, v Sloveniji celo postopoma ukinjamo slovenski jezik. V največji meri ga nadomeščata srbščina in hrvaščina, deloma pa tudi angleščina.
Pri večernih poročilih na vseh televizijah je že več prispevkov v teh jezikih, kot pa v nacionalistični slovenščini. Tako pa je predvsem zaradi tega, ker so Slovenci, da v deželi na sončni strani Alp ne bi bilo več, res nikoli več, nacizma, na široko odprli svojo državno mejo prav vsem “beguncem”, legalnim in ilegalnim, ki so hoteli v Slovenijo. Največ jih je prišlo z Balkana, po vstopu v EU pa kar z vsega sveta, predvsem iz muslimanskih kultur.
Vso to silno prizadevanje Slovencev, da v Sloveniji nikoli več ne bi bilo nacizma, je kar dobro obrodilo. Slovencev je že tako malo, da so v svoji državi že v manjšini. Verjetno pa bodo prav kmalu tudi povsem izginil. Ampak če tistih nekaj, kolikor jih je še ostalo kdo vpraša, ali jim je zaradi izumrtja slovenskega naroda kaj hudo, veselo odgovorijo, da se tega zelo veselijo, kajti vsak narod je v resnici znak hudega nacionalizma. Zato imajo raje multikulturnost, s kleno multikulturno srbščino kot maternim jezikom in z multikulturno angleščino kot uradnim jezikom, tudi v EU. Seveda pa slovenščino, kot mrtvi jezik, vse pogosteje preučujejo in proučujejo v znanstvenih ustanovah, doma in po svetu, na kar je Slovenija zelo ponosna.
