Piše: Dr. Stane Granda, zgodovinar, razumnik in publicist
Ob nastanku slovenske države se je uveljavila fraza o uresničenju tisočletnih narodovih sanj. Srčno in lepo. Dejansko se za to besedno zvezo skriva spoštovanje prizadevanj naših prednikov za narodno preživetje. Resnično je vreden iskrenega občudovanja in globokega spoštovanja. Kaj pa posnemanja?
Toliko Neslovencev, kot jih je sedaj med nami, ni bilo nikoli v naši zgodovini! Seveda pa temeljni problem niso oni, ampak naš odnos do naše identitete v najširšem smislu besede. Največ so Slovencem škodili Slovenci.
Kako izgubljamo samostojnost
Slovenija je ozemlje, ki ga naseljujemo kot narod. V starejši zgodovini je bilo približno trikrat večje! Živimo na ostanku ostankov. Trajnost narodnega obstoja nam ni bila in nam ni nikoli zagotovljena. Aktivna pripadnost narodu je kot vsakodnevna higiena. Odvisna je od vsakega od nas. Tudi od tujcev, če so pripravljeni upoštevati, kam so prišli in kje so! Preteklost nam sporoča, sedanjost pa potrjuje, da so večja nevarnost kot tujci domači renegati. Lep primer je od jugoslovanstva v najslabšem pomenu besede obsedeni ljubljanski župan, ki mu je slovenskost državne prestolnice ne samo tuja, ampak vanjo trpa srbski kapital sumljivega izvora, ki prevzema vitalne pozicije narodne ekonomije. Nad ekonomskimi in političnimi povezavami, ki obstajajo z Republiko Srbsko, ki postaja vir nestabilnosti na nekdanjem jugoslovanskem prostoru, se je treba globoko zamisliti. Z njo neposredno ali posredno povezan kapital je veliko bolj nevaren kot na primer madžarski, zoper katerega zato, da prikrivajo resničen problem navzočnosti balkanskega, stalno ustvarjajo nezaupanje. Seveda ni idealen, to ni nobeden, nima pa v ozadju ideološko-političnih konceptov jugoslovanske tradicije. Tudi nad hrvaškim prevzemanjem živilske industrije se velja zamisliti. Naše kmetijstvo ni konkurenčno hrvaškemu, predvsem pa naši zahodni sosedje latentno gojijo aspiracije do slovenskega ozemlja.
Habsburška monarhija je bila večnacionalna
Številni so presenečeni nad dejstvom, da v času našega bivanja pod Habsburžani ni bilo zahtev po slovenski državi. Le Sloveniji, v kateri bi vsi živeli in imeli določeno stopnjo samouprave oziroma kulturne avtonomije, sloneče na priznavanju slovenščine kot izključnega jezika šol, uradov in oblastnih organov. Posebno so imeli v mislih sodišča, kjer so imeli zaradi nemškega jezika uradovanja pogosto vtis oškodovanosti.. Odgovor je jasen. Habsburška monarhija ni bila nacionalna država kot na primer Francija, kjer so vsi morali biti Francozi in je državna politika načrtno uničevala narodne manjšine, kot so Alzačani, Bretonci, Baski in drugi. Seveda so v Avstriji bili mednacionalni boji, ker so posamezni narodi, na primer Nemci, ki se nikoli niso imenovali Avstrijci, to smo bili vsi, hoteli imeti prvo besedo in dejansko s tem uničili Podonavsko monarhijo. Avstrijsko cesarstvo je bila dinastične tvorba, zahtevala je pokornost in zvestobo habsburški vladarski hiši, ne nemštvu. Mnogonacionalnost je bila njeno uradno priznano stanje in vladar je naslavljal svoje narode, ne državljane in še manj Nemce! Seveda pa sta praksa in teorija vselej dve stvari. Geslo deli in vladaj je praksa pri večini oblastnikov.
Jugoslovanska država kot širitev Srbije
Jugoslavijo so Karađođevići gradili na geslu »Vjetar piri, Srbija se širi«. Jugoslovanstvo je bila samo druga beseda za velesrbstvo. Še Beograda naši predniki niso več smeli poimenovati Belgrad, kot so ga vedno označevali. Dunaj je bil med Slovenci vedno Dunaj, ne Wien. Tudi v uradnih dokumentih s cesarjevim lastnoročnim podpisom. V avstrijskih polkih z večinsko sestavo vojakov Slovencev so oficirji morali znati slovensko. Jugoslavija ni tega niti poskušala. Ne stara ne Titova. Med vojaki je bil nesrbski jezik kot oblika komunikacije med rojaki nezaželen. »Grupisanje na nacionalni osnovi« je bilo skoraj veleizdaja. Česa takega niso počeli niti Nemci med drugo svetovno vojno med mobiliziranimi slovenskimi Štajerci in Gorenjci. Obe Jugoslaviji sta Slovence tudi ekonomsko izkoriščali. Denar je vselej tekel s tokom Save. Ne izključno zaradi odnosa do njih, ampak dejstva, da so bili najbogatejši. V prejšnji državi, »ječi narodov«, so bili kot manj razviti finančno podpirani. Tudi cesar osebno je pomagal. Ob ustanovitvi Slovenske matice pred 170 leti je iz svojega osebnega fonda daroval vsoto, ki je presegala celoletno zdravniško plačo. V času stare Jugoslavije so bili mnogi z njo zelo nezadovoljni. Dlje je trajala, bolj so bili kritični. Če bi okoli leta 1927 v Slovenskih goricah, ki so bile narodno izjemno zavedne, organizirali plebiscit po koroškem vzoru, bi se verjetno končal enako kot tam. Videli so, da je bil strah koroških slovenskih kmečkih množic utemeljen. Slovenski kmet je bil največja žrtev obeh Jugoslavij. Iz takih razmer izhajajoče samoslovenstvo, ki je ob šenčurskih dogodkih leta 1933 zahtevalo celo človeška življenja, bo treba še podrobneje raziskati, predvsem pa uvrstiti v našo preteklost na način, ki ga zasluži.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
