-0.5 C
Ljubljana
petek, 22 novembra, 2024

(PREJELI SMO) Je krščanstvo zgolj naša zgodovina ali dediščina?

Piše: Aljoša Vrbetič

Vprašanje, ki je nekoliko nenavadno, morda, tako na hitro, celo nepotrebno. Vendar če bolj natančno pomislimo, dokaj hitro ugotovimo, da odgovor ni povsem enoznačen.

Kot prvo moramo razčistiti kaj je zgodovina in kaj dediščina, kje je razlika in ali nista ta dva pojma nekako, bi rekli, povezana. Ponovno nam, nekoliko daljši razmislek pove, da odgovor ni povsem enoznačen. Večinoma imamo predstavo, da je dediščina, (tu namenoma uporabljam izraz brez pridevnikov naravna, snovna, profana, vrtno-arhitekturna, sakralna, itd.) povezana zgolj in samo z zgodovino, potem seboj nosimo stereotip, da v okvir dediščine sodijo stare hiše, gradovi, cerkve, arheološke najdbe in podobno. Tovrstne predstave so močno pomanjkljive, gre za stereotipne predstave, ki so nam jih vgradili predvsem učitelji zgodovine, ki premalo ali pa sploh ne poučujejo kaj pravzaprav zgodovina je in kaj dediščina, kaj etnologija…

Vsekakor gre pri zgodovini za nizanje določenih dogodkov, ugotavljanje posledic, vzrokov. Dediščina pa je nekaj povsem drugega, lahko bi zapisali, da je zgodovina v odnosu z dediščino zgolj pomožna veda, ki lahko razjasni določene dogodke, njihov pomen in podobno. Sama dediščina pa je mnogo širša, saj zajema polno vedro od etnologije, sociologije, politike, zgodovine pa vse do vprašanj narodov, držav, gre celo do komercializacije in potrošništva. Neverjetno je tudi dejstvo, da dediščina pravzaprav živi, od arheoloških izkopanin, preko gradov, cerkva, industrije, tehnike do nastanka narodov in šeg ter navad, vse to je dediščina, živa dediščina.

Torej, kam sodi krščanstvo? Morda bi za lažji odgovor najprej morali pobrskati v sam temelj krščanstva. A tukaj takoj trčimo ob teorije o krščanstvu kot zgolj teoriji, potem so tu teorije o krščanstvu kot popolni izmišljotini, ki ne temeljijo na prav nobenih dejstvih, skratka, teorij je sto in ena, zato jih bomo preprosto izpustili, ker pravzaprav za temo, ki jo obravnavamo, niso bistvene. Preselimo / vrnimo se v deveto stoletje, področje Panonije, Karantanije, torej območja kjer so se Slovani, ko so prišli v te kraje, dodobra ukoreninili in kjer njihovi potomci bivamo še danes. Sabo so ti Slovani mrd drugim prinesli svoje bogove, svoja verovanja, svoje navade, šege, prinesli so plemensko ureditev. Vendar ne pozabimo, da je bil ta prostor, pred njihovim prihodom že naseljen, tu je kraljeval Rim, pa Noriško kraljestvo, potem keltska plemena, ilirska plemena, kup nekih različnih narodov in tudi verovanj. Po 6. stoletju je šlo predvsem le še za drobce različnih narodov, ki pa so se v celoti tako ali drugače integrirali v družbo Slovanov.

Nato pa pride izjemno pomembno zgodovinsko obdobje pokristjanjevanja, vzroki zanj na tem mestu niti niso bistveni, bistveno je dejstvo, da smo skozi desetletja, skozi generacije sprejeli novo vero, »novega boga«, nove navade. Pa vendar le je ostalo še veliko starega, denimo praznovanje dneva mrtvih ali recimo pust, ki so zgodovinsko izpričani pred-krščanski prazniki oziroma obredi.  Pa si dovolimo vreči v isti koš še luteranski razkol v 16. stoletju, pa pred tem še veliko shizmo in kup drugih sprememb ter takšnih ali drugačnih dopolnitev krščanstva.

Zakaj torej v istem košu pred krščanske »navade«, evangelijska cerkev in zahodna ter vzhodna katoliška cerkev?

Prav zato, ker je tu odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje torej ali je krščanstvo naša dediščina? Odgovor je na dlani, vsekakor gre za našo dediščino. Krščanstvo je namreč tako prepleteno, tako heterogeno, in tako dolgo naše, da bi ga lahko oziroma skoraj nujno bi ga morali označili za našo dediščino in ne zgolj zgodovinsko dejstvo, kot je trenutno determinirano.

Vendar še nikjer ni opaziti, da bi bilo krščanstvo pri nas kakor koli zaščiteno, recimo tako, kot je bila pred kratkim v Nemčiji zaščitena berlinska techno sceno ali tako, kot je zaščitena t. i. nesnovna dediščina (plesi, navade,…). Vprašajmo se, kaj bi v družbi pomenilo, če bi država, družba zaščitila krščanstvo, njegove vrednote, njegov nauk?

Slovenska država in s tem družba, čeprav je trenutno oklicana kot neverjetno liberalna, nista dovolj odprti, dovolj razviti, da bi bili zmožni narediti tak revolucionaren korak.

Pa vendar le, krščanstvo je tu, med nami že več kot tisočletje, živimo in častimo ga, je del naše družbe, del nas, torej del naroda, a je kljub vsemu tako nevarno in hkrati tako moderno, da si ga, kot družba, ne upamo zaščititi kot del naše dediščine.

Vsekakor gre za vprašanje, ki bo sčasoma priplavalo na površje.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine