Piše: Metod Berlec
Po dveh letih Golobove vlade in pred volitvami v evropski parlament smo se s predsednikom Slovenske demokratske stranke Janezom Janšo pogovarjali o prvem in drugem polčasu mandata, gospodarski kondiciji države, delu v opoziciji, razočaranju nad vlado zaradi neizkoriščenih priložnostih, krepitvi SDS, poskusu siromašenja podeželja z ukinjanjem volilnih okrajev, Novi Sloveniji, Anžetu Logarju in Jerneju Pikalu, razmerah v Evropski uniji, alternativah in rešitvah. Celoten intervju bo objavljen v četrtkovi reviji Demokracija. Vabljeni k nakupu in branju!
Pred leti ste napisali posebno študijo o tej lažni eliti. O prvorazrednih. Nekateri sociologi so jo poimenovali retencijska elita, publicisti pa jim pravijo profitpartizani. Koliko je te lažne elite pri nas?
Pred osamosvojitvijo in tik po njej se je odvilo nekaj procesov, ki jih moramo poznati, če želimo podati to oceno. Prvi tak proces je obsegal prerazporejanje kadrov. Od januarja do maja 1990 so na tisoče profesionalnih agentov in sodelavcev Službe državne varnosti oziroma Udbe prerazporedili med funkcionarje policije, tožilce, sodnike, pravobranilce, diplomate in v druge poklice, za katere so verjeli, da bodo v večstrankarskem sistemu ločeni od politike. Hkrati so začeli na veliko pisati, da se politika ne sme vmešavati v delo teh organov. Drugi tak proces je obsegal lastninjenje. Svoji partijski eliti na funkcijah v gospodarstvu so omogočili divjo privatizacijo. Še prej so s tem ciljem izpraznili državne banke in blagajne izvoznih podjetij. Tretji, najobsežnejši proces je obsegal privatizacijo obsežnega državnega stanovanjskega fonda. Preko 140.00 stanovanjskih enot, vključno s protokolarnimi hišami v Murglah, je bilo za 15 odstotkov realne vrednosti razprodanih oziroma podarjenih najemnikom. Milan Kučan je npr. za hišo v Murglah plačal kakih 30.000 evrov današnje vrednosti. Podobno Stanovnik, Šetinc, Drnovšek in drugi. Mogoče je bilo med temi enotami nekaj deset tisoč delavskih stanovanj, vse drugo, še posebej večje in dražje enote, pa si je prilastila rdeča elita. Nekatere družine tudi po več stanovanj. Danes so potomci tistih, ki so se okoristili v teh procesih, v veliki meri rentniki, ki lahko brez dela lagodno živijo, ustanavljajo različne nevladne organizacije za dodatne zaslužke in protestno kolesarijo po ljubljanskih trgih, kadar čutijo, da njihove privilegije kdo ogroža. Svoj status upravičujejo z negovanjem tako imenovanih vrednot NOB, zato jim pravijo profitpartizani.
Kategorija prvorazrednih je torej dokaj obsežna, predvsem pa dobro razporejena po družbenih podsistemih. Kljub temu pa zdaj že vse od Drnovška naprej niso sposobni sestaviti ene same učinkovite vlade. Zakaj?
Ker so nesposobni. Do bogastva, statusa in ugodja so prišli brez truda. Ni jim bilo treba znati in delati toliko kot neprivilegiranim vrstnikom, pa so imeli vse oziroma več od tistih, ki so se trudili. Zato njihove ekipe kljub obvladanim podsistemom in medijem niso uspešne. Drugi razlog je v vrednotah. Nekdo, ki se je rodil z zlato žlico v ustih, bo praviloma prej delal le za lastno korist kot za skupno dobro. Opazujte samo aktualnega predsednika vlade in vam bo jasno, o čem govorim.
Celoten veliki intervju preberite jutri v četrtkovi reviji Demokracija!