Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Kako vladajoči pred volitvam goljufajo, je pokazala Tarča s propagando proti Izraelu, ki je bila daleč čez tisto, kar širi teroristična organizacija Hamas, ki je sprožila to vojno.
To ni bilo slučajno. V politiki nič ni. Uredniki in novinarji na širjenje neresnic niso niti opozorili kandidata Vladimirja Prebiliča. Povrhu so ga povabili mimo vsake logike, niso pa Petra Gregorčiča iz SLS, ki je v EU parlamentu. Prebiličeva stranka nima zastopnikov v domačem ali evropskem parlamentu. V Tarči je bil tudi Klemen Grošelj za Zelene. Tudi ta stranka na volitvah ni pridobila zastopnikov v nobenem od parlamentov. To je že druga Tarča, v kateri so diskriminirali desno SLS. S tem si vladajoče leve stranke, ki po čistkah v celoti obvladujejo RTVS, pred kamerami zagotavljajo prednost pred desno opozicijo. Zlorabili so oblast za goljufanje v času kampanj. Spini s Palestino pa so pred volitvami tako ali tako običaj naše levice.
Temu dogajanju smo bili tokrat priča skoraj hkrati, ko je na Slovaškem premiera Roberta Fica ustrelil 71 letni Juraj Cintula, med drugim ustanovitelj Gibanja proti nasilju in član društva slovaških pisateljev. Povedal je, da zaradi podrejanja medijev. O tej dimenziji, ker so brutalne čistke in pritiski značilni tudi za Golobovo vlado, v naših medijih ni bilo veliko. Populistični Fico je leta 2018 že moral odstopiti kot premier po umoru novinarja Jána Kuciaka, ki je preiskoval korupcijo njegove vlade. Po vrnitvi na oblast je zdaj sam postal žrtev atentata.
Primer pokaže, kam lahko vodi politika sovraštva, kampanj smrti in brezobzirnega podrejanja medijev in drugih podsistemov, ki smo ji priča tudi v Sloveniji in v kateri se akterji neznansko sprenevedajo. V tej državi smo lahko spremljali kampanjo smrti proti janšizmu z gesli, ki so parafraza tistih, s katerimi so komunisti po vojni pobili velikansko število politični nasprotnikov, uvedli diktaturo in si tudi povsem podredili čisto vse medije, za storjene zločine pa nikoli niso bili kaznovani. Ludvik Tomšič pa je celo direktno pozival k umoru Janše, za kar je sodišče presodilo, da je kaznivo, a ga ni obsodilo z razlago, da ni prišteven. Da je nor. Kot je bil najbrž nepriseben terorist Cintula.
Akterji kampanj smrti so kot Cintula sodelovali v svetih proti sovražnemu govoru, mirovnih institutih in podobnih institucijah, v katerih druge obtožujejo za lastno početje. Na srečo se pri nas sejanje sovraštva ni spremenilo v prave strele, so pa tudi tu nekoč že poskušali umorit novinarja. Mira Petka. Pri nas so bili med akterji kampanj smrti celo hčere in sinovi pomembnežev, kar je še dodatno ogabno. Kot da bi v Nemčiji sinovi pomembnih politikov, tožilcev in sindikalistov po ulicah vpili Juden raus in mahali s simboli in podobami, ki so dediščina nacizma in potem govorili, da to ni nič takega? Kot so pri nas s simboli komunizma.
Kakšne so posledice oblastnega podrejanja medijev je Prebilič v Tarči pokazal, ko je Izrael obtožil genocida s povsem lažnivimi propagandnimi podatki, kakršnih ne uporablja niti teroristična organizacija Hamas, ki je sprožila vojno z brutalnim napadom na Izrael lani, tudi s pokoli celih družin, z otroci red, posiljevanji deklet in ugrabljanji talcev, tudi dojenčkov. Pa tudi z mučenji in likvidacijami ujetih. To so zagrešili Palestinci iz Gaze. Novinarji tam še obrvi niso privzdignili ob manipulaciji Prebiliča. Nič se jim ni zdelo sporno.
Tako pa je v Tarči genocid Izraelu očital Prebilič: “Kaj se je zgodilo v Srebrenici 1995? Osem tisoč ljudi je bilo pobitih. Kako to poimenujemo danes? To je genocid. Tako. Tukaj je bilo pobitih 35.000 otrok, poudarjam otrok in žensk, tistih, ki se ne morejo branit.”
V njegovi trditvi je bilo več neresnic kot stavkov. Po podatkih Hamasa, ki jih je ta teden povzemal OZN, je skupno število žrtev spopadov v Gazi trenutno 35.000. To število Hamasa vsebujejo tudi podatke o pogrešanih, za katere domnevajo, da so mrtvi, trupel pa dejansko niso odkrili. Prebiličeva trditev o 35.000 pobitih le ženskah in otrocih je bila čista fake news. Neresnica. Povrhu pa celo v nižjih številkah Hamasa ni ločitve, koliko teh žrtev je posledica Izraelskega streljanja, koliko pa Hamasovega. Ni namreč res, da so vse žrtve med civilisti v Gazi žrtve streljanja le Izraela. Povrhu je Prebilič Izraelu s primerjavo podtaknil, da so bile žrtve pobite kot so bili vojni ujetniki v Srebrenici. V resnici so tako morili na začetku vojne Palestinci pod vodstvom Hamasa. Kar je spet nenavadna “napaka”. Sploh za obramboslovca, kar je Prebilič.
Še bolj neverjetno je bilo, da v Tarči na povsem očitno širjenje propagandnih laži, ki so nadgradnja manipulacij terorističnih propagandistov, Prebiliča nihče ni niti opozoril. Oddaja ima urednike in novinarje, ki vsaj podatke in načine manipuliranj morajo poznati pri tako krvavih konfliktih kot smo mu priča v Gazi. Gregorčiču, ki bi se lahko odzval, pa so preprečili nastop.
Če v studio vabijo tako, da ima vladna stran velikansko premoč in ne opozorijo, da vladna stran širi lažnivo propagando, sodelujejo v tem. Priznanje Palestine je predvolilni spin vladne koalicije, s katerim se postavlja tudi premier Robert Golob. Na prvi seji vlade po razglasitvi rezultata EU volitev namerava razglasiti priznanje mimo Nemčije, Francije, Italije, Velike Britanije, ZDA… Te države je ta teden začel prepričevati, da bi se mu pridružili. Širjenje lažnivih obtožb na račun Izraela v državnih medijih mu v predvolilnem spinu koristi. Doma. Račun pride pozneje. Izrael ni neumna država in tudi narod tam ne.
Gaze in Izraela pa tudi ne bo rešila Slovenija, najmanj s temi lažmi in manipulacijami. Smo nepomemben igralec v velikanskem konfliktu.
Lažnivo obtoževanje v hudem konfliktu za predvolilne namene pa bo škodilo državi. Kot vedno škoduje tudi zloraba zunanje politike za notranjepolitično nabiranje točk pred volitvami. Takšno ravnanje je značilnost političnih amaterjev, ki jim ni mar za državo.
Pred volitvami mediji, ki jih obvladujejo z leve, tudi vsakič privzdignejo posamezne kandidate z leve. Zdi se, da je tak primer tokrat Prebilič, ki poskuša unovčiti relativno dober rezultat iz volitev predsednika republike. Da je to “privzdigovanje” uspešno, je pokazala tudi včeraj objavljena raziskava javnega mnenja v Dnevniku, po kateri je Prebilič pred Levico, NSi in SD. Grošelj je manj uspešen. Tudi manj uspešen od Gregorčiča, ki ga poskušajo državni mediji, denimo RTVS, onemogočiti s povsem očitnim goljufanjem, ko ga ne povabijo na soočenja. Ker so pač medij vladnih strank, ki morajo goljufati zanje.
Takšna je pač ta igre. Pri nas in na Slovaškem.
V grafikah so deleži podpore strankam preračunani tako, da so upoštevani le za stranke opredeljeni volivci. To omogoča primerjavo z volitvami in med raziskavami. Med opredeljene za stranke štejem tudi izbiro “druge” stranke. To so tiste, ki anketiranim (denimo, pet parlamentarnih) niso ponujene, se jih pa sami spomnijo. Izvirni deleži podpore strankam različnih raziskav, kot so jih objavili mediji, ki so temelj za preračune, so objavljeni v preglednici (s klikom lahko vse preglednice povečate):
