Piše: Franc Bešter
Eden od negativnih učinkov racionalizma – kuge naše dobe, je tudi enostranska podoba sveta in človeka, v kateri živi sodobni človek. Ker so (miselno) orožje racionalizma moderne empirične znanosti, le-te pa priznavajo obstoj samo empirično dokazljivega, sledi, da priznavajo samo materijo, iz tega pa izhaja zanikanje vsega metafizičnega. Človek – racionalist je tudi materialist, našo dobo poleg racionalizma označuje tudi materializem.
Kaj naj bi bile metafizične stvarnosti? Duša v človeškem telesu in Duh v svetu, a tudi vse »onostranstvo«(nebesa, vice, pekel, videnjski svet…), seveda tudi Bog in njegova Beseda. V srednjem veku, ki je gradil na Svetem pismu, je bilo priznavanje vsega tega nekaj samoumevnega, danes to ni več, mnogi to zanikajo, pri mnogih je vera v to močno omajana. Z vsem tem hočem povedati, da je človek zaradi nekega razvoja (nekih znanj, ki so ustvarila moderno) tudi ogromno izgubil.
Tudi zaradi teh izgub je dogajanje na svetu močno spremenjeno (mnogo bolj nepregledno, nepredvidljivo kot nekoč), posledica je bolj zahtevno odločanje, kar zahteva novo pot do resnice (o dogajanju sveta), s čimer sem se ukvarjal v prejšnjem članku. Za novo dobo, ki jo moramo nujno uvajati, bo treba uvesti tudi celovito podobo sveta in človeka, kakršna izhaja iz resnic Svetega pisma, in tudi ta zahteva revolucijo v načinu odločanja.
Duh (ne-materija) v svetu, duh v človeškem telesu
Iz teh resnic sledi, da obstaja duša, v telesu (ki brez nje sploh ne bi delovalo!), in da božji Duh napolnjuje ves (materialni) svet. Ta svet ne deluje neodvisno (po samo-gibanju materije), vse v njem se dogaja po volji Boga, ravno s tem: da Duh deluje na svet, Duh je dejavnik, ki daje smer vsemu dogajanju sveta.
Tudi te resnice bodo zahtevale revolucijo v odločanju. Zakaj? Če obstaja duša, ima gotovo svoje potrebe, in tu se pojavi dilema: ali dati prednost potrebam telesa ali potrebam duše? Materialist seveda postavlja materialne stvari na prvo mesto v svojem življenju. Vendar, če sledimo besedam evangelija, to ni prava pot, človek naj bi v življenju najprej iskal to, kar potrebuje duša. In če obstaja Duh, ki usmerja vse dogajanje sveta, si moramo prizadevati za naklonjenost njegovega delovanja, v tem primeru nam bo naklonjeno tudi dogajanje, znotraj katerega vsakodnevno delujemo. To pa je nekaj odločilnega za naše življenje, kajti od tega dogajanja zavisi uspeh naših delovanj, in žal od dogajanja sveta prihajajo nad nas tudi nesreče.
Na naše odločitve ne vpliva le naše razumevanje dogajanja sveta, ampak tudi cilji, ki jih s svojim delovanjem v tem svetu hočemo doseči. Celovita podoba sveta in človeka (ki vključuje tudi Duha in dušo), bo pa začela spreminjati tudi naše cilje, ki ne bodo več (zgolj) materialistični. Gre za to: kako v življenju najti tisto pot, ki bo vodila k vzvišenemu cilju duše (k Bogu) in na kateri bomo obenem uživali naklonjenost Duha, ki bo torej varna in uspešna? Ali jo človek sam, s svojo pametjo in njenimi dosežki zmore najti? Če izhajamo iz razodetih resnic, je človeku brez pomoči »od zgoraj« to nemogoče.
Ta pot kot hoja za Besedo
Najprej: že to, da je poznavanje dogajanja sveta pri odločanju nekaj ključnega, in da to dogajanje pozna le Duh, daje slutiti, da se je pravilno odločati mogoče le s pomočjo Duha.
Nadalje bom izhajal iz naslednjih besed evangelija: »Najprej iščite nebeško kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo«.
Nebeško kraljestvo: Boga, torej tisto, kar potrebuje duša. Besede »vse drugo (za telo) vam bo navrženo«, pa kažejo na to, da je ta pot (iskanja Boga) tudi varna in uspešna pot. Katera, kakšna pot skozi življenje je to, čisto konkretno?
Če izhajamo iz evangelija, se duša bliža Bogu na poti hoje za Kristusom, se pravi za Besedo. Ker je to pot služenja Bogu, je to pot iskanja njegove volje (njegovih želja), iz tega pa spet sledi, da to pot (te poti) človeku ni enostavno najti, kajti volja Boga je človeku mnogokrat nedoumljiva, skrivnost. A iz Svetega pisma sledi tudi, da kdor išče, najde, in kdor trka, se mu bo odprlo. Voljo Boga človeku lahko razodeva le Duh. Na kakšen način?
Kako se hoja za Kristusom dandanes pojmuje v Cerkvi? V krščanstvu je ta pot nekaj ključnega, in v pridigah je velikokrat govora o tem, da naj »hodimo za Gospodom«. Da, toda kako?? V Cerkvi se navadno pod tem razumeva »imitatio Christi« – posnemanje Kristusa v njegovem brez-grešnem (popolnem) načinu življenja. Da se torej v življenju držimo določenih načel, pravil.
Bog nam svojo voljo daje spoznati po Duhu, ker človek to voljo spolnjuje (Bogu služi) na poteh hoje za Kristusom, sledi, da to voljo daje spoznati tako, da nam po Besedi (delujoči v Duhu), po Besedi, ki je tudi Pot (ker nam kaže pot), kaže pot hoje za Kristusom. Hoja: naše življenje tudi JE potovanje – skozi čas in skozi konkretne dogodke sveta. Zato nam Beseda kaže pot tako, da nam kaže dogodke, ki to (posebno in konkretno) pot sestavljajo. Gre torej za pot, ki je še pred nami, zato gre za kazanje prihodnjih dogodkov našega življenja, natančneje, božjih načrtov zanje. Človek lahko zelo dobesedno hodi za Kristusom – ker Kristus (Beseda) zelo dobesedno hodi pred človekom: tako, da gre v njegovo prihodnost! Naslednji stavek evangelija to zelo jasno potrdi: »…in kjer sem jaz, tam BO tudi moj služabnik«. Bog hodi pred človekom: je v njegovi prihodnosti, ko le-ta še ni prišel do nje.
Na kakšen način in v kakšnem jeziku nam Beseda kot Pot kaže pot? Tu smo spet pri videnjih: ker je pot nujno iz dogodkov sveta, ki jih lahko vidimo (edino!?) skoznje, sledi, da ravno po videnjih kot teh božjih znamenjih. Beseda hodi pred človekom tako, da v tej hoji pušča za sabo sledi, in ti sledovi so ta znamenja božjega Duha. Videnja ustvarja Duh. Gre za jezik Duha.
Hoja za Kristusom kot (tudi) pot do resnice o dogodkih sveta
Zakaj se na tej poti duša bliža Bogu? Ker je ta pot (spolnjevanja volje Boga) tudi pot etike, moralnosti, na njej človek prispeva k redu, miru, urejenosti, sreči na svetu. Na njej duša dosega nebeško kraljestvo, ker k Bogu dušo lahko dviga le Duh, na tej poti pa človek prejema Duha – ker postaja orodje Duha. Ker na tej poti Duh deluje v človeku in po človeku, je ta pot zanj tudi varna in uspešna – Duh pomaga svojim orodjem.
Za novo dobo bo treba preseči razsvetljensko zmoto, da je namreč do resnice o dogodkih sveta, z vsem, kar jih gradi (stvari, osebe…) mogoče priti z Razumom. Najprej si moramo priznati, da ni v človeški moči, priti do te resnice. In zakaj potrebujemo resnico o konkretnih dogodkih sveta, tudi o tem, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti? Zaradi odločanja pri delovanju na tem odru sveta, v drami vsakodnevnega življenja. Nismo pa obsojeni na temo neznanja glede tega, od zgoraj nam na pomoč prihaja Beseda, kot Luč, ki sveti vsem, da bi videli. Vendar, prihod Besede je dar (milost): človek njenega prihoda ne more izsiliti, prav tako ne more vplivati na način, na katerega ga bo Beseda razsvetlila. Človek npr. ne more vplivati na vsebino (nočnih) videnj, ki so način, kako Bog človeku govori, se pravi način prihajanja njegove Besede.
Ker Beseda deluje v Duhu, k človeku vedno prihaja po Duhu, Besedo vedno prinaša Duh. In iz razodetih resnic sledi tudi, da Bog človeku daje milosti (mu »Duh milosti« prinaša Besedo v izobilju), če je človek v življenju pravilno usmerjen, se pravi, če sledi Kristusu, če hodi po poti, ki mu jo je pokazala Beseda, če se da voditi Duhu. To je tudi logično, če ta pot dušo vodi k Bogu, Bog pa je Beseda. In s hojo po tej poti človek pokaže vero, ki Duha privlači (medtem ko ga ne-vera oz. dvom odvrača). Tako lahko zaključimo, da je hoja za Kristusom tudi pot do resnice o dogajanju sveta. Iz vsega skupaj pa sledi tudi, kako pomembno, celo odločilno je v življenju najti to pravo, najboljšo pot, ki človeku največ daje, ki je varna. Lahko pa se vprašamo, če je današnje stanje na svetu naklonjeno temu: iskanju te poti, hoji po njej.
Ker je naša doba močno spremenila dogajanje na svetu (ki je postalo zelo nepregledno), so okoliščine takšna, da kličejo k neki naprednejši, zrelejši poti do resnice o dogodkih sveta. Resnica o tem se nam namreč še nikoli ni tako zelo izmikala. Žal pa je tok sodobnega sveta takšen, da ni naklonjen tej poti (sledenju Besedi). Ta pot zahteva sprejemanje tega, kar prihaja od Duha, naša doba je do tega ravnodušna. Ta pot zahteva čim boljše razumevanje jezika Duha, npr. jezika videnj. Racionalizem te dobe vse to otežuje (tega sem se dotaknil v prejšnjem članku). Ta pot zahteva odpoved in sprejemanje križa, naši časi niso naklonjeni ne enemu ne drugemu – to so časi materializma. Hočem reči, da silnice moderne dobe, ki jih generirata znanost in tehnika, človeka vsak dan znova vlečejo stran od smeri, ki jo zahteva evangelij (»Kdor se ne odpove vsemu, ne more biti moj učenec, kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec«). Iz vsega pa sledi, da bo resnica o dogodkih sveta dostopna le redkim (»čudnim«), tistim, ki bodo sposobni plavati proti toku sodobnega sveta. Iz vsega sledi tudi, da »nove dobe« ni mogoče uvajati sistemsko, po politični poti in »z vrha«, lahko se začne le spontano dogajati, kot vedno bolj množično gibanje. In prepričan sem, da bo zaradi splošne kriznosti moderne dobe tistih, ki bodo želeli plavati proti toku, vedno več.
