Piše: dr. Andrej Umek
Prehod iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja je prinesel pomembne spremembe za Evropejce. Padel je berlinski zid in padali so drug za drugim tudi totalitarni komunistični režimi v Srednji in Vzhodni Evropi.
Za nas, Slovence, je bil še kako pomemben in težko pričakovan dogodek tega obdobja osamosvojitev Slovenije. Končno smo dosegli to, o čemer so generacije in generacije samo sanjale, dobili smo svojo demokratično državo. Povezovanje Zahodne Evrope se je preneslo tudi na njen osrednji in vzhodni del. Prav tako se je pretežni del prej komunističnega sveta vključil v obrambno povezavo demokratičnih držav NATO. Zdelo se je, da sta nam mir in blaginja zagotovljena za vse večne čase. Ta, kot sedaj vidimo, vse preveč dobra pričakovanja je v svoji knjigi Konec zgodovine opisal Francis Fukuyama[1].
Vsi pa le niso bili tako optimistični kot spoštovani profesor Fukuyama. Samuel Huntington[2] je v svoji knjigi Spopad civilizacij predvideval, da bo konfrontaciji med demokratičnimi in totalitarnimi komunističnimi državami, ki smo jo poznali kot hladno vojno, sledilo obdobje konfrontacije med državami, ki pripadajo različnim civilizacijam. Verjeli smo, da bo ta konfrontacija potekala mirno kot konkurenčni boj na globalnem trgu, da bo ta konfrontacija nekaj pozitivnega in bo pospeševala razvoj svetovnega gospodarstva v dobro vsega človeštva.
Vsi, ki smo verjeli in zaupali v osnovne teze tako Fukuyame kot tudi Huntingtona, smo podcenjevali trdoživost komunistične ideologije. Nisem zaupal ne paroli o sestopu z oblasti niti ne o ruski »perestrojki«, nisem pa pričakoval tako uspešne mutacije komunistične ideologije v kulturni marksizem. Slednjega v svojih knjigah opisuje Alejandro Pena Esclusa[3],[4] . Temeljno spoznanje kulturnih marksistov − kot začetnika te marksistične frakcije lahko štejemo Antonia Gramscija, sledila mu je Frankfurtska šola s številnimi nasledniki[5] − je, da v demokratični evropski družbi ni mogoče izvesti komunistične revolucije. Zato so svojo taktiko spremenili tako, da so kot prvo dejanje predvideli oslabitev evropske civilizacije in zmanjšanje števila ljudi, ki se imajo za pripadnike ali nosilce evropske civilizacije. Kulturni marksisti skušajo prikazati, da demokracija, to je, ko se v družbi svobodnih in enakopravnih posameznikov o vseh pomembnih vprašanjih odloča s kvalificirano večino, ne deluje. Diskriminirane naj bi bile neke minorne, obrobne skupine, ki naj bi bile prezrte pri demokratičnem odločanju. Druga njihova trditev je, naj bi evropska civilizacija bogatila države, ki ji večinsko pripadajo in siromašila ves preostali svet. To pa naj bi bilo izkoriščevalsko; že spet smo pri stari komunistični tezi delitve na izkoriščane in izkoriščevalce, samo sedaj v novi preobleki, do preostalega sveta. Skratka, kulturni marksisti skušajo prikazati, da je evropska civilizacija nehumana navznoter do nekaterih manjšin in navzven do preostalega sveta. Zato naj bi bilo po njihovem mnenju edino moralno in pravilno, da se uniči in nadomesti s socialno pravičnejšo družbo.
Združil ju je njun skupni cilj, to je uničenje evropske civilizacije.
Tako kulturni marksisti kot ekstremni zagovorniki spopada civilizacij bi vsak zase ostali nepomembni manjšini. Na žalost pa je med tema dvema skupinama prišlo, ne glede na to, da imata različne končne cilje, do sodelovanja in povezovanja. Združil ju je njun skupni cilj, to je uničenje evropske civilizacije. Glavni razlog za pisanje te kolumne je, da opozorim vse demokratično usmerjene ljudi na nevarnosti, ki iz tega povezovanja za Evropo, kot jo poznamo, izhajajo. Sledi tega sodelovanja so opazne tako v ruskem napadu na Ukrajino kot v Hamasovem napadu na Izrael. Napada na dve državi torej, ki želita pripadati evropskemu civilizacijskemu krogu, in oba grozita, da bosta prerasla v spopad širših razsežnosti − napad na evropsko civilizacijo kot tako.
Rusija je napadla Ukrajino, da bi preprečila širjenje Nata in EU do njenih meja. S tem se je poskušala distancirati od evropske civilizacije in se zapreti v svoj svet, ki ga obvladujeta novi car in patriarh.
Na prvi pogled se zdi, da je Hamasov napad na Izrael, pobijanje civilistov in jemanje talcev, skrajno brutalno in nepremišljeno dejanje peščice ekstremistov. Natančnejša analiza dogodkov pokaže, da je Hamas svoj resnični cilj dosegel, razcepil je javno mnenje v Evropi in ZDA. S tem je napravil veliko uslugo kulturnim marksistom, ki na osnovi dogajanj v Izraelu in Gazi dokazujejo, da je evropska civilizacija globalno nesprejemljiva, da jo je torej treba uničiti in tako odpreti pot komunistični revoluciji. Tisti, ki danes npr. v Sloveniji vihtijo palestinske zastave, so, če me spomin ne vara, strumno korakali pod zastavo s srpom in kladivom. In očitno si prizadevajo, da bi to lahko ponovili.
Naj sklenem s trditvijo, da so posamezno ti ali oni sovražniki evropske civilizacije nepomembni. Njihovo povezovanje s ciljem uničiti Evropo, evropsko civilizacijo in naš način življenja pa je lahko za nas resna grožnja. Evropa se mora na njihovo sinergijo odzvati odločno in v skladu z demokratičnim normami.
[1] Francis Fukuyama, The End of History and the Last Man, New York 1992.
[2] Samuel Huntington, The Clash of Civilizations and the Remaking of World Order, Simon & Schuster, UK, 1997.
[3] Alejandro Peña Esclusa, Forum São Paulo in kulturna vojna, Nova obzorja, Ljubljana 2022.
[4] Alejandro Peña Esclusa, Volilne prevare Foruma São Paulo, Nova obzorja, Ljubljana 2023.
[5] Roger Scruton, Zablode, prevare, HUJSKAŠTVA, misleci nove levice, Družina, Ljubljana 2019.
