Svetovni mediji kar pokajo po šivih od pisanja o venezuelskem kolapsu gospodarstva. Tamkajšnjo gospodarsko krizo enačijo s stanjem v Nemčiji po prvi svetovni vojni, poročajo, da se njeni prebivalci vsakodnevno borijo z lakoto, saj je povprečen Venezuelec izgubil kar 11 kilogramov teže! Borijo se s pomanjkanjem električne energije, pitne vode, s slabim zdravstvom, ljudje množično migrirajo čez mejo v sosednjo Kolumbijo in Brazilijo. A drage državljanke in dragi državljani, za našo Levico je Venezuela raj, obljubljena dežela in njihov cilj za Slovenijo. Glede na to, da je Marjan Šarec na svojem Twitter profilu objavil, da bodo začeli pogajanja z Levico, ni izključiti tudi te možnosti, da je Slovenija na poti, na kateri je Venezuela.
Potem ko je NSi zapustila koalicijska pogajanja in jo je Marjan Šarec ponovno poklical, naj se vrne, a je to zavrnila, je predsednik LMŠ dejal, da je torej “ta možnost izčrpana in da bomo začeli pogajanja s stranko Levica. Za izvolitev potrebujemo 46 glasov, ki jih sami nimamo, dobimo jih lahko le s pomočjo drugih”. V mislih je imel seveda Levico, ampak ali je želja slovenske levice priti na oblast res tako močna, da so se pripravljeni programsko uskladiti z Meščevo Levico in “sistemom Venezuele”? Če je to rešilna bilka za sestavo vlade, zagotovo ni rešilna bilka za prihodnost Slovenije. Vemo namreč, da program Levice temelji na primeru Venezuele, kjer je več kot 80 odstotkov gospodarstva v državnih rokah, za kar se zavzema tudi Levica (radi bi premoženje vrnili v “službo dolgotrajnega razvoja družbe in ga postavili pod demokratični nadzor vseh državljank in državljanov” – se pravi pod neposredno državno lastništvo). A to se za venezuelsko gospodarstvo ni dobro končalo, saj bo inflacija do konca leta milijon-odstotna.
Alejandro Werner, eden izmed visokih uslužbencev in analitikov Mednarodnega denarnega sklada, je zapisal, da “Venezuela ostaja v globoki ekonomski in socialni krizi. Realno bo BDP letos upadel za 18 odstotkov, kar je že tretje zaporedno leto, ko se gospodarstvo krči z dvomestnimi številkami. Inflacija bo do konca leta milijon-odstotna. To pomeni, da so razmere takšne, kot so bile v Nemčiji leta 1923 ali pa v Zimbabveju od leta 2000 naprej pod Mugabejevim režimom. Kolaps ekonomske aktivnosti, hiperinflacija, razpad javnih storitev – zdravstva, dobave elektrike, vode, javnega transporta in varnosti – ter pomanjkanje hrane povzročata eksodus ljudi, kar že vpliva na sosednje države.”
Več o tem TUKAJ.
