-2.9 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

Dan upora proti čemu? Še vedno nam vsiljujejo režimske zgodovinske ponaredke titoizma

Piše: Gašper Blažič

Danes uradno praznujemo dan upora proti okupatorju, ki se je nekdaj imenoval dan OF. No, zaradi bližine prvomajskih praznikov je sicer prikladen, a še vedno temelji na laži. Dejansko bi moral dan upora biti 13. maja, v spomin na spopad med pripadniki TIGR ter Italijani pri Ribnici. Kot je znano, so bili tigrovci zaradi komunistične izdaje tam premagani, kot smrtna žrtev spopada je padel Danilo Zelen. 

Praznik 27. aprila torej temelji na mitologiji in režimskem zgodovinskem ponaredku titoizma. Ta namreč pravi, da je bila 27. aprila 1941 v Vidmarjevi vili v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta.

Poglejmo, kaj o tem piše zgodovinar in kustos Notranjskega muzeja Luka Mlekuž leta 2021 o tem prazniku (objava na facebooku je bila datirana 26. in ne 27. aprila 2021, op. G. B.):

Na današnji dan pred 80 leti je v Vidmarjevi vili pod Rožnikom prišlo do skrivnega sestanka. Na njem je sodelovalo osem mož različnih ideoloških nazorov. V vilo so vstopali ločeno v četrturnih presledkih, da ne bi vzbudili pozornosti policije, kar kaže na to, da so se zavedali prevratniškega značaja sestanka. O čem natančno je tekla beseda na tem sestanku, ne vemo, saj zbrani niso vodili zapisnika. Tako ni jasno niti, kako se je imenovala organizacija, ki je bila ta dan ustanovljena. Po nekaterih pričevanjih naj bi bila zaradi zunanjepolitične konstelacije sil imenovana Protiimperialistična fronta. Slovenski komunisti, ki so bili glavni pobudniki sestanka, so bili vezani na Sovjetsko zvezo, ki je bila v tistem času še vedno zavezana sporazumu o nenapadanju z nacistično Nemčijo. Po drugih pričevanjih pa je že od začetka šlo za osvobodilno in protifašistično gibanje tudi v poimenovanju. Kakorkoli se je že imenovalo gibanje v prvih tednih po nastanku, je jasno, da se je v nadaljevanju uveljavilo ime Osvobodilna fronta. Nejasnosti o nastanku organizacije potrjuje tudi zmešnjava o točnem datumu sestanka. Še dvajset let po koncu vojne je veljalo, da je do sestanka prišlo 27. aprila 1941, kasneje pa je zgodovinopisje dokazalo, da je do njega prišlo dan prej. Kljub temu Dan upora proti okupatorju, ki se je nekoč imenoval Dan osvobodilne fronte, še vedno praznujemo 27. aprila.

Ta opis je precej bolj realen od mitomanije, ki smo ji priče tudi po osamosvojitvi Slovenije. Namreč, titoistična mitologija je ponaredila že sam datum sestanka, morda tudi zaradi Hitlerjevega obiska v Mariboru. V zvezi s tem pa je bilo v zadnjih letih razkrito tudi nekaj novih dejstev. Denimo, da je šlo tu za neformalen sestanek članov Društva prijateljev Sovjetske zveze, ki je predstavljalo formalno kritje za sicer ilegalno Komunistično partijo Slovenije. Pa tudi to, da na tem kakor ustanovnem sestanku – sklical naj bi ga Boris Kidrič – v resnici ni bil prisoten predstavnik krščanskih socialistov Edvard Kocbek, prav tako tudi ne Edvard Kardelj. Na srečanju so bili prisotni Boris Kidrič, Boris ZiherlAleš Bebler (za KP), Josip Rus (za levo krilo Sokolov), Tone Fajfar (za Krščanske socialiste), Ferdo KozakFranc Šturm in Josip Vidmar (za Slovenske kulturne delavce). Kocbek naj bi se skupini pridružil šele kasneje.

No, imena Osvobodilna fronta takrat ni bilo mogoče zaslediti, pač pa se je sčasoma uveljavila Protiimperialistična fronta, ki je bila usmerjena predvsem proti zahodnim zaveznikom in ne proti Tretjemu rajhu, saj je slednji leta 1939 postal partner Stalinove Sovjetske zveze. Tega so se držali tudi slovenski komunisti.

Šele po napadu Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko zvezo se je začelo govoriti o Osvobodilni fronti, ki je sledila Stalinovemu ukazu za ustanavljanje t. i. ljudskih front kot sredstvu za izvedbo svetovne revolucije. Kot je pred leti dejal novinar in zgodovinar, avtor uspešnice “Slovenski razkol” dr. Jože Možina, so bili komunisti v velikih težavah, glede interpretacije in dokazovanja njihovega domoljubja do kraljevine Jugoslavije oziroma do svoje domovine. “Večino časa kraljevine so, tudi po nalogu Kominterne in po svoji volji, rušili kraljevino Jugoslavijo kot državo,” je dejal.

Kolaboracija med titoizmom in nacizmom se je nadaljevala tudi po prekinitvi pakta med Hitlerjem in Stalinom. O tem bo več napisano prihodnji teden v novi številki Demokracije.

Tudi na spominski plošči na Vidmarjevi vili je zapisana laž, da je bil Josip Vidmar predsednik slovenskega parlamenta, ki ga takrat sploh ni bilo. “Vidmar je bil del totalitarnega jugoslovanskega režima, ki je ukinil in zavračal parlamentarizem. Vidmar je vodil ljudsko skupščino ljudske republike in hkrati tudi tovrstno jugoslovansko skupščino. Oboje je s parlamentom imelo toliko skupnega kot ljudske skupščine vstajnikov, ki so v času vlade Janeza Janše organizirale proteste pred parlamentom, na katerih so kurili tudi stole, da bi ponazorili, kaj čaka izvoljene poslance, in mahali z znamenitimi napisi smrt janšizmu, s katerimi so nam sporočali, kako so komunistični režimi, tudi jugoslovanski, odpravili konkurente,” je pred letom dni zapisal novinar in urednik Peter Jančič.

Kasneje, že po komunističnem prevzemu oblasti, nekaj časa 27. april sploh ni bil priznan kot praznik. Glavni režimski praznik za tedanjo SR Slovenijo je bil dan vstaje, ki se je praznoval 22. julija. Na ta dan leta 1941 je bil sprožen “prvi partizanski strel” s strani Rašiške čete in sicer na slovenskega orožnika (in ne okupatorjevega vojaka). No, ta dan je bil nato razglašen za dela prost dan od leta 1951 dalje. In precej let je celo “uspešno” nadomeščal t. i. dan OF.

Kakorkoli že, 27. april pri nas še vedno ostaja religijski temelj titoističnega sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Ki je bil, kot je nekoč zapisal dr. Jože Dežman, titoistični opij ljudstva. “To je mreža iluzij in slepil, blodnjak identitetne mitomanije, megla laži in polresnic. To je religijska sredica Tita in titoizma ter današnjih titoistično verujočih.” Ni kaj dodati.

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine