Piše: prof. dr. Janez Tušek, dolgoletni univerzitetni profesor strojništva, direktor, podjetnik
Žal me je bolezen oziroma potreba po zdravstvenem posegu pripeljala do grenkega spoznanja, kaj v našem zdravstvu pomeni digitalizacija, oziroma kje je naše zdravstvo močno zaostalo v razvoju.
V zdravstveno blagajno sem plačeval 42 let. Niti en dan v omenjenem času nisem imel bolniške, kaj šele da bi bil na bolniški toliko časa, da bi obremenjeval zdravstveno blagajno. Glede na to, da sem opravljal razmeroma odgovorne službe, pomeni, da sem v zdravstveno blagajno prispeval več od povprečja, kar pa danes nič ne pomeni. Živimo pač v nekem levičarskem socializmu!
Zob časa je načel tudi moje kolke. Glede na znane čakalne dobe sem se odločil za pregled in za poseg v zasebni zdravstveni ustanovi. Po preventivnem in splošnem pregledu pri ortopedu sem po njegovem nasvetu najprej odšel na pregled z magnetno resonanco in na rentgenski pregled kolen in kolkov. Ko ortoped pregleda vse izvide, rentgenske slike in posnetke magnetne resonance ugotovi, da je nujna zamenjava desnega kolka.
Čakalna doba eno leto! Eno leto z bolečinami na vsakem koraku? Ne, to je preveč, sem si mislil.
Edina logična rešitev je operacija oziroma nadomestitev obrabljenega kolka z umetnim v zasebni zdravstveni ordinaciji, kjer praktično ni čakalnih vrst.
Zelo hitro sem dobil datum operacije in navodila, kaj moram pred operacije narediti, oziroma katere preventivne preglede na svojem telesu moram opraviti. Osebna zdravnica, mi je, hvala Bogu, zelo hitro priskočila na pomoč. Dobil sem datum za pregled krvi, za pregled srca in za pregled pljuč. Vse je potekalo, kot bi moralo, oziroma kot oseba, ki plačuje oziroma je plačevala v zdravstveno blagajno, pričakuje.
Zataknilo pa se je pri prevzemu izvidov. Pregled krvi sem opravil v zdravstvenem domu na vzhodnem obrobju Ljubljane, ki pa ni na območju mojega stalnega prebivališča. Osebje je bilo prijazno, strokovno in profesionalno. Ko sem prosil, da mi izvide krvi pošljejo na moj elektronski naslov, pa se je zataknilo.
»Ne, tega pa mi ne delamo, nimamo osebja, da bi to na ta način izvajali,« je bila kar nekako ostra medicinska sestra. »Vi lahko dobite izvid osebno pri nas naslednji dan med deveto in trinajsto uro,« mi je pojasnila. Če se prav spomnim, sem odgovoril »Dobro«, se zahvalil za pojasnilo in odšel.
Drugi dan je bila v omenjeni ustanovi čakalnica prazna. Pozvonil sem, vrata so se odprla in stopil sem pred okence uslužbenke zdravstvenega doma. Pojasnil sem, po kaj sem prišel, in ji izročil svojo zdravstveno izkaznico. Kljub temu me je vprašala za ime in priimek, ga odtipkala in ime iskala po seznamu. Ko me je našla na seznamu, je odprla izvid, ga natisnila in izročila meni na enem samem listu papirja.
Popolnoma enaka opravila bi morala storiti ista oseba, da bi mi izvid krvne slike poslala po elektronski pošti. Prav tako bi odtipkala ime in priimek in še nekaj znakov elektronske pošte. Prihranili bi pri dodatnem delu s strankami ob prevzemu izvida, pri papirju in predvsem pri nas, državljanih, da ne bi porabili dveh ali celo več ur, da osebno dvignemo izvid. Celo več, ta izvid bi lahko poslala tudi na druge naslove, to je v tem primeru k ortopedu, ki me bo operiral.
Podobno je bilo na naši stari Polikliniki v Ljubljani, kjer so mi naredili rentgenski pregled pljuč. Tudi tu sem pregled opravil hitro, brez čakanja in z zelo prijaznim osebjem. Tudi tu so mi naročili, da izvid lahko dvignem naslednji dan med deseto in dvanajsto uro. Naslednji dan sem se znova odpeljal v garažno hišo blizu Poliklinike ter z bolečo nogo odšepal po izvid. Tudi v tem primeru sem pri dvigu izvida povedal osebne podatke, kar je strokovna sodelavka odtipkala, poiskala izvid in mi ga izročila v fizični obliki.
Tretji primer je zgodil že po operaciji, ko sem urejal rehabilitacijo operiranega kolka v izbranem zdravilišču. Zdravnik, ki mi je operiral nogo, je na odpustno pismo zapisal, da je preveza rane potrebna na dva dni pri osebnem zdravniku in trinajsti dan po operaciji odvzem šivov pri osebnem zdravniku. Osebnega zdravnika nimam v zdravstveni enoti, v kateri imam stalno prebivališče. Ker pa sem bil težko gibljiv in nisem mogel voziti, je osebna zdravnica presodila, da mi pripada obisk patronažne sestre na domu. Za izvedbo tega dejanja mi je osebna zdravnica napisala delovni nalog v papirni obliki in ga je na mojo željo prijazno pustila v recepciji zdravstvenega doma, sicer bi moral ponj k osebni zdravnici v času njene službe. Ker sem bil nepokreten, sem po izvid poslal zeta in ta ga je fizično dvignil in odnesel v Zdravstveni dom Ljubljana Vič, kjer je moje stalno prebivališče.
To pomeni, da niti zdravstveni domovi na območju Ljubljane ne poslujejo po elektronski pošti.
To so trije šolski primeri, kako naj se v današnjem času ne bi poslovalo. Ne vem, kako bi bila slovenska industrija konkurenčna, če za ponudbe strank za storitve, za različna povpraševanja za delo, material, opremo in drugo ne bi uporabljali sodobnih orodij.
Ko sem prosil, da mi izvide krvi pošljejo na moj elektronski naslov, pa se je zataknilo.
Pri vsej tej žalosti zbode v oči še dejstvo, da patronažna sestra, ki me je obiskovala na domu, nima službenega mobilnega telefona. To v praksi pomeni, da mora ona, ki je stalno na terenu, ko ima delo z ljudmi, ki so pogosto težko gibljivi, uporabljati svoj mobilni telefon. V vsakdanji praksi pa je to videti tako, da ona uporabi svoj telefon s skrito številko. To je povsem razumljivo, ker gre za njeno varnost. Ona s svojega telefona pokliče stranko, ki jo želi obiskati, in pri tem ne razkrije svoje telefonske številke, kar pa pomeni, da je ne moreš znova klicati, tudi če gre za nujen primer.
Toliko o stanju na digitalnem področju v našem zdravstvu. Ne vem, ali to ve pristojna ministrica za digitalno preobrazbo Republike Slovenije. Tudi tega ne vem, ali so ji to situacijo opisali, prikazali in tudi očitali na nedavni interpelaciji v slovenskem parlamentu.
Treba je dodati, da za to zaostalost na digitalnem področju v našem zdravstvu niso krivi naši osebni zdravniki, medicinske sestre ali drugo zdravstveno osebje, ki je stalno v stiku z občani. Krivdo nosijo vodilni v zdravstvenih organizacijah. In v tem današnjem času, pri organizaciji naše vlade predvsem ministrica za digitalno preobrazbo in zdravstvena ministrica. Kolikor smo obveščeni, se ministrica za digitalno preobrazbo ukvarja s trgovino z računalniki, potuje po svetu in se ne ukvarja z digitalno preobrazbo v naših javnih ustanovah. Po vsej logiki pa naj bi bila to njena osnovna naloga.
Za odpravo vseh prej opisanih težav bi potrebovali zelo malo časa in zelo malo sredstev. Potreben je pozitiven pristop in dobra volja. Prav te pa primanjkuje naši levi oblasti. Člani te vlade in predvsem ministrica za digitalno preobrazbo nas žalijo in etiketirajo, da ne maramo priseljencev in žensk. To, kar je ministrica Emilija Stojmenova Duh izjavila na interpelaciji v parlamentu, je žalitev za ves slovenski narod. Koliko beguncev smo sprejeli v svoji zgodovini, koliko teh beguncev je karierno uspelo v naši družbi? V prejšnjem sistemu in v samostojni Sloveniji smo se jim mi bolj prilagajali kakor oni nam, jih izobraževali, jih sprejeli v svoje okolje in sprejeli celo njihove črke.
Čudim se, da niti ena slovenska nevladna organizacija ali neko slovensko društvo od te nespoštljive gospe ni zahtevalo opravičila.
Zdravstvo je le eno od področij, na katerem državljani Slovenije naletimo na opisane težave.
Tisti, ki vodimo podjetja, pa na take težave naletimo tudi na drugih področjih. Pri poslovanju z državno upravo, pri poslovanju s SPIZ, z zavodom za zaposlovanje itd. Tu je premalo prostora, da bi lahko naštel vse neproduktivne zahteve, ki jih od podjetnikov zahteva državna administracija.
