Piše: Borut Korun, politik, kulturnik, svetovni popotnik in publicist
Evropska kultura je zrasla iz dveh virov: iz grško-rimske civilizacije in iz krščansko-judovske etike. Ta etika je bila v svetu nekaj novega, prelomnega.
V evangelijih ne najdemo pozivov na boj proti nevernikom, na zatiranje žensk ali k sežiganju nevernikov ali čarovnic na grmadah, čeprav se je vse to še stoletja dolgo dogajalo. Evangeliji niso v neskladju z najvišjimi sodobnimi civilizacijskimi zahtevami. Kljub temu so krščanske države, vojske, režimi in posamezniki počenjali grozovitosti, in to še v skoraj nedavni preteklosti. Ni nam treba segati v srednji vek, ne k usodi vitezov templarjev ali usodi indijanskih ljudstev. Ni treba omenjati preganjanja čarovnic, pobijanja med verskimi vojnami ali inkvizicije. Lahko se ustavimo kar v zadnjih vojnah ali v Kongu belgijskega kralja ali v amazonskih gozdovih 19. stoletja pri izkoriščanju indijanskih plemen pri nabiranju kavčuka. Evropa in Evropejci se večinoma niso obnašali v skladu z učenji krščanstva, česar pa ni krivo učenje. In pogromi nad Judi so se dogajali tako v krščanskem svetu kot v arabskih državah. Vendar je kljub vsemu nadvse pomembno, kakšno je jedro civilizacije, kaj je postavljeno kot cilj, ki se mu je treba čim bolj približati. Prav v tem segmentu se islam in krščanstvo v svojem bistvu razlikujeta.
Islam in krščanstvo se v svojem bistvu razlikujeta
Krščanstvo je utopično v pozitivnem smislu, saj verjame, da je človek dober, da si je treba za to prizadevati. Islam pa vzame človeka, kot je, človekovo plemensko napadalno miselnost jemlje za vzor. Evropejce je bistvo njihove civilizacije vedno opozarjalo, razvoj je, čeprav počasi, šel v smeri večje človečnosti. Seveda pa je civilizacija samo tanka preobleka, ki lahko zelo hitro zdrkne s telesa in ljudje se povrnejo k svojemu barbarskemu bistvu. To se je zgodilo mnogokrat, zgodilo se je v času vsake vojne, prav posebno pa v prelomnih trenutkih zgodovine, kot je bila francoska revolucija ter čas nacionalnega in internacionalnega socializma, ki sta hotela na silo spremeniti svet. Ti dve ideologiji po svoji radikalnosti in napadalnem plemenskem čutenju spominjata na islam. Obema je bilo skupno odklanjanje krščanskih načel. Svet sta nameravala »počistiti«, pospraviti:, komunizem je obračunaval s kmeti in predstavniki meščanstva, nacionalni socializem pa je izvršil genocid nad evropskimi Judi. No, prav v teh dneh pa spet doživljamo nove valove antisemitizma, ki je v bistvu izraz propada evropske družbe in civilizacije, ki sovraži sebe in sebi sorodne.
Konflikt islama s sodobnim svetom je zato neizogiben
Pri islamu je civilizacijsko jedro prilagojeno mentaliteti bližnjevzhodne, orientalske civilizacije arabskega starega veka, katere bistvo je v popolnem nasprotju z grško miselnostjo in s krščanstvom. Zanj je značilna popolna podreditev božji volji, ki pa je neusmiljena in barbarska. Beseda islam tudi pomeni »podreditev bogu«. Človek je samo orodje v rokah božanstva, ki si hoče podrediti svet. Svetopisemski Abraham je primer te popolne podrejenosti, saj je Bogu hotel žrtvovati svojega sina Izaka, vendar je Bog njegovo žrtev zavrnil. Ta zavrnitev je bil prelom z nekim primitivnim plemenskim verovanjem, Mohamed pa je pri snovanju svoje religije segel prav nazaj v ta predabrahamovski čas. Islamski Abraham – sedaj Ibrahim − je zaradi svoje brezpogojne poslušnosti in pripravljenosti na vse v islamu postal pomemben lik. Treba ga je bilo posnemati. Bojevati se in žrtvovati za vero je postalo vzor. Najbolj vneti verniki uresničujejo Alahovo voljo po širjenju islama tudi tako, da se žrtvujejo in da s to žrtvijo pobijejo tudi čim več nevernikov in s tem pripomorejo h končni zmagi islama.
Besede, ki jih je Mohamed slišal kot Alahovo razodetje, so bili božje razodetje, božje besede, zato jih človek ne more spreminjati. So zakon. O tem se ne razpravlja. Zato je islam prej ali slej zavrl vsak razvoj filozofije in znanosti, ki se je pojavil in ki je bil navadno nadaljevanje iz predislamskih časov. Arabski svet je v srednjem veku bil samo prenašalec grških in indijskih dosežkov. Islam se ne obremenjuje s filozofskimi spekulacijami kot krščanstvo. Ta njegova enostavnost, prilagojenost plemenski miselnosti je bila pri širjenju sicer prednost. Dejstvo, da se islam ne more spreminjati, kar je posledica njegove »nefilozofskosti«, pa ga je sčasoma pripeljalo v izolacijo in neustavljivo civilizacijsko nazadovanje. Islam je obtičal nekje pri Abrahamu (Ibrahimu) in njegovi absolutni poslušnosti Bogu. Konflikt islama s sodobnim svetom je zato neizogiben.
Islam si nebesa predstavlja kot nekako pornoutopijo
Posebna vrsta nasilja, o katerem slišimo poročila iz zahodnih držav in se dogaja že tudi pri nas ter je svoj grozljivi višek doseglo med napadom Hamasa na izraelske civiliste, je spolno nasilje. Tudi to ima verske korenine. Islamskim borcem je, če padejo v boju z neverniki, obljubljena posebna nagrada. V primeru smrti v boju za islam postanejo mučeniki in v nebesih jih čaka 70 devic, ki so vedno pripravljene za spolne odnose. Islam si nebesa predstavlja kot nekako pornoutopijo. Takole piše srednjeveški islamski »teolog« al Suyuti: Vedno ko spimo z eno od »hurij« (mladenka, ki pripada mučeniku svete vojne – op. a.), se ta potem spet spremeni v devico. Penis muslimana ne bo nikoli omagal. Erekcija traja večno in užitek med združitvijo je neskončno sladek in nadzemeljski. (…) Vsak izvoljenec bo poleg svojih žen, ki jih je imel na zemlji, imel še sedemdeset hurij. Vse bodo imele izvrstno in zapeljivo vagino.
Verjeti, da islam sam po sebi ni vzrok za napadalnost teroristov in storilcev spolnega nasilja, je zato dokaz popolne zgodovinske nevednosti in nerazgledanosti.
Nebesa so v predstavah muslimanov samo prostor za uživanje v neskončnem seksu. Take predstave izvirajo iz arabske obsedenosti s spolnostjo. Komaj kaka beseda v arabščini ima več sinonimov kot arabska beseda za spolni odnos. Ženske so v Koranu opisane kot »polje«, ki ga moški lahko orje po mili volji. Spolno nasilje, ki so ga nad evropskimi ženskami prvič množično zagrešili islamski migranti v Kölnu med novoletnim praznovanjem 2015/2016, je torej arabsko-islamski kulturi imanentno.
Seveda je bila osnova Mohamedove pornoutopije zelo stvarna in racionalna – spolna nepotešenost njegovih mladih vojščakov, ki so jo njihovi voditelji znali izkoristiti. Ko so premagali nevernike, so ženske vedno pripadle islamskim borcem. To je zagotovo tudi ena od zelo stvarnih obljub, s katerimi dandanes vodstva islamski milic vabijo mlade privržence. Mami jih možnost nekaznovanega nasilja nad ujetimi ženskami. Spolno nasilje je bilo v svojih najhujših oblikah navzoče med uničevanjem jezidov v Iraku, sirskih in iraških kristjanov s strani ISIS in sedaj nad izraelskimi dekleti, ki so jih zajeli Hamasovi fanatiki. Seksualno nasilje nad ujetimi in zasužnjenimi drugoverskimi ženskami je zato glavna značilnost džihadističnih pohodov, kot je bil ta, ki so ga izvršili hamasovci. Neumnost in naivnost Evropejcev pa se kaže v tem, da se sprašujejo za motive kaznivih dejanj. Pogosto jih »najdejo« v psihičnih težavah storilcev!
Verjeti, da islam sam po sebi ni vzrok za napadalnost teroristov in storilcev spolnega nasilja, je zato dokaz popolne zgodovinske nevednosti in nerazgledanosti.
Arabski verski »učenjaki« so svet razdelili na dva dela: na Dar al Islam in Dar al Harb. Prvi je del sveta, kjer vladajo islamska vera in šeriatski zakoni, druga pa del sveta, kjer islama ni ali pa še ni prevladal. Dar al Harb pomeni Hiša vojne, kajti med obema deloma sveta vlada vojna, ki jo je treba po navodilih islamskih pravnikov bojevati tako dolgo, da bo ves svet Hiša islama. Sveta vojna, džihad, je po nekaterih tolmačenjih dolžnost vsakega muslimana. Take so zapovedi v Koranu (Sura 8/39 in Sura 9/41). Islamskim bojevnikom je zapovedano tudi, da se v boju ne smejo umakniti, tudi če so v boju z dvakrat močnejšim sovražnikom. Vojna z neverniki je trajno stanje, končano bo, ko bodo vsi neverniki na svetu premagani.
Vojna med Hamasom in Izraelom zato še zdaleč ni samo spor zaradi ozemlja. Zaradi istega ozemlja, ki si ga lastita dva naroda. Gre še za nekaj drugega. Boj Izraela in njegova usoda pa bo mogoče že jutri tudi naš boj in naša usoda.
