Piše: Frančiška Buttolo
Na eni od televizij smo sinoči (24. 2. 2024) lahko poslušali bivšega predsednika Slovenije, gospoda Boruta Pahorja, kako je po prenehanju svojega predsedniškega mandata še bolje osmislil svojo politično kariero. Zdaj se posveča sklepanju čim tesnejšega prijateljstva med balkanskimi narodi. Klub temu, da ni eksplicitno izrazil mnenja, da je Slovenija na Balkanu, je bilo mogoče razumeti, da ima za svojo brezpogojno balkansko politično ljubezen v EU veliko, velikansko, podporo. Očitno se tam v Bruslju v zvezi z Balkanom kuha nekaj novega, pravzaprav starega. Bruselj je očitno izkoristil skoraj polstoletno uspešno Titovo komunistično diktaturo za uvedbo nove, Titovi zelo podobne, ki se v EU – za zdaj – še imenuje multikulturni marksistični globalizem (v bistvu Sorosov). S to, novo, politiko pa naj bi, podobno kot nekoč Tito s komunizmom, Bruselj obvladoval celotno zahodno balkansko regijo EU, nekoč imenovano SFRJ.
Nekoliko drugače, ne prek priljubljenih politikov, kot v Sloveniji, se je združevanja vzhodnega Balkana lotil Bruselj na Hrvaškem. Na spletu je zadnje čase mogoče najti neizmerno navdušuje hrvaške mladine za stike s srbskimi mladimi prijatelji. Očitno v EU, spodbujeni za boljše medsebojne stike na Balkanu, hrvaška mladina niti ne ve, da pomaga Bruslju povezovati zahodni Balkan v novo Jugoslavijo. Danes (25.2.2024) sem na spletu npr. prebrala članek neke Hrvatice, kako je bila navdušena nad lepoto Beograjčank in Beograjčanov, ko je po dolgih letih spet prišla na beograjsko letališče.
Zapisala je: “Sem na letališču v Beogradu, tukaj že dolgo nisem bila. Ne vem, kaj ljudje tu jedo in pijejo, ampak vsi so res lepi. Moški so čedni, ženske pa prave lepotice.” (TikTok.) Kako enostavna in učinkovita politična propaganda za mlade!
Pa vendar, vse, kar je sinoči na neki od televizij povedal gospod Pahor, bivši predsednik Slovenije, in vse, kar je bilo napisano v članku neke Hrvatice na spletu, je bilo storjeno z enim samim namenom: da bi se Slovenci sprijaznili z vrnitvijo na Balkan, in da bi takšno vrnitev Hrvaške zahtevali predvsem tamkajšnji mladi, ki ne poznajo jugoslovanskega komunizma, ki ničesar ne vedo o njegovih žrtvah in tragedijah, predvsem pa ne gojijo do Srbije in nekdanje srbske politike nikakršnih predsodkov, kaj šele zamer. Za mlade je pomembno samo to, da so obkroženi s prijetnimi ljudmi in se z njimi dobro zabavajo oziroma komunicirajo. Zato v Bruslju načrtujejo, da bodo s površnim življenjem mladih, ki se bodo zanimali predvsem za zabave, kot tudi z množičnimi migrantskimi priseljenci, povsem preprečili vsakršno zanimanje mlajših generacij za zgodovino njihovih prednikov, za preteklost balkanskih narodov. Svetovalci EU, ki hodijo po evropskih muzejih, učijo raznarodovanje. Sama sem po radiu slišala pred leti neko gospo, ki je prišla tudi v Slovenijo, da bi morali muzeji dati na najbolj vidna mesta neevropske artefakte. Kaj takšna medijska (spletna) in kulturna politika v resnici pomeni? Samo eno, namreč tole:
Tako namerava Bruselj “prijazno” preskočiti vso balkansko komunistično zgodovino in jo nadomestiti z novim komunizmom, s Sorosovim multikulturnim in globalističnim. Kolikšna kulturna in humanitarna katastrofa pa bo takšna politika, to nikogar ne zanima, niti gospoda Pahorja, niti mladih aktivistov za – v bistvu – novo Jugoslavijo, še najmanj pa EU. Takšna, nova Jugoslavija bo lahko delovala le v najhujši diktatorski družbeni ureditvi, v kateri bo še več smrti, kot jih je bilo v Titovi Jugoslaviji. Najbolj krvavi pa bodo gotovo spopadi z muslimanskimi priseljenci iz največjih trdnjav islama na Bližnjem vzhodu in drugje po Afriki. Večina najhujših muslimanskih ekstremistov se bo gotovo naselilo prav v našo deželo (države namreč ne bomo imeli več), ki že zdaj “slovi” po tem, da je Slovenija v EU največja prijateljica Hamasa in Palestincev.
Žal birokracija EU verjame, da je mogoče kmalu pozabiti vso zgodovino svojega naroda, če se moraš trdo boriti celo za tanek košček evropskega kruha – pa še tega ne iz pšenice, temveč iz moke ogabnih žuželk, vzgojenih v podzemskih multinacionalnih tovarnah. Z njimi bodo podnebniški milijarderji v EU, in tudi Sorosovi bankirji, nadomestili evropsko kmetijstvo. Da, kultura in pol čaka EU. Čaka tudi Balkan. Čaka tudi Slovenijo oziroma deželo na sončni strani Alp, če se bomo pridružili novi Jugoslaviji, pa tudi če se ji ne bomo, se lahko bojimo. In skoraj gotovo se bomo, ker v Sloveniji ni dovolj zavednih Slovencev, ker so v Sloveniji že v pretežni večini priseljenci z Balkana. Komuniati, pa ne le tisti v Jugoslaviji, temveč tudi tisti po osamosvojitvi – skriti v navidezno demokratični levi politiki, pa tudi v desni, so dobro poskrbeli za multikulturnost in prevlado Balkana v Sloveniji, deloma tudi iz maščevanja zaradi osamosvojitve. Napredka pa pri demokratizaciji naše države po osamosvojitvi ni bilo skoraj nikakršnaga.
Čeprav so bili komunistični zločini v Evropskem parlamentu prav tako obsojeni, kot so bili fašistični in nacistični, niti približno niso tako zgodovinsko raziskani in pravno sankcionirani kot Hitlerjevi in Mussolinijevi. Prav malo je spomenikov, ki bi opozarjali na barbarstvo in strahote komunističnih revolucij v Evropi, še manj pa je muzejev, ki bi razkrivali vso nehumanost in surovost komunističnih in socialističnih družbenih sistemov, na primer v vzhodnem bloku, pod sovjetskim političnim terorjem.
Ogromnega števila žrtev komunizma iz obdobja med drugo svetovno vojno in iz prvih let po njej, slovenske in drugih narodnosti, večinoma iz republik nekdanje Jugoslavije, po nekaterih podatkih celo okoli dvesto tisoč, sploh nismo kulturno pokopali. Večinoma so njihovi posmrtno ostanki še zdaj kar zagrebeni na moriščih, kjer so jih komunisti pobili, ali pa razpadajo, skriti v jamah, in zloženi v plastične zabojčke, da jih – razpadlih v prah – nikoli ne bo potrebno kulturno pokopati. Takšna je pač slovenska novejša zgodovina, ne le komunistična, tudi po osamosvojitvi Slovenije. V enem od člankov s to tragično zgodovinsko tematiko je zapisano tudi tole:
Skušali so prikriti pričetke revolucije in prikazovati svoje medvojno nasilje nad rojaki kot izraz osvobodilnega boja. Potrebna jim je bila dogmatična laž o izdajalcih in o neomadeževani OF, katero so hoteli, posebno v času propadanja sistema, ločiti od svojega revolucionarnega boja. Če je bil ta del laži izrazit, pa je bil drugi prikrit. Množični povojni poboji domačih nasprotnikov revolucije, ki so bili v veliki večini slovenski narodnjaki, verni katoličani in demokrati, so bili zamolčani, utišani in sistematično prikrivani. Tudi o množici beguncev, ki so se pred krutostjo partizanov umaknili v maju leta 1945 čez mejo in se z leti spremenili v slovensko diasporo, ni bilo dovoljeno govoriti. Prav tako je ostal prikrit množični poboj beguncev drugih narodnosti, ki so jih partizani na umiku skozi Slovenijo zajeli in pomorili. Če pomislimo, da je bilo na naših tleh v slabih dveh mesecih, med majem in julijem 1945. leta, pomorjenih blizu dvesto tisoč oseb, si lahko predstavljamo, kakšna gora laži in prisile je bila potrebna, da je mogla potisniti tako prelivanje krvi za cele tri generacije ljudstvu v podzavest. Ni mogoče, da za poboje, pri katerih je moralo organizirano sodelovati veliko ljudi in vojaških enot, ne bi nihče vedel. Na stotine morišč po vsej Sloveniji, mnogih prav blizu naselij, ni bilo mogoče prikriti. Ljudje so vedeli, a so molčali celo v krogu svojih družin, ker so se bali. Niso hoteli vedeti o množičnih zločinih, kar je bilo to hkrati strašno in tudi nevarno. Varneje je bilo potisniti te dogodke iz spomina ali pa celo sprejeti laž o likvidacijah izdajalcev. ( Skupinski tekst ob 60. obletnici povojnih pobojev v Sloveniji, Nova zaveza 2005).
Da, šlo je skoraj samo za poboje popolnoma nedolžnih, na sodiščih nikoli obtoženih sli obsojenih “izdajalce”‘, ki so jih komunistične oblasti ukazale pobiti izključno zato, da bi se dokopale do svoje absolutne – totalitarne – oblasti z zmago na volitvah. Desno politično konkurenco so komunisti preprosto pobili in zahrbtno izgnali čez meje, na katerih sta na begunce neprestano streljali vojska in policija. In to skrajno zločinsko dejanje jugoslovanskih in slovenskih komunistov velik del prebivalstva Slovenije, seveda vse manj slovenskega, imenuje celo partizanska zmaga. Zmaga v boju proti fašističnemu in nacističnemu okupatorju ter njegovim domačim pomočnikom, pa tudi proti pripadnikom drugih narodnih izdajalcev na ozemlju Jugoslavije. Da, prav na te partizanske zmage, na te zločine, so v sedanji vladi najbolj ponosni še posebno v stranki Levica. Ponosni so na to zlo vsi sedanji nasledniki slovenskih komunističnih zločincev, ki nam uničujejo kmetije, bolnice in ambulante, podjetja, kulturo, demokracijo, grozijo s pobijanjem starčkov, ker so za družbo predragi, propagirajo mamila, sodelujejo z najhujšimi terorističnimi organizacijami, ustanavljajo nevarne tajne policije in podobne ovaduške skupine, kradejo iz proračuna brez najmanjše sramote, usmerjajo Slovenijo nazaj v balkansko povezavo, predvsem pa potiskajo državljane v vse hujšo revščino.
Niti malo jih ni sram. Prav nič. Spravo pa bi sprejeli približno tako, kot so jo po osamosvojitvi in demokratizaciji. Najprej so zaprli tiste najbolj karizmatične Slovence, ki so zaslužni za osamosvojitev in demokratizacijo naše države, nato so ukinili Muzej slovenske osamosvojitve, nazadnje pa so sredi Ljubljane postavili še veličastni spomenik pasivnim in aktivnim borcem – nekakšnim novim Titovim partizanom – za ohranitev komunistične Jugoslavije. Ta spomenik stoji v bližini Kidričevega pred predsedniško palačo in Kardeljevega pred parlamentom.
Toliko o spravi med komunisti in nekomunisti v DANAŠNJI Sloveniji. Ni možna, ker je Slovenija še vedno komunistična in jugoslovanska, celo še bolj kot je bila ob razpadu komunistične Jugoslavije.
Ali je sedanja slovenska politična desnica v parlamentu EU lahko brez večjih težav razkrila množične komunistične zločine na ozemlju Slovenije med drugo svetovno vojno in po njej? Ne povsem. Kaj se je v resnici zgodilo, je težko vedeti. Da pa je lahko eminentna skupina Slovenskih strokovnjakov in politikov v parlamentu EU brez nevarnosti, da jo bo doma (v Sloveniji) in tudi na zahodnem Balkanu (nekoč v Jugoslaviji) , čakala primerna kazen, seveda zaradi “blatenja” narodnoosvobodilnega boja narodov Jugoslavije pod vodstvom Josipa Broza Tita, se je ta skupina gotovo morala tudi uskladiti tudi z Milanom Kučanom, prvim komunistom v Sloveniji. Se je bil takoj pripravljen strinjati s peticijo za vrnitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja v Sloveniji? Zelo strokovna in natančna predstavitev te boleče slovenske in jugoslovanske tragedije, primerljive z najhujšimi fašističnimi, nacističnimi in komunističnimi zločini v drugi svetovni vojni in po njej, je potekala praktično brez kakršnegakoli pomembnejšega nasprotovanja slovenskih levih politikov. Ta tišina pa je nekatere, ki smo poznali partijske rehabilitacije v Jugoslaviji, o katerih smo zvedeli po radiu, kot da so tako rekoč le ena od manj pomembnih novic pri popoldanskih radijskih poročilih, res nekoliko zmedla. V Jugoslaviji se komunisti svojim rehabilitiranim žrtvam sploh niso opravičevali, tudi odškodnine so bile menda zelo redke, prav tako obljube, da svojih žrtev ne bodo več preganjali.
Kako zmotna in nesmiselna so bila pričakovanja slovenskih svobodoljubnih državljanov, da bo po kateri od partijskih rehabilitacij v Sloveniji oziroma v Jugoslaviji kaj več demokracije. Prav nasprotno. Po tovrstnih političnih dejanjih je partija še bolj pokazala svojo moč. Po takšni javni “spovedi” pa se je čutila še za spoznanje svobodnejšo, ker ji ni mogel nihče več groziti, da bo v mednarodni javnosti razkril kak njen najgrši zločin, na primer a Golem otoku. Kdo v mednarodni javnosti je v zadnjih nekaj letih grozil slovenski levici, s Kučanom na čelu, da bo v najbolj neprimernem trenutku spregovoril o medvojnih in povojnih komunističnih pobojih? Je bil tisti, ki si je želel mednarodne spovedi in predvsem mednarodne odveze, kar sam, največji slovenski komunist po smrti tovariša Tita (le napol Slovenca), Milan Kučan? In kaj to v resnici pomeni za nadaljnje delovanje slovenske desnice po umiku največjih še živečih političnih nasprotnikov, še iz komunistične Jugoslavije, Milana Kučana in Janeza Janše? Zdi se, da dr. Anže Logar, in zlasti siva eminenca za njim, vendarle nista tako osamljena pri svojem premišljenem odstranjevanju Janše iz SDS. Bo kmalu ta, ko bo Logarjeva, bolj “odprta” sredinska stranka – namesto NSI, ki je v resnici že od nastanka leva – igrala vlogo tiste tako želene Kučanove žlahtne, umirjene, intelektualno neoporečne, optimistične in žlahtne slovenske UDBOVSKE desnice v multikulturni balkanski Jugoslaviji? Bog nas obvaruj tolikšne sramote po umiku Janeza Janše!! Zdi pa se, da je natančno tako. Jaz že imam takšno – prekleto – intuicijo. In prav zaradi tega je bilo potrebno zaupati SDS ureditev zadeve z medvojnimi in povojnimi komunističnimi zločini v parlamentu EU. Zadeva je opravljena. Kučanova partija jo je sprejela molče, kot ji je bilo verjetno naročeno v EU. Saj se ni moglo zgoditi nič boljšega, kot je to, da je prav Janševa SDS – povsem NEHOTE in NEVEDE – opravila za Kučana in zlasti za slovenske komuniste, tudi za jugoslovanske oziroma balkanske – najbolj “delikatno” delo v EU. Slovenska levica si s tovrstnim blatenjem lastne države in naroda, pa še Titove Jugoslavije, resnično ni želela umazati rok. In SDS je tej Kučanovi spletki nasedla – na vsej črti. Ali pa je to dejanje Kučan samo tako – politično – spretno izkoristil. To, da bi bilo potrebno – takoj po osamosvojitvi – z zločinci in zločini na sodišča, tudi mednarodna, da bi bilo potrebno tudi ob vsakem novem morišču na sodišče za umore in poboje, to pa je Milan Kučan takoj po osamosvojitvi že v kali preprečil. Zato pa je tako po tekočem traku zapiral osamosvojitelje in demokrate. Grozljivo, kdo in kaj je komunist Kučan! S tem, da si je prisvojil in podredil CELOTNO pravosodje, z zakonodajo in njenimi izvajalci, kot da so njegovi sužnji (to bi morali dati po osamosvojitvi prav tako na ustrezno sodišče), je Kučan v bistvu prevzel vodenje slovenske države na vseh področjih. Spet so nasprotniki komunizma, tokrat Kučanovih tajkunov iz njegovega klana, začeli zapuščati domovino. In niso se več vračali. Kučan pa je vse bolj odpiral državno mejo za balkanske in druge migrante, predvsem muslimanske, se s tem prilizoval sorosovskemu vodstvu EU, Sorosu pa je celo podelil visoko državno odlikovanje Z nekoliko hudobije bi lahko rekli, da je Soros dobil priznanje za neokomunistično uničevanje Slovencev z migracijami. Ampak v resnici skoraj gotovo ni bilo tako. Ker pa imamo še vedno, tudi po osamosvojitvi, večidel časa partijsko diktaturo, desne stranke pa so preveč v manjšini, ker jih priseljenci z Balkana in drugi ne podpirajo, je Slovenska demokracija komajda še pri življenju. Tako je slabotna, da jo predsednica države namerava odrešiti (evtanazirati) kar s spremembo ustava, da bi z njo uveljavila že skoraj povsem predsedniški sistem.
Pa še nekaj: Kučan je očitno dobro poskrbel, da so tudi prikriti potomci komunistov, ali še vedno jugoslovanske partije, privolili v vsaj tolikšno razkritje zločinov svojih prednikov v EU, njihovih vojnih in povojnih umorov in pobojev, kolikor je bilo nujno potrebno. Le toliko, da slovenska in balkanska politična gospoda (zasebno še vedno partijska) v EU na določena neprijetna vprašanja iz najvišjih evropskih in svetovnih političnih krogov lahko elegantno odgovori, da so bile te “zadeve” že predstavljene v EU. Tako ne bo sedanjim komunistom potrebno nikakršno pojasnjevanje in tudi opravičevanje za zločine svojih prednikov. Vse je bilo že v EU sprejeto, sicer z določeno mero obžalovanja, vendar pa -tudi z velikim razumevanjem – za vse težave jugoslovanskega narodnoosvobodilnega odpora proti fašizmu in nacizmu, kot tudi za ohranjanje miru na Balkanu. Ampak vsi tisti, kruto, kruto pobiti in pomorjeni, ki niso in ne bodo nikoli pokopani, tako kot tudi njihovi svojci ali potomci, od vsega tega prizadevanja slovenskih in jugoslovanskih komunistov, s Kučanom na čelu, še vedno ne bodo imeli prav ničesar. Pa tudi Slovenija, ki v resnici ni več slovenska, že razpada in propada. Kar pa zadeva novo Jugoslavijo, pa je tudi že prepozno. (“Kasno Marko na Kosovo stiže”, gospod Pahor.)