Piše: Franci Kindlhofer
19. januarja sem v Gorenjskem glasu+ zasledil zanimiv prispevek Petra Hribarja, sorodstvenega in pravnega naslednika zakoncev Ksenje in Rada Hribarja, nekdanja lastnika gradu Strmol, ki sta bila na zverinski način umorjena s strani partizanov.
Peter Hribar si na svoj način prizadeva pomiriti sprte duhove v Sloveniji zaradi krivic, ki jih je povzročila komunistična revolucija. Zastopa stališče, da vzrok za večni spor ni le nepripravljenost ostankov komunistične nomenklature, priznati zločine nad Slovenci in Slovenkami med in po okupaciji, ki so bili posledica komunistične revolucije. Po njegovem bi morale tudi žrtve pokazati večjo pripravljenost, narediti prvi korak proti storilcem s tem, da jim velikodušno odpustijo njihove zločine. S tem bi jih moralno razorožili in bi, kot žrtve, slavili zmago nad zločinci in tako uspešno pripeljali sprte strani do sprave. Vsekakor pa ostane odprto vprašanje, kaj mislijo o tem storilci, oziroma zagovorniki zločinov. Bi takšen postopek občutili, kot neko plemenito gesto s strani žrtev, ali bi to izkoristili zopet za relativiranje svojih zločinov?
Da vsak lahko svoje občutke in duševna bremena obravnava in rešuje na svoj način, mora biti seveda tolerirano. Tudi jaz se ne bi vtikal v osebne zadeve Petra Hribarja, če ne bi njegovega prispevka razumel kot nekakšen splošni poziv vsem žrtvam, da naj sledijo njegovemu vzgledu in jim obljublja celo pomoč pri iskanju rešitve njihovega problema. Iz njegovega izvajanja veje celo očitek tistim, ki še niso prišli do spoznanja, da je rešitev sprave v enostranskem odpuščanju. Gre celo tako daleč, da nas želi prepričati, da ni država in njeno sodstvo dolžno poskrbeti za ustoličenje resnice in pravičnosti ter pomirjenje med državljani, ampak morajo to storiti prizadeti sami. »Od spodaj navzgor« je njegova ideja. Kako pa deluje reševanje od spodaj navzgor pa vemo. Deluje, dokler se nosilci določene oblasti s tem strinjajo, ker se ne čutijo ogrožane.
Nekdanji predsednik Društva zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja in »gost« Golega otoka Mihael Cenc se spominja razgovora s tedanjim predsednikom Republike Milanom Kučanom. Na zahtevo društva, da se vse politične sodne odločitve anulirajo, da bodo oškodovanci prišli prej do svojih pravic, ga je Kučan opomnil, češ, da on kot pravnik tega ne more dovoliti in mora vse potekati po pravilih pravne stroke. Na zahtevo, da se izmenjajo sodniki, ki so v času komunizma izrekali krivične sodbe, je Kučan odvrnil: »Pustite moje sodstvo na miru.«
Tukaj pa smo že pri bistvenemu problemu, ki bi si ga moral Peter Hribar vzeti k srcu. V svojem prispevku omenja družino šenčurskega župana Antona Umnika. Ta družina bi naj bila na tretjem rangu za zakoncema Hribar s Strmola. Antona Umnika, ki je bil 3. septembra 1942 z družino pri spravljanju stelje v gozdu, so vzeli s seboj partizani in ga na kmetiji Janeza Brodarja pred polnočjo ustrelili. Na komandantovo povelje je eksekucijo z več streli izvedel komaj osemnajstletni Janko Belehar, po katerem se še danes imenuje glavna cesta v Šenčurju. Gospodar Brodar se je s starejšim sinom, ob prihodu partizanov tako dobro skril, da ga niso našli. Potomci ubitega Antona Umnika so želeli poglavje svojega nesrečnega prednika Antona Umnika zaključiti na svojevrsten način: pri pristojnem sodišču v Kranju so vložili zahtevo za rehabilitacijo ubitega starega očeta. To je nenavadno, saj ubiti ni bil nikoli za nič obsojen. Bolj logična bi bila vloga tožbe za storjeni zločin Janka Beleharja proti partizanski organizaciji. Tako je sodišče iz žrtve naredilo Antona Umnika za preiskovano osebo namesto da bi bil to storilec Belehar. Absurdno je tudi to, da je sodišče rabilo za zbiranje dokazov, da je bil Umnik nedolžen, cela tri leta, čeprav je bilo očitno, da je bil Umnik žrtev komunističnega morilca in krivda ali nedolžnost Antona Umnika sploh nista mogla biti predmet sodne obravnave. Iz takšnega postopka lahko sklepamo, da slovenska sodišča generalno priznavajo takšne samovoljne usmrtitve, kot upravičljive, saj morajo žrtve dokazati, so si takšno smrt zaslužile ali ne.
Dokler živimo v takšnem pravnem redu, se ne smemo čuditi, če del naše javnosti in politike brani teroriste na Bližnjem Vzhodu, ali rusko agresijo v Ukrajini. Tudi nevtralno obveščanje javnih medijev je vprašljivo, dokler se novinarji z intervjuvanci na RTVS po »uspešnem razgovoru« objemajo.
