Na pobudo naše bralke Milojke, katere pismo objavljamo spodaj, je naše uredništvo raziskalo nekatere njene navedbe cenzure v medijih in kdo stoji za tem ustvarjanjem javnega mnenja sovraštva do vsega, kar ni liberalno, odprto in vsesprejemajoče.
Spoštovani,
najprej bi nekaj besed namenila vam in vaši strani v obliki pohvale, saj ste eden izmed redkih novinarskih internetnih strani, ki novice posredujete objektivno. V teh časih vse večje državne cenzure in vladne propagande namesto novic, pa si ob enem upate napisati bobu bob in tako skrbite za objektivno obveščanje primorskega konca Slovenije z dogajanjem, o katerem drugi mediji ne želijo ali ne smejo poročati.
Če grem sedaj kar konkretno k problemu, ki me vse bolj skrbi in mi mnoge noči ne pusti spati. Sem že v letih in uživam v zasluženem pokoju, čeprav bi mnogi temu rekli životarjenje, saj po 45 letih dela moja izplačana pokojnina redko presega 500 €, a znam živeti skromno. Tega nas je v Jugoslaviji ob večkratnem pomanjkanju osnovnih živil komunistična partija dobro naučila.
S strahom spremljam dogodke v Avstriji, čez mejo v Italiji, poslušam govore o zaprtju meje s Slovenijo na severni in zahodni strani Slovenije. Vse to me spominja na jeklene čase Jugoslavije, ko smo bili izolirani od zahoda. Občasno sem se v tistih časih s tisočimi odpravila v Trst po nakupih in obnemelo opazovala vse razkošje. Osnovne stvari za normalno življenje, ki nam je bilo le nekaj kilometrov bolj vzhodno v Titovi Jugoslaviji in njenem socialističnem raju za delovno ljudstvo ne le nedosegljivo, ampak tudi težko predstavljivo.
Bojim se za svoje vnuke, kaj bo z njimi, ko bodo odrasli? Bodo morali, tako kot vsako leto tisoči mladi tudi oni s trebuhom za kruhom? Mislim, da če bodo ostali v Sloveniji, bodo še za čas svojega življenja doživeli bedo, v kateri sem odraščala in živela tudi sama. Ne želim jih izgubiti, če bom še živa, a jim želim samo najboljše, tudi če to pomeni zanje odhod v tujino.
In ravno vnučki so mi na internetu večkrat pokazali, kako se Slovenija še enkrat navdušuje nad rdečo zvezdo, socializmom in komunizmom. Predvsem mladi, ki Jugoslavije niso doživeli, a verjamejo propagandi, katero nam mediji dnevno postrežejo točno ob sedmi uri na dnevniku.
Zame bo rdeča zvezda vedno krvava, saj so mi partizani ubili nonota, nekje… Zakaj? Ni bil za partijo, želel je demokratično državo po moriji velike vojne. Še vedno ne vemo kje leži njegovo truplo, tega nam po 70 letih še vedno niso povedali. Vsakič, ko mu prižgem svečo, jo moram postaviti pred spomenik, kjer so v zlatih črkah napisana tudi imena partizanov, ki so ga pokončali. S tem slavim tudi njegove morilce in ponižujoče slavim tiste, ki so mi odrekli pravico, da bi se lahko intimno ob domačem grobu poslovila od očeta moje mame.
In sedaj gledam mlade po televiziji, ki slavijo Jugoslavijo, udrihajo po vseh, ki si želijo samo normalno demokracijo in boljše življenje. Uvajajo cenzuro povsod, katere se nebi sramovala niti komunistična partija Jugoslavije. Želijo odpreti južno mejo in uvoziti na tisoče novih državljanov. Vse, ki jim oporekajo pa takoj označijo za nacista ali homofoba. Novice o dogodkih postajajo sovražni govor, v javnost pa prihajajo samo spolirana dejstva, ki so največkrat bolj kot novice samo propaganda, katere se spominjam še iz Titovih časov.
Vaša spletna stran mi daje upanje, da so v Sloveniji še ljudje, ki jim je mar za resnico, za navadne ljudi in za poročanje, ne propagiranje. Hvala.
Milojka
Poskusi medijske cenzure, o katerih govori Milojka in jih zaznava vse več prebivalstva v “mainstream” medijih, izvira iz krovne organizacije Mirovnega inštituta, kamor spada tudi Svet za odziv na sovražni in diskriminatorni govor, ki se je poskušal uveljaviti kot nekakšna politično korektna spletna policija.
Kakšni so poskusi medijske cenzure, si lahko preberete tu.
