Ves oskubljen in pošteno zgrevan,
ptič, ki komajda lahko še leta,
brglez, ki so krila mu odvzeta,
nič več ni kot njega dni opevan.
Ves postaran, z jato izgubljeno,
zdaj po dveh nožicah le še hodi
in med tiste tiče, glej, zablodi,
ki vseskozi čivkajo le eno.
Da so zapostavljeni do kraja,
da se jih po cesti večkrat zmerja,
goli kadar hodijo, brez perja,
da potrebna zdaj bo ptičja vstaja.
Se med temi brglez prepoznava,
ves oskubljen in pa zapostavljen,
je med prave tiče zdaj pospravljen,
njihova karikatura prava.
Kaj oskubljenemu preostane,
ki doslej je letal previsoko?
Da po tleh telebne na široko,
na paradi mavričnih pristane.
