Če so včerajšnje volitve pokazale kakšno izrazito slabost, potem je to prav gotovo volilni sistem. To je namreč sistem, v katerem tudi po razglasitvi rezultatov ni ne zmagovalcev, niti poražencev. Namreč, ni rečeno, da lahko relativni zmagovalec sestavi vlado oz. koalicijo, če se ostale stranke dogovorijo drugače. Prav tako je v praksi skoraj nemogoče, da bi katera od strank dobila več kot 50 odstotkov glasov. Ravno nasprotno: v proporcionalnem sistemu, ki ga imamo, se glasovi drobijo, v parlamentu bomo imeli kar devet strank.
Kakšen je trenutni sistem volitve poslancev v državni zbor? Imamo osem volilnih enot, vsaka od njih prispeva po enajst poslancev (skupaj s poslancema manjšin je torej skupno število poslancev 90). Pustimo ob strani zapletene matematične formule za izračunavanje, koliko poslanskih mest doseže stranka glede na odstotek. A nekaj je jasno – odstotek neke stranke na nacionalni ravni je v precejšnji meri odvisen od tega, koliko stranka dobi po volilnih enotah, medtem ko je kadrovska sestava poslanske skupine odvisna tudi od volilnih okrajev. Dejansko je sistem precej konfuzen –na volitvah obkrožujemo stranke, kandidat v določenem okraju je bolj »za okras«. Gre samo za to, da če bo znotraj volilne enote med svojimi kolegi iz iste stranke kandidat dosegel nadpovprečno število glasov, bo prav on tisti, ki se bo uvrstil v državni zbor. Kar pa v praksi prinese precej bizarne situacije – namreč, poslanci so zastopani le po volilnih enotah, kar v praksi pomeni, da so nekateri okraji v privilegiranem položaju, ker je iz njih izvoljen poslanec (morda celo dva ali trije?). Kot drugo: zaradi preračunavanja rezultata posameznega kandidata glede na rezultat stranke v volilni enoti se dogaja, da se lahko nekdo, ki je v svojem volilnem okraju dosegel tretje mesto med vsemi kandidati, prebije v državni zbor. Denimo, v okraju Celje II je dr. Vinko Gorenak med vsemi kandidati dobil največji delež glasov (22,9 odstotka), vendar ker je bil v okviru stranke v celotni volilni enoti dokaj »podpovprečen«, se pač ni uvrstil v DZ. Sta se pa iz tega okraja uvrstila v DZ dva kandidata: Željko Cigler (Levica) in Janja Sluga (SMC), ki je bila poslanka že do sedaj. Vsak od njiju je dosegel dobrih 11 odstotkov, kar je polovica Gorenakovih glasov. No, verjetno se je stari in novi poslanki SMC splačalo lobirati proti Gorenaku v zadnjih dveh mesecih in opozoriti Celjane, da nekdo iz njihovih vrst vendarle obstaja v DZ, čeprav je prej ni bilo opaziti.
Vse to je le eden od dokazov, zakaj je sedanji volilni sistem neustrezen in neracionalen. Obstajata dve možni alternativi: dvokrožni večinski sistem, kjer volitve poslancev potekajo tako kot volitve županov ali predsednika republike (če ni v prvem krogu nikogar, ki bi dobil absolutno večino, se v drugem krogu pomerita najmočnejša kandidata, torej »ena na ena«), ali pa sistem list (podobno kot volitve občinskih svetnikov ali evropskih poslancev), kjer volilni okrajev ni, pač pa se obkroži listo in po želji doda preferenčni glas. V tem primeru ima volivec največ možnosti, da vpliva na kadrovsko sestavo poslanske skupine stranke, ki jo podpira. Seveda obstajajo še številne druge variante, denimo kombinacija z nacionalno listo, ali pa kombinirani volilni sistem, v katerem se del poslancev voli po večinskem, del pa po proporcionalnem sistemu. A največja prednost večinskega sistema je prav v tem, da je pri njem vedno znano, kdo je zmagovalec in kdo vodi pravila igre. Ta volilni sistem je bil celo podprt na referendumu leta 1996, vendar nikoli ni bil uzakonjen, ker je ribarjenje v kalnem v Sloveniji prej pravilo kot izjema. Prej ali slej pa bo potrebno spremeniti volilni sistem, ker postaja že nevzdržen.
Vendar pa obstaja velika ovira – proporcionalni sistem je od leta 2000 dalje tako rekoč zabetoniran v ustavo. Za spremembo je torej zbrati dvotretjinsko večino, kar bo v praksi zelo težko doseči. Zato je sprememba volilnega sistema v smer odprave volilnih okrajev vsaj trenutno bolj realna opcija. A vse bo odvisno tudi od dogovora strank v novem mandatu državnega zbora.