V zadnjih letih v Sloveniji vse bolj narašča rusofilija, največ je najdemo sicer na komentatorskih sekcijah na spletnih straneh slovenskih medijev ter po socialnih omrežjih, a vse več tudi med politiki in ekonomisti, analitiki in medijskimi osebnostmi, ki v naši družbi, za razliko internetnih nabijačev, nosijo določeno težo.
Vse bolj pogosti so pozivi rusofilov, naj naša država izstopi iz Evropske unije, iz Nato pakta, skratka iz zahodnih povezav in se umeri na vzhod, konkretno v Rusijo, ki je »država prihodnosti«, tako rekoč El Dorado. Eden najpogostejših argumentov je, da se mora Slovenija nujno povezati z »gospodarsko velesilo« Rusijo, kar naj bi bilo za blaginjo našega naroda bolj blagodejno od povezav z državami zahodnega sveta. Naš britanski sodelavec Keith Miles pa se retorično sprašuje »Zakaj bi se Slovenija povezovala z Rusijo?« in nam je poslal prispevek, ki ga je v britanskem »Spectatorju« glede ruskega gospodarstva in situacije v Rusiji nasploh objavil Owen Matthews. Matthews je v Rusiji živel in delal ducat let kot dopisnik in velja za odličnega poznavalca razmer v tej državi.
Na slabšem kot leta 1990
Owen Matthews v svojem prispevku v Spectatorju opozarja, da Rusija gospodarsko stagnira in je, v nasprotju z uradno propagando, še celo v slabšem položaju, kot je bila ob koncu hladne vojne. Od konca hladne vojne do danes, so ZDA skoraj podvojile svoj BDP, Kitajska, ki je bila tedaj precej šibkejša od Sovjetske zveze/Rusije, je v naglem vzponu in lovi ZDA, medtem, ko Rusija vse bolj zaostaja.
Rusija vse težave, kadar jih sploh priznava, zvali na »nesposobno vodstvo« iz časa tranzicije in stres, ki je sledil kolapsu Sovjetske zveze v letih 1990-1995. Ko se je prah po razpadu države polegel, je imela Rusija na razpolago 40 odstotkov industrijskih kapacitet manj, kot leta 1990. Vendar, od tedaj je preteklo že 23 let in »rešitelj« Vladimir Putin praktično vlada državi že osemnajsto leto, pa rusko gospodarstvo ni praktično v nič boljšem stanju.
Texas močnejši od Rusije
Navkljub uradni propagandi iz Kremlja, ki prodaja zgodbo o gospodarski velesili Rusiji, je- in to pred udarcem, ki ga je ruskemu gospodarstvu zadal padec naftnih cen leta 2014- celotno rusko gospodarstvo manjše od gospodarstva ameriške zvezne države Texas. V evropskih razmerjih- manjše od Italije in nekaj večje od Španije in v svetovnih razmerjih, nekoliko večje od Avstralije in šibkejše od Južne Koreje. In to kot rečeno pred padcem naftnih cen, ki so zamajale že tako šibko gospodarstvo, ki ga vzdržuje predvsem podaja nafte in plina. Leta 2014 je rubelj padel za 40 odstotkov, kar je prihodke ruskih državljanov spustilo skoraj na raven kitajskih. Matthews pravi, da Rusija še dodatno trpi zaradi odliva kapitala. Zaradi slabšanja gospodarskih razmer tisti, ki imajo denar (v glavnem oligarhi, ki so obogateli s pomočjo korupcije in sumljivih poslov v času tranzicije), le tega pospešeno prenašajo v tujino. London je ena najbolj priljubljenih destinacij za ta beg kapitala. Britanska policija predvideva, da je samo lani bilo na londonski finančni in nepremičninski trg plasiranih 90 milijard dolarjev, ki je je pobegnil iz Rusije skozi davčne oaze, kjer je bil formalno »opran«.
Odvisni od nafte in plina
Matthews napoveduje, da ruskim težavam še ni videti konca. Za začetek je tu problem nafte, ki skupaj s plinom pokriva približno polovico ruskih dohodkov. Rusija ni odprla novega naftnega polja od leta 1973 in ima po ocenah rezerv še za približno 45 let. In te pospešeno črpa in prodaja, k temu za nameček še poceni, kajti druge proizvajalke nafte ter Američani s svojo nafto, ki so jo pridobili s tehnologijo frackinga, so temeljito spodrezali cene na svetovnem trgu. Res pa je Rusija odkrila več novih nahajališč zemeljskega plina in zdaj pospešeno skuša s prodajo plina zagotoviti vsaj zadosten prihodek, preden država bankrotira. Nenazadnje mora vzdrževati ne le mogočno razpaseno (k temu še neučinkovito in skorumpirano) birokracijo, pač pa tudi državno (precej zbirokratizirano in rigidno) industrijo, v kateri je zaposlena tretjina ruske delavne sile.
Povečevanje vojske
Za nameček mora Rusija z usihajočimi prihodki vzdrževati še velike oborožene sile, ki se v zadnjem desetletju Putinove vladavine še pospešeno širijo. Vojaški izdatki so se tako potrojili v zadnjih desetih letih, Rusija pa se angažira tudi v dragih mednarodnih operacijah, recimo v spopadih s Siriji, pri aneksiji Krima ter v spopadih v Ukrajini. To pa je namenjeno predvsem vzdrževanju Putinove popularnosti med državljani. Državna propaganda sicer trdi, da je stanje v gospodarstvu stabilno, celo, da se izboljšuje. No, običajni ljudje seveda vidijo, da je resnica ravno nasprotna. Da bi torej zameglil neprijetno realnost, se Putin uspešno prodaja ne le kot branilec ljudstva pred »zahodnimi imperialisti«, pač pa tudi kot obnovitelj »nekdanje moči in slave« sovjetske supersile in na temu temelji njegova visoka podpora med prebivalstvom.
Za konec Matthews strne trenutno stanje Rusije- da gre za gospodarsko šibko država, ki pa ima drugi največji jedrski arzenal na svetu in je sama sebe prepričala, da je pod napadom celotnega sveta.
