Piše, foto: Andraž Grad
Marjan Trobiš je direktor podjetja Boxmark Leather in že deset let tudi predsednik Združenja delodajalcev Slovenije. Obiskali smo ga na sedežu podjetja na Kidričevem. Z njim smo govorili o podjetju pa tudi o stanju na mednarodnih trgih, o težavah, s katerimi se soočajo delodajalci, in o sodelovanju z vlado Roberta Goloba.
Gospod Trobiš, lahko našim bralcem predstavite podjetje Boxmark Leather, d. o. o.?
Podjetje je staro že več kot trideset let. Delamo prevleke za avtomobilske sedeže in po novem tudi za letalske. V avtomobilskem sektorju smo na tem področju eno vodilnih podjetij. Pred časom pa smo šli tudi v letalski segment. Za to potezo smo se odločili zaradi določenih tveganj na avtomobilski »sceni«, smo pa bili pri širjenju na letala zelo uspešni. Po epidemiji covida-19 so se namreč zahteve po letalski industriji močno povečale. To smo obrnili sebi v prid, kajti padec v avtomobilskem sektorju, ki ga ta čas doživljamo zaradi recesije v Nemčiji, je pri nas nekako nadomestilo delo za letalsko industrijo. Tako smo lahko zadržali določeno stopnjo kontinuitete v podjetju.
Katere so glavne dejavnosti v podjetju?
Ta čas je v podjetju zaposlenih petsto ljudi, večinski del v razvojnem sektorju, kajti podjetje se osredotoča na to, da bomo razvojni in raziskovalni center postavili v Sloveniji. Pri tem smo zelo uspešni. Razvijamo za različne znamke, kot so G klasa v Gradcu in AMG Mercedes v Nemčiji, pa tudi za največjega nemškega letalskega prevoznika Lufthanso in za letalsko družbo Emirati, za katere imamo tudi serijsko proizvodnjo za njihove sedeže. Tako smo na trgu pozicionirani kar na visoki ravni. To pa je tudi cilj podjetja, da želimo z večjo dodano vrednostjo sodelovati na trgu, saj nizki cenovni razredi za nas ne pridejo v poštev. Zaradi stroškov, ki jih imamo, to ni mogoče. Smo pa razvojni partner tudi v celotni skupini Boxmark, kjer zaposlujemo okoli pet tisoč oseb. Navzoči smo na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Mehiki, Argentini in v Avstriji. Za vse omenjene države pa je razvojni center prav Boxmark Slovenija na Kidričevem.
Odraščali in živeli ste kar nekaj časa v Nemčiji. Kako ste se vrnili v naše kraje?
Res je, bil sem star samo osem mesecev, ko sem s starši, lahko bi rekli, »migriral« v Nemčijo. Starši so kot »gastarbajterji« zapustili Jugoslavijo in si ustvarili življenje v Nemčiji. Jaz sem torej tam odraščal in tudi doštudiral. Tako sem v Nemčiji živel in bil zaposlen do svojega tridesetega leta. Takrat se mi je odprla priložnost, predvsem zaradi jezika, ki ga govorim seveda, da sem se vrnil v domače kraje, natančneje na Hrvaško, ne v Slovenijo. Tam sem pravzaprav vodil skupino Nestle in preoblikoval regijo Adriatic. Zatem sem se pridružil skupini Boxmark.
Kakšne razlike ste opazili pri delu v Nemčiji in kasneje v takratni Jugoslaviji?
Ko sem iz Nemčije prišel na Hrvaško, sem bil zelo presenečen v tem smislu, da drugače dojemajo delo. V Nemčiji je prisotnost na delu večja kot pa na primer v naših regijah. Tudi disciplina je popolnoma drugačna. To pomeni, da je miselnost drugačna. Zaradi tega sem potreboval kar precej časa, da sem se navadil na hrvaško mentaliteto. No, enako velja za druge, ki so se morali privaditi na mojo mentaliteto in na temu primerno disciplino. Produktivnost je bila šibkejša kot v Nemčiji. Ne gre le za sodobne stroje, ki se uporabljajo v Nemčiji, saj imamo enake tudi pri nas. Zato lahko situacijo jasno primerjamo. Žal moram dejati, da smo, kar zadeva storilnosti, v ozadju.
Ste predsednik Združenja delodajalcev Slovenije. Kaj nam lahko poveste o tem združenju?
Predsednik Združenja delodajalcev Slovenije sem že deset let, teče že enajsto leto mojega predsedovanja. Že pred tem sem bil dejaven v upravnem odboru združenja in kot predstavnik sekcije. Združenje delodajalcev je organizacija, ki predstavlja delodajalce ne le v Sloveniji, ampak tudi zunaj nje. Pred tremi tedni sem se udeležil srečanja Business Europe, ki poteka dvakrat na leto in na katerem zastopamo slovenske barve v sklopu Evropske unije. Mi tako pravzaprav širimo glas o Sloveniji, hkrati pa izvemo za dobre prakse v drugih državah in jih posredujemo vladi. Združenje delodajalcev je tudi eden glavnih partnerjev v Ekonomsko-socialnem svetu. Temu primerno sodelujemo pri oblikovanju vsakdanjega življenja in do nedavnega tudi podjetništva, vendar pa smo pri slednjem odstopili, saj trenutno ne vidimo možnosti za sodelovanje, temveč gre le za prisotnost. Prisotnost sama pa ne more biti dovolj.
Sodelujete tudi s sindikati? Kako to poteka?
Sindikati so, če lahko malce karikiram, kot otroci, ki hočejo liziko in začnejo jokati in razgrajati, če je ne dobijo. No, tako je pri nas. Če gre nekaj sindikatom v nos, se takoj govori o stavkah in grozi z njimi. Mi, delodajalci, tega ne delamo. Prizadevamo si za dialog, kolikor je seveda mogoč. Če ni mogoč, pa nam ne preostane drugega kot to, kar smo naredili sedaj, to je, da smo izstopili iz Ekonomsko-socialnega sveta in da poskušamo obvestiti javnost o tem, v katero smer se stvari pomikajo.
Ko že govoriva o sodelovanju, kako bi ocenili sodelovanje z zdajšnjo vlado?
Zdajšnja vlada je že peta vlada, ki sem jo dal skozi v svojem mandatu kot predsednik in član upravnega odbora. Moram reči, da je dialog sicer prisoten, oziroma bi lahko rekel, da smo prisotni, nismo pa slišani. Imam občutek, da je naša vlada iz liberalne postala precej leva vlada. Ta čas ta leva vlada skupaj z Levico obvladuje našo politiko. Vsekakor moramo določenim točkam, ki jih izvaja, nasprotovati, saj niso v prid ne delodajalcem ne Sloveniji.
Za konec, kakšni so vaši načrti v tem letu in v prihodnosti?
Leto 2023 smo v podjetju končali pozitivno, kar pomeni, da nam je uspelo zavrteti kolo v pravo smer ne glede na težave, ki smo jih imeli. Glavni izzivi v letu 2024 so recesija v Nemčiji in v drugih delih Evrope. Temu moramo kljubovati tako, da poiščemo nove trge in ostanemo na stopnji, na kateri smo končali leto 2023. Naš cilj je, da zmanjšani obseg del v avtomobilski industriji dopolnimo z letalsko in drugimi industrijami, saj izdelujemo tudi prevleke za vlake v Avstriji, Nemčiji in Italiji. Na žalost pa ne v Sloveniji. To se mi zdi sicer malce čudno, kajti če smo dobri dovolj za Avstrijce, zakaj nismo za Slovenijo. No, kakorkoli. To so glavni cilji. Cilj pa je tudi utrditi našo tržno pozicijo na svetovnem trgu, s tem da bomo investirali v nove stroje in v nova sodobna delovna mesta, še korak naprej od digitalizacije. Seveda pa je vse močno odvisno od povpraševanja. Glede Evrope moram reči, da bo povpraševanje do polovice leta 2024 verjetno ostalo na istih ravneh, kot jih imamo sedaj. Upam, da Slovenija ne bo padla v recesijo. Glede na napovedi Umarja smo na robu recesije. To naj bi se popravilo leta 2025, je pa velika nevarnost, da bomo do polovice leta zašli v recesijo. Da bi se temu izognili, se moramo osredotočati na trge, ki ne čutijo recesije. To je letalska industrija in tudi Arabski Emirati, ki se ta čas precej precej dvigujejo. Zdrava rast je tudi pri afriških republikah. Do sedaj smo bili navajeni, da je rast na trgih v Rusiji, na Kitajskem in v ZDA, danes se moramo spogledovati tudi z drugimi trgi, ki imajo zdravo rast in določen potencial. To je cilj v letu 2024.
Kaj pa v prihodnosti čaka Združenje delodajalcev Slovenije?
Upam, da nam bo uspelo vzpostaviti zdrav dialog, v katerem bomo enakovreden partner z drugimi. Ta čas je vse skupaj igrica dva proti enemu, ki ni poštena. Zato upam, da bomo dosegli, da se bo to spremenilo v trialog, namesto da vodimo monolog, ki smo ga imeli v preteklosti.
