9.6 C
Ljubljana
nedelja, 17 novembra, 2024

(PISMO BRALKE) Mladi komunisti v Sloveniji

Piše: Frančiška Buttolo

Mladi komunisti v Sloveniji niso boljši od starih, imajo pa vse sposobnosti in odprte možnosti, da bodo še slabši, če jim ne bomo onemogočili vladanja. Zanimivo, kako je še vse po jugoslovansko, pa tudi zakaj številni komentatorji pod mojimi pismi bralke (na portalu

 Demokracija)  razkrivajo slovenski javnosti, da sem v resnici neka  duševna bolnica, zato naj mi ne verjamejo. Kot dokaz navajajo napake v besedilih (pišem na nek grozen telefon, ker so mi vsiljivci abecedo na računalniku dobesedno uničili, in jo uničijo takoj, ko nastavim novo, žal). Naj o drugih težavah v vsakdanjem življenju zaradi svojih pisem raje ne rečem niti črne niti bele.  Stalinizem imamo, mar ne, gospodje in gospe iz Kučanovega klana?!

Ko sem v Jugoslaviji objavljala pisma bralcev, še kot najnižja uradnica (seveda brez diplome) v knjižnici Muzeja ljudske revolucije v Ljubljani, so me najprej (1968, zardi pisma v verzih Jaga baba v Naših razgledih) strašno napadli udbovci. Ker so ugotovili, da sem običajna državljanka, celo v partijskem muzeju, ko so me pustili v miru. V resnici so me pred  medijsko udbo, policijo in zaporom   “rešili’ v muzeju,   predvsem direktor.    Zagovarjali so me,  da sem malo nora in brez “perspektiv”, torej prav nič nevarna. In to počne udba z mano še vedno, tudi pod mojim današnjim člankom Upor sedanji vladi je nujen, na portalu Demokracija.

Res sem po diplomi in napredovanju (postala sem bibliotekarka) izgubila službo, ampak verjetno ne zaradi pisanja. Na cesto so me vrgli zaradi nekih posebnih kadrovskih zahtev na CK ZkS , od koder je prišel novi, zelo mlad muzejski direktor, veliko bolj partijski od starega, znanega narodnega heroja (seveda ne brez pomembno vprašljivih  revolucionarnih zaslug!). Ta, mladi,  direktor me je, že leta 1974 –  prav na sedanjemu ravnanju na televiziji podoben način – odpustil in zahteval,  da z družino zapustim muzejsko stanovanje, čemur pa se je kolektiv uprl (v njem sem ostala do leta 1977). Tako sem ostala samo brez službe.

Da, iz tega svojega primera lahko vidim, koliko nevarnejši so v resnici lahko današnji komunisti in komunistični špiclji. Zagovor, da so stari komunisti pobili, izselili v tujino in potisnili na sam rob životarjenja dobro  polovico Slovencev, velja le pogojno. Zato, ker še ničesar ne vemo o tem, kako bodo  sedanji oziroma prihodnji komunisti ravnali s Slovenci in slovenskimi drugimi državljani, ki jih ne bodo marali, v primeru kake nove vojne, morda  še hujše od druge svetovne.

Zato še enkrat, mlade generacije komunistov oziroma novih komunistov (ali neokomunistov) v resnici niso bilj demokratične od starih, prav nasprotno. So zelo ideološko dosledne, nepopustljive  – poleg tega pa se bolj materialistične, prav bolne od potreb po snobovskem  razkošju in življenju  v najvišji družbi (predsednica države, predsednica državnega zbora, zunanja ministrica, predsednik vlade, predsednice in predsedniki nevladnih organizacij,  elitni – se vedno komunistični –  novinarji, vodje največjih znanstvenih in kulturnih ustanov in zavodov itd.). Grozni so, komaj verjamem, da bi Slovenci lahko preživeli, če nam bodo še dolgo vladali. Oni že nimajo takšnega načrta. Slovencev  se hočejo znebiti, tako kot se je mladi direktor muzeja, v katerem sem delala, leta 1974  znebil mene. Seveda na ukaz CKS.  Osebno se skoraj nisva poznala, morda je spregovoril z mano vsega skupaj  dvajset besed, čeprav sem bila naenkrat brez službe, tik pred izselitvijo (torej dvakrat na cesti!) in mati desetletnega otroka. Mar ni ta moja zgodba podobna tistim, ki jih komunisti – menda pripadniki najbolj socialno čutečih, levih, strank –   mečejo iz služb na javni televiziji, verjetno pa še marsikje drugje.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine