Piše: dr. Matevž Tomšič
Ko se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja tedanji sistem socialističnega samoupravljanja znašel v permanentni gospodarski in siceršnji krizi, so oblastniki in njihovi propagandisti veliko govorili o tem, da je za stabilizacijo razmer potrebno odrekanje. Zelo priljubljena je bila sintagma »zategovanje pasu«. V času, ko se ljudje niso več tako zelo bali režimske represije, je bilo to deležno precejšnjega posmeha. Še posebno zabavno je bilo, če je o takšnem »zategovanju« razpredal kakšen zelo obilen državno-partijski funkcionar. No, nikakršno omejevanje trošenja ni pomagalo, saj so problemi izhajali iz samega bistva komunističnega sistema. Zato je ta v končni instanci tudi propadel.
Vendar tisti, ki imajo bogastvo, moč in vpliv, tudi dandanes radi običajnim ljudem predpisujejo omejevanje. Sedaj to večinoma počno v imenu skrbi za »prihodnost planeta«. Razlagajo nam, kaj smemo jesti in česa ne, kakšna prevozna sredstva naj uporabljamo, kako naj preživljamo prosti čas itd. Glavna mantra pa je, da bomo morali nujno spremeniti svoj življenjski slog, če »želimo dobro« prihodnim rodovom.
A ti, ki pridigajo o nujnosti odrekanja, tega nikakor ne počnejo z lastnim zgledom. To velja za »prosvetljeno« svetovno elito, ki se zbira na dogodkih, kakršen je vsakoletni Svetovni gospodarski forum v Davosu, kamor prileti z zasebnimi reaktivnimi letali (s čimer vsak od njih povzroči večje onesnaženje kot običajni človek v več letih). Enako pa se obnašajo tudi naši domači oblastniki. Tako je predsednica države pred kratkim razpredala o tem, da bomo morali v prihodnje »živeti drugače, imeti manj, a bolje«. Vendar oseba, ki ima v lasti luksuzno vilo, ki so vozi s prestižnim – in seveda zelo energetsko potratnim – športnim avtomobilom, zraven pa še s težkim motorjem, ni v ničemer nakazala, čemu bi se bila pripravljena odreči. A ne dolgo za tem je izjavila, da je njena predsedniška plača premajhna. Za začetek bi se morala naučiti živeti s tem, kar ima, mar ne?
Ta dvojna merila so pogosta pri samooklicanih moralistih, se pravi takšnih, ki svoje ideje, vrednote in vedenjske vzorce vsiljujejo drugim. In novodobni ekologizem ni nič drugega kot ideologija, in to zelo radikalna. Deluje celo kot neke vrste fundamentalistična civilna religija. T. i. zeleni prehod ni nič drugega kot nekakšna kvazireligiozna dogma. Podobno kot so ‘«podnebna pravičnost« in podobne sintagme. Vse so del okoljske histerije, ki človeštvu kot celoti pripisuje nekakšen »izvirni greh«, se pravi krivdo za uničevanje narave, zaradi česar naj bi bil planet Zemlja zapisan pogubi. Vse to pa temelji na znanstveno spornih projekcijah različnih klimatologov (predstavnikov discipline, ki jo je Nobelov nagrajenec za fiziko John Clauser poimenoval psevdoznanost), ki katastrofični scenarij – kako prikladno – postavljajo v ravno prav oddaljeno prihodnost (nekaj desetletij) – ki je dovolj blizu, da lahko skrbi ljudi, a hkrati dovolj daleč, da se takrat njihovih morebitnih zgrešenih napovedi ne bo nihče več spomnil. Če naj bi bila sedaj nevarnost globalnega segrevanja, so pred kakšnimi petdesetimi leti svarili pred globalnim ohlajanjem. To pa ne gre prav dobro skupaj, kajne? A ljudi je treba primerno zastrašiti, da bodo pripravljeni mirno sprejeti omejitve, ki jim jih bo predpisala oblast.
Rečemo lahko, da je razraščajoči se okoljski fundamentalizem ena od največjih groženj svobodi in blaginji Evropejcev. Evropska unija je namreč »zastavonoša« najrazličnejših okoljskih norosti (denimo ukinjanja avtomobilov z notranjih izgorevanjem), ki uničujejo njeno gospodarstvo in grenijo življenje njenih državljanov. Zato se je treba »zelenemu prehodu« preprosto odpovedati. To seveda ne pomeni odpovedi skrbi za naravo, ampak odpoved zeleno obarvani ideološki blaznosti.
