-2.9 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

Relativizacija ali primerjati neprimerljivo

Piše: dr. Matevž Tomšič

Z barbarskim napadom Hamasovih teroristov na Izrael minuli mesec, ko so ti so izvedli masaker nad neoboroženimi civilisti, so se levičarski podporniki Palestincev (in nasploh muslimanov), ki jih v Evropi ni malo in ki za vse težave na Bližnjem vzhodu in širše obtožujejo Izraelce, znašli v precejšnji zagati.

Določenih dejanj pač ni mogoče opravičiti. Če islamski skrajneži lahko v svojih deželah mirno vzklikajo »Smrt Izraelu« in podobna gesla, to na stari celini, prežeti z zgodovino preganjanja Judov, preprosto ne gre. Evropske države začenjajo vedno odločneje preganjati podpornike Hamasa in podobnih ekstremističnih skupin. Če nekoga obtožijo antisemitizma, je to tam, denimo v Nemčiji, (kjer zaradi holokavsta še vedno čutijo zgodovinsko krivdo), zelo resna stvar, saj gre za nekaj, kar je lahko v končni fazi deležno kazenskega pregona.

Zato je strategija, ki jo je sedaj ubral dobršen del evropske levice, relativizacija krivde oz. izenačevanje obeh v spopad vpletenih strani. Govori se, češ da imamo na obeh straneh na oblasti ekstremiste – v Gazi Hamas, v Izraelu pa Netanjahujevo vlado (v kateri so zbrani »ekstremisti«). Na podoben način je operiral tudi filozof Slavoj Žižek v svojem sedaj že razvpitem nastopu na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu. Z njim si je prislužil kritike znatnega dela nemške politike in javnosti, doma pa (po pričakovanju) pohvale večinskih medijskih krogov (češ da si upa »povedati po resnici«).

V bistvu Žižek ni povedal nič originalnega (kar je, resnici na ljubo, tudi sam priznal). Ponovil je »vsegliharsko« tezo, ki jo zagovarjajo številni zahodni levičarji. Ta pa je povsem zgrešena. Aktualne (ali kakšne prejšnje) izraelske vlade ni mogoče primerjati, kaj šele enačiti z vodstvom Hamasa. Benjamin Netanjahu in njegovi ministri so nam lahko simpatični ali ne, njihovo politično usmeritev in dejanja lahko podpiramo ali ne. A karkoli si o njim mislimo, izvoljeni so bili na demokratičen način in kot takšni predstavljajo večino izraelskega državljanskega telesa. Ne glede na vse kritike, ki letijo nanje, delujejo znotraj demokratičnega okvira. Konec koncev je Netanjahu premier z najdaljšim stažem v zgodovini države. Očitki, ki so jih izrekli tudi nekateri znani izraelski intelektualci, da se pod njegovim vodstvom Izrael spreminja v diktaturo, so utemeljeni prav toliko kot tisti o Janševi diktaturi v letih 2020−2022. Z ničimer! V obeh primerih gre za popoln levičarski konstrukt.

Medtem pa si je Hamas oblast v Gazi uzurpiral, s tem ko je zatrl in pregnal konkurentske palestinske politične skupine. Nima nikakršne opozicije, zato ima popoln nadzor nad palestinsko družbo na tem območju.

Prav tako ni mogoče enačiti ravnanja Hamasa in izraelskih oboroženih sil. Akcije slednjih, kakorkoli povzročijo veliko žrtev, niso usmerjene na civilne cilje. Še več, izraelska vojska pred napadi obvešča civiliste na zasedenih ozemljih, da naj se umaknejo. V napadih na Gazo jih je kljub temu veliko ubitih, vendar je glavni razlog v tem, da hamasovci civilno prebivalstvo uporabljajo za živi ščit (svoja poveljstva imajo v civilnih objektih, iz njih izvajajo napade na izraelske cilje). Medtem pa so akcije Hamasa (in tudi drugih palestinskih militantnih skupin) usmerjene neposredno zoper civilno prebivalstvo. Namen nedavnih napadov ni bil uničiti izraelsko vojaško infrastrukturo. Namen je bil pobijati Jude; moške, ženske, otroke. Ubiti izraelski civilisti niso bili »kolateralne žrtve«. Hamasovi morilci so hodili od ulice do ulice, od hiše do hiše in pobijali vse, ki so se znašli pred njimi (no, nekaj so jih še odvlekli s seboj kot talce).

Seveda se tudi na izraelski strani dogajajo zlorabe moči, dogajajo se zločini. Vendar so to ekscesi. Če bi se njihova vojska obnašala tako kot Hamas, potem bi sedaj od Gaze ne ostalo nič več.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine