Piše: Mag. Mirko Macher
Genealogija je za mene, ja, za tehnika, organizatorja, … no ja, lahko bi našteval, kaj vse je moja stroka …, nova veda, nekaj kar je v meni, v duši raziskovalca. Predvsem pa na nek način izziv, h kateremu me je spodbudila mati. S Prešernom smo v šestem kolenu, karkoli je to pomenilo, ko mi je ob neki priliki dejala. Bil sem res še zelo majhen, star dobra tri leta, ko sem ostal brez očeta. Lagali so, zakaj ga ni bilo domov, tudi mati ni vedela, kaj je bilo res. Za umorom so bili profesionalci, medvojni vosovci, povojni udbovci, kdo ve morda … ja, celo stric je glavni in verjetni osumljenec(!?).
Ko poslušaš Tino Bregantovo, doktorico nevrologije, te stisne ponovno. Že tako me razjeda od tistega dne, ko sem z ročico potipal na stran postelje, kjer sem običajno ležal in se grel zjutraj med materjo in očetom, pa očeta ni bilo več …
Spominjam se, ko je po smrti očeta občasno prihajal na naš dom stric Martin, v novo hišo na Cankarjevi v Radovljici in k moji materi, svoji sestri Tončki, in ji grozil z železno palico, da jo bo ubil, nas otroke, peterico, pa da bo dal v rejo. Kdo je tedaj razumel, zakaj je šlo. Vsekakor za spor med bratom in sestro, ki sta pred vojno živela v složni vrtnarski družini v Radovljici, v grajskem vrtu, po vojni pa …
Prešerni so bili vrtnarji od nekdaj, po zadnjih raziskavah v Ljubljanski nadškofiji, je razbrati sledi še iz časa Marije Terezije, ki je podpisovala obrtniške dekrete …, v zapisih v herbarijih pa celo iz 17. stoletja, iz leta 1630. To je bil poskus ugotavljanja genov po materinih genih. Ja, to stroko nam je razbila radol’ška oef, ki je grajskemu vrtnarju nacionalizirala grajsko Thurnovo vrtnarijo, ki jo je ded kupil leta 1926, ta država pa je noče vrniti svojcem, kljub zakonodaji, ki velja v Sloveniji in vloženemu zahtevku za vrnitev. Vse je dokumentirano, a premalo za slovensko sodstvo in radol’ško mestno upravo.
Ja, kar se tiče genov po materi sem Kranjec, Karniolec, čeprav me je Vrbnjana po materi Prešerna, sosedov Finžgar proglasil za Slovena, da ne bo pomote, to je njemu rekel duhovnik Prelesnik Matija – Slovan, ki je tudi sam pisal o tem, Fran pa mu je to verjel in zapisal v tistem lažnivem romanu Pod svobodnim soncem, za katerega mu je idejo in zglede dajal nobelovec, izjemni poljski pisatelj, Henrik Sienkiewicz.
Če grem še nekoliko globje, sem po materi tudi Venet, v sorodu s Ceconiji, kjer so Prešerni kar okrog 60 let vrtnarili v njegovih parkih in vrtovih na gradu v Pielungu in okolici (Matija, Martin, Martin, …), kjer pa se je tudi zgodilo, da so geni priplesali s Cecilijo tudi k Prešernovemu Martinu nst., grajskemu vrtnarju iz Bleda, …Ja, pa se bo verjetno kdo iz tega spoznanja norčeval, … vendar sem tudi kot znanstvenik vse vestno raziskal in zabeležil, tudi v matrikulah in krstnih knjigah obstajajo zapisi, edinstven rodovnik pa sem objavil tudi v NUK-u. Res je tudi, da to iščem že 40 let, tako da sem kar nekaj genov izkopal iz pozabe, saj mojih starih staršev ob mojem rojstvu ni bilo več, ostala je le mati, ki je bila moja verna vodnica.
Moja prava stroka je v bistvu … Poskusimo drugače, še po očetu, dedu, pradedu, do koder sežejo knjige… Georg, Avgust, Ciril, Mirko, Matjaž. Ja, očetov rod je štajerski, bolj natančno praded in ded sta rojena v Gradcu, od kod sta prišla, so sledi iz Pliberka, Passau, … kdo ve, ali so bili Macher-ji Sasi, … Ali je bil ddr. Johann Macher, asesor cesarja Jožefa I. , sorodnik, (še) ni potrjeno. Georg je bil vlakovodja v 19. stoletju, mlad je umrl, tako da se je prababica Uršula vrnila na Kranjsko s sinom Avgustom, ki je bil med ustanovitelji gasilskega društva v Begunjah in dolgoletni načelnik GD Begunje. Od tam je tudi Zrnecev Ciril (od ljubljanskega umetnika Jurija prapraded) katerega sliko otroškega orkestra iz Begunj hranim, na kateri je tudi moj oče Ciril s tamburico; morda je prav po ustvarjalnemu glasbeniku Zrnecu dobil ime Ciril.
Tako je s temi geni, plešejo v globine, slediti jih je vedno teže, vmes so se dogajale vojne, potvorbe, izbrisi, posvojitve, prevare in razno razna varanja, … tako, da je vse relativno.
Potem pa, …. znanstveniki odkrijejo človeško kodo. DNK vijačnico, z milijardami genskih parskih zgodb, ki postanejo vodniki k resnici posameznika, potrjujejo, zanikajo, dajejo upanje, …
Izjemen človek, slovenski znanstvenik, dr. Anton Perdih, napiše svojo knjižico Izvor Slovencev in drugih Evropejcev, s katero me, podobno kot že prej dr. Jožko Šavli s Slovensko državo Karantanijo (osebno poznam oba oz. sem poznal tudi Jožka), s čimer me zasvojijo. Tudi že prej, Tomažič, Pavšič-Bor ter Šavli napišejo knjigo o Venetih, a slovenska znanost se norčuje iz tako imenovanih, slabšalno in zasmehovalo, venetologov. Vse to, ne glede an poglede t.i. akademikov, je na mene delovalo zdravilno, saj sem bil osvobojen bremena, ki ga na slovenski narod in na moj rod nalagajo slovanski dogmatiki: linharti, grafenauerji, torkarji, štihi, … ki verjetno niso nikdar raziskali svojih korenin. Kdo jih je plačeval in jih plačuje za laganje in potvarjanje resnice o Kranjcih, kdo je njihov duhovni oče neresnice: dunajska, hrvaška, srbska, slovenska akademija znanosti! Res sem razočaran, saj sodobni zgodovinarji niso sposobni priti dlje kot do frankovskega švercerja z orožjem, kralja Sama … (!?), ki jim pride prav za izbris celotnega ledinskega plemena Carneolcev, prednikov Kranjcev in Beneških Slovencev, ledinskega plemena izpod Karnskih in Julijskih Alp.
Zakaj?
Še bi lahko pisal o sebi, o narodu, raziskovalnega gradiva se je nabralo, napisana je knjiga Globina zavedanja (pred izdajo) … Vrnimo se nazaj, moja vrtnarska stroka je bila izbrisana nasilno, najprej nacionalizacija Prešernove vrtnarije, potem smrt mojega očeta, vrtnarskega mojstra in zgodba hčere grajskih vrtnarjev, Prešernove Tončke iz Bleda, moje matere.
In potem: alternativa stroki, šolanje na srednji strojni šoli, zaposlitev v Hladni valjarni na Koroški Beli, kot 22 letni izmenski vodja žarilnice, sem vodil metalurško skupino, …tudi kot zet vrhunskega železarja iz elektro peči v Železarni Jesenice …, postanem metalurg. Alternativni poklic me žal ni zadovoljil, želel sem še študirati, tudi zaradi mojega kritičnega in raziskovalnega duha, … po šolanju ob delu diplomiram, magistriram in postanem kadrolog, direktor kadrovskega sektorja v Iskri, aprila 1991, nekaj mesecev pred osamosvojitveno vojno, zaradi krize razpadanja Jugoslavije, postanem podjetnik, ustanovitelj mnogih podjetij … Ja, na koncu tranzicijskega podjetništva ostanem sam in razočaran, grem v politiko kot predsednik Demokratske stranke Slovenije, kjer kmalu ugotovim, da je podjetništvo edino, kar lahko preživi mojo družino.
Skromno pa vendar, utrujen od vsega, tudi v podjetništvu Slovenija in njeno gospodarstvo napreduje prepočasi, vrstijo se trenja med strankami, Slovenija stagnira, …
Danes pišem in ohranjam upanje bodočnosti kranjskega naroda, … Ja, beseda slovenskega naroda mi ne gre iz ust, saj je surogat, potvorba, ki je bila ustvarjena že v srednjem veku in se utrdila po svetovni vojni leta 1918, s hegemonističnim namenom, da bi izbrisali najlepšo deželo na sončni strani Alp, ledinsko Carniolo iz te zemlje. Ta tendenca je živa še danes.
Tedaj, v sedemdesetih preteklega stoletja, smo bili na študentski ekskurziji v Sovjetski zvezi, Ja, hvala prof. Florjančiču in šoli, da smo lahko videli in doživeli marsikaj. V Moskvi, kjer smo se na rdečem trgu poklonili Leninu, nato v vesoljskem muzeju v Kijevu, kjer smo videli vesoljsko kapsulo in se poklonili psički Lajki, Gagarinu, …in v Leningradu, na Avrori, uporniški ladji, ki je pomenila konec ruske monarhije in vzpon današnjega carja Putina, in nazadnje leteli v Leningrad, kjer smo obiskali enega največjih muzejev umetnosti, Ermitažu, nekdaj cesarskem dvorcu, bili v Bolšoj teatru, si nihče ni predstavljal, kaj bo prinesel čas. Mi smo takrat jeans, in skajaste jakne menjali za rublje, kupovali fotoaparate, jedli kaviar in pili šampanjec, se preobjedali …. In čas je prinesel prav to, kar je že nekdaj bilo, kar danes gledamo, bogastvo in razraščanje korupcije in bedo ter globoko razočaranje, ko je nek narod delavske avantgarde, naroda leninskega boljševizma alias socializma, zaostal v anarhiji, v neredu, kjer vlada trda roka tajne policije, krivosodja, vojaške ortodoksnosti in pravoslavne vere, ki vse to pokriva, če ne celo spodbuja. Zaostanek za razvitim svetom pa se veča, …ljudje umirajo, oligarhi se preobjedajo, trošijo globalno bogastvo za luksuz, ki pa ga obvladajo od nekdaj, od časa carja Petra Velikega dalje.
Vem, nametano besedičenje, pa vendar geni plešejo, misli plešejo, stvari bežijo izpod kontrole, kot pri Robertu, ki išče zglede, izbira plesalke, pleše pijan in zasvojen z vladanjem …
Do kdaj še, Robert? Iz plesišča bežijo najožji sodelavci, dekleta odbiraš in odganjaš, ….Urška je odplesala poslednji dunajski valček … pa tako naivna in nedolžna je zgledala …res …
Ja, Robert še čaka na poslednji ples, ko bo izpred Jankovićevega magistrata, kot Prešernov povodni mož z Uršiko zalo, izginil v valovih Ljubljanice, in ga bo odnesla, verjetno še čista voda, vse do tja, kjer se Sava v Donavo zlije, kjer ga morda že čakajo novi balkanski posli.