Piše: B. S.
ZDA in Evropa želita Kitajsko soočiti s skupnim mega projektom, pri čemer Savdska Arabija in zalivske države igrajo ključno vlogo. Boj za svetovno prevlado se ne bije pred vrati Kitajske, temveč na Bližnjem vzhodu.
Ko se o pomembnosti projekta glasno razglaša, je treba biti zelo skeptičen. “To je velik posel, res velik posel,” je v soboto dejal ameriški predsednik Joe Biden o načrtovanem trgovinskem in infrastrukturnem koridorju med Indijo, Bližnjim vzhodom in Evropo. Indijski premier Narendra Modi je projekt opisal kot “svetilnik sodelovanja, inovacij in skupnega napredka”, predsednica Evropske komisije Ursula von der Layen pa je govorila o “zelenem in digitalnem mostu čez celine in civilizacije”.
Natančneje, koridor bo sestavljen iz izboljšanih železniških omrežij, ladijskih povezav in podmorskih kablov med tremi regijami. Ne želijo vlagati le Indijci, Američani in Evropejci, vpleteni so tudi Savdska Arabija, Izrael in Združeni arabski emirati.
Savdska Arabija želi za koridor prispevati 20 milijard dolarjev, vendar še vedno ni jasno, za kakšne končne vsote gre pri tem projektu. O podrobnostih naj bi se namreč pogajali šele v naslednjih dveh mesecih, a če Zahod in njegovi zavezniki res želijo tekmovati s kitajsko novo svilno cesto, potem potrebujejo veliko denarja.
Novi koridor je del Partnerstva za globalno infrastrukturo in naložbe (PGII). S to pobudo želi sedem velikih industrijskih držav, ki so vse zahodno usmerjene, s svojimi ponudbami narediti protiutež kitajskemu programu svilne poti, s katerim Peking že več kot deset let gradi infrastrukturo v državah v razvoju in hkrati pridobiva pomemben vpliv.
Konkurenčni program G7 želi marsikaj narediti bolje kot kitajska Svilna pot; podpiral bo izključno projekte, ki so ekološko, socialno in upravičeni v skladu s standardi dobrega upravljanja. In za razliko od kitajskega programa nobena država ne bi smela biti potegnjena v dolžniško suženjstvo.
Pričakuje se, da bo v naslednjih petih letih obseg PGII znašal 600 milijard dolarjev, od tega bo več kot polovica zbrana od zasebnih vlagateljev. Zaradi tega še vedno ni povsem jasno, ali bo ta vsota tudi dejansko zbrana. Konec koncev, če prištejete znesek Global Gateway Initiative, torej EU alternative kitajski svileni poti z načrtovanim obsegom 300 milijard evrov, potem ta dva projekta skupaj znašata skupno 900 milijard evrov – približno toliko, kot je Kitajska vložila v zadnjih desetih letih v svoj projekt svilne ceste.
A kljub negotovem financiranju, ima zelo pomembno vlogo strateški signal novega koridorja. V ospredju sta dve spoznanji.
Prvo, pomembnejše spoznanje je, da tiste nekdanje zahodno usmerjene države, ki so se v zadnjih letih očitno približale Kitajski in Rusiji, za Zahod nikakor niso izgubljene. Savdska Arabija in Emirati že nekaj časa intenzivno delajo na poglabljanju odnosov s Kitajsko. Iz Pekinga prejemajo investicije in darila, ki jim jih ZDA izrecno zavračajo – na primer sodelovanje pri vzpostavljanju lastnih jedrskih programov, ki jih je mogoče uporabiti tako v civilne kot vojaške namene.
Novi megaprojekt z Evropejci in Američani pa kaže, da zalivski Arabci niso preprosto zamenjali strani in da Indija ne želi biti del protizahodnega sveta, ki ga obvladujejo Kitajci.
Namesto tega kot srednje sile v multipolarnem svetu te države kupujejo stike in povezave tam, kjer se zdijo posebej ugodni. In Zahod jim res lahko ponudi veliko več.
Bližnji vzhod ostaja osrednje bojišče
In kot drugo, Bližnji vzhod ostaja osrednje bojišče v konfliktu med poli moči. Ker je islamistični terorizem znatno oslabljen, arabske diktature so se stabilizirale in pomen fosilnih goriv, kot sta nafta in zemeljski plin, še naprej upada, nekateri opazovalci menijo, da se zmanjšuje tudi pomen širšega Bližnjega vzhoda.
Ameriški predsednik Barak Obama je pred desetletjem napovedal t.i obrat v Azijo. Dejstvo, da se je velesila v prihodnosti želela bolj osredotočiti na vzhod velikanske celine, je bilo posledica naraščajoče moči Kitajske in je hkrati pomenilo delni umik z Bližnjega vzhoda. Zdaj pa so se stvari obrnile drugače.
Res je, da se Biden drži tega obrata in je po vrhu G-20 obiskal Vietnam, novega zaveznika v sporu s Kitajsko. Toda opazovalci v Washingtonu se sprašujejo, kaj točno bi moralo biti “pivot”. Do zdaj se niti ameriške vojaške dejavnosti niti naložbe v vzhodni Aziji niso bistveno povečale. Boj za svetovno prevlado se trenutno ne odvija na kitajskem pragu, temveč v regiji, ki v bistvu tvori križišče med Azijo, Evropo in Afriko – Bližnji vzhod.
To se ne vidi le v novem koridorju Zahoda, ampak tudi v širitvi skupine držav BRICS, ki jo želi Kitajska razviti v globalno zavezništvo proti Zahodu in v katero so zdaj vključene države Bližnjega vzhoda – Egipt, Savdska Arabija. Arabija, Iran in Emirati. In s svojo posredniško vlogo pri zbliževanju Savdijcev in Irancev se je Kitajska podala v verjetno najpomembnejši, a tudi najbolj tvegan manever v zadnjih letih.
Obstaja veliko razlogov, zakaj je Bližnji vzhod kljub vzponu daljnega vzhoda še vedno tako pomemben. Po eni strani bodo fosilna goriva tudi v prihodnjih desetletjih cenejša alternativa zeleni energiji, pa če je to zelenim tega sveta všeč ali ne, a tudi za to novo skupino goriv ostaja Bližnji vzhod pomemben zaradi naložbe zalivskih držav v zeleni vodik.
Poleg tega pa tudi geografski položaj regije ne bo izginil. Skozi njo potekajo vse trgovske poti med Evropo in vzhodno Azijo, regijama, ki skupaj predstavljata skoraj tri četrtine obsega svetovne trgovine. Poleg tega so zalivski Arabci svoje naftne milijarde pametno vložili. So pomembne sile na svetovnih finančnih trgih. In so politično bolj agilne kot druge države sveta.
Ali bodo upanja Američanov, da bo novi koridor zbližal Izrael in Savdsko Arabijo in morda celo prvi korak k vzpostavitvi diplomatskih odnosov, projekt, ki ga je začel predsednik Trump, ostaja tako negotova kot celotna prihodnost projekta. Nekaj je gotovo: Izraelci in Arabci so enako spretni pri zagotavljanju naložb in političnih jamstev različnih sil. Zakaj je regija tako privlačna v svetovni rokoborbi. Zato se oba bloka tako intenzivno trudita okrog njega.
Avtor: Daniel-Dylan Böhmer
Prevod: Mirko Vuletić
