Piše: Franc Bešter
V sedanjih časih, ko izkopavamo okostja tisočih in desettisočih širom naše lepe Slovenije, se postavlja vprašanje, ki se je zastavilo tudi na zadnji okrogli mizi na to temo, ki sem se je udeležil: KDO JE KRIV – za to bratomorno klanje?
Zaradi njega imamo Slovenci razcepljen zgodovinski spomin: obstaja leva in desna razlaga te zgodovine, zgodovina zmagovalcev in poražencev. Nek izrek pravi, da zgodovino vedno pišejo zmagovalci, in res so jo ves čas komunistične vladavine, del takšne zgodovine je bil tudi zapovedan molk o teh pobojih, storilci so se zavedali spornosti svojega početja in so ga od samega začetka skušali čim bolj prikriti, sicer ne bi tega delali na takšnih krajih in na takšen način kot so. Proglasili so se za osvoboditelje (od okupatorjev) in NOB je moral ostati »neomadeževan« . tudi s tem so legitimirali svojo Oblast.
Potem pa je nastopil čas, ko smo lahko začeli o tem javno govoriti, in na plano sta stopili dve interpretaciji te (pol)pretekle zgodovine. Zame je ta zgodovina PRETEKLA – to je čas, ki je za vedno pretekel, in niti ene stvari, ki se je takrat zgodila, ni mogoče več spremeniti! Spreminjajo se pa razlage časa. Leva razlaga je pač taka, da so bili likvidirani kolaboranti (sodelavci okupatorja), kot taki narodni izdajalci, večinoma zato vredni, da se jih odstrani. Redki še živi borci iz tega časa pravijo, da je bil to »eksces« oz. »svinjarija«, greha in zločina pač ne priznavajo (gre za ateiste). In desna razlaga: pobiti niso bili narodni izdajalci, borili so se proti komunizmu, ravno revolucionarno nasilje jih je prisililo, da so se zatekli k okupatorju po orožje. Se pravi, da je to »kolaboracijo« izsilila rdeča revolucija in v kočni fazi je zanjo kriva partija (komunistična stranka).
Da, noben resen zgodovinar ne more zanikati, da je partija izkoristila vojne razmere za revolucijo, se pravi za nasilen prevzem oblasti. Zato zame ti poboji niso bili toliko maščevanje nad kolaboranti, ampak bolj odstranjevanje protirevolucionarjev, s tem so se znebili opozicije, za komuniste je bila revolucija pomembnejša kot NOB, NOB so pravzaprav spretno izkoristili za izvedbo revolucije. Zato jim je bilo toliko do tega, da jih dobijo od Angležev vrnjene, in oni so jih vrnili kot »tiste, ki so se borili na strani Nemcev«.
V zavesti večine Slovencev (žal še vedno) živi dvoje zelo poenostavljenih in tudi zelo različnih interpretacij: pobiti so bili narodni izdajalci. In druga: to so nedolžne žrtve komunistične revolucije. Zato ti izkopani kupi kosti vedno znova razdvajajo narod in otežujejo spravo.
V tem prispevku bi rad nakazal globinske vzroke za revolucijo in s tem za poboje, tiste, ki se ne nanašajo le na tisto dogajanje, neposredno med vojno in tik po njej, o katerih se navadno razpravlja, skušal bom opozoriti na dogajanje v civilizaciji Zahoda nekoliko bolj nazaj v zgodovini, opozoriti na vzroke, ki so nazadnje privedli do tega, na pra-vzroke. In ta glavni pra-vzrok so (po mojem) visoko razvita orodja (VRO), zadnja revolucija v razvoju orodij je med drugim privedla tudi do komunističnih revolucij.
O VRO sem tu že pisal, proces njihovega razvoja se je začel z renesanso. VRO: vsa moderna tehnika. Ta tehnika je šele omogočila kapitalizem kot ekonomski sistem, ker je omogočila tovarne, s tem se je pojavil tudi nov družbeni razred – delavci, in izkoriščanje le-teh je bilo v kapitalizmu neogibno. Tehnika je nadalje omogočila prvim industrijskim državam Zahoda, da so ustanavljale kolonije po vsem svetu, kjer so tudi izkoriščale (ljudi in surovine). Logično, da so se v tej civilizaciji pojavile ideje o družbeni pravičnosti, ideje osvoboditve delavskega razreda izkoriščanja, vizija prihodnje (komunistične) družbe, kjer tega ne bo in bo vsak imel »po svojih potrebah« – takšno družbo naj bi omogočil ravno nenehni razvoj proizvajalnih sil. Del te ideologije je tudi to: da delavski razred (oz. njegova avantgarda – partija) lahko izkoristi neke izredne razmere kot je npr. vojna, za nasilen prevzem oblasti, torej za revolucijo.
In do vojne, do svetovne, je res prišlo, v glavnem zaradi tega, ker je v Nemčiji do industrijske revolucije prišlo z zakasnitvijo, ko je bil svet že razdeljen na kolonije. In ruski boljševiki so to vojno res izkoristili, za svojo oktobrsko revolucijo. Naši komunisti nekoliko kasneje pa so bili neposredni učenci sovjetskih, cilj vsega skupaj pa je bila svetovna revolucija.
Zelo na kratko in poenostavljeno: pra-vzrok za svetovne vojne so VRO, prav tako pa za pojav komunistične ideologije. Naši komunisti so izkoristili razmere med drugo svetovno vojno, ki je bila v veliki meri nadaljevanje prve. Ali potem lahko rečemo, da so VRO kriva za toliko človeških žrtev? Ne, to nosilcev revolucije ne odvezuje od odgovornosti, VRO so ustvarila okoliščine za revolucijo, tudi ugodne razmere, ko se je v množicah dobro prijemala komunistična ideologija, vendar pa je moralno zelo sporno, takšne razmere izkoristiti za nasilen prevzem oblasti. Zunaj vsakega dvoma: naši komunisti so se odločili izkoristiti okupacijo v svojem boju za svojo »sveto Oblast«, to jasno dokazuje monopoliziranje odpora proti okupatorju. Pod smrtno kaznijo so prepovedali odpor zunaj OF – ker so pod okriljem NOB nameravali izpeljati revolucijo, si zagotoviti monopol oblasti. Oblast: ali so jo res hoteli uporabiti v dobro delavskega razreda, v namen izgradnje boljše družbe? To je dokaj kompleksno vprašanje, zgodba, v katero se tukaj na morem spuščati. A praksa (zgodovina) je pokazala, da se je z revolucijo povsod in vedno ustvaril »novi razred« (nomenklatura), z bogastvom, širokimi možnostmi, medtem ko so množice živele v revščini, ker so ti režimi vedno ekonomsko neučinkoviti. Izjema je sodobna Kitajska, ki ji je uspelo množice potegniti iz revščine, a to ni več klasični komunizem, ker je uvedla tržno gospodarstvo. Tudi ni ponovila neke napake komunizma: zavedla se je odločilnega pomena tehnološkega razvoja. A tehnika tam ljudi tudi zasužnjuje: ker je omogočila totalni nadzor.
Sicer pa dogajanje v naši civilizaciji v zadnjih sto (in nekaj več) letih, ki ga označujejo svetovne vojne, revolucije in zmotne ideologije, vidim kot propadanje neke kulture, to so njeni zlomi in različni obrazi njenega propadanja. Tu bo marsikdo rekel: kakšen propad neki, saj smo doživeli veliko blagostanje, ne propad, dvig standarda. Res je, še nikoli ni toliko ljudi tako dobro živelo (to predvsem po zaslugi napredka tehnike, se pravi razvoja VRO), vendar: ali je to glavni namen človeške civilizacije (zadovoljevanje telesnih potreb, večanje udobja)?? Ne, njen najvišji cilj bi moral biti razvoj človekove osebnosti (materialni pogoji so samo sredstvo za to), predvsem duhovni napredek človeka, kar ustvarja tudi nek red, urejenost v družbi, in to omogoča njeno delovanje. Dogajanje v zadnjem stoletju pa je delovalo v smeri rušenja, onemogočanja vsega tega, zato se je na svetu vzpostavilo stanje divjine in opustošenja, ta civilizacija je za moje pojme propadla, ker je propadlo njeno notranje bistvo. Kaos v družbi, puščava v dušah.
