Piše: Franc Bešter
Sedanja oblika civilizacije (Zahoda) ni nekaj samoumevnega niti ni to nujno najvišja in edino možna oblika civilizacije. Glede pojmovanja teh stvari tudi nobena generacija ni povsem svobodna, upam si trditi, da je večina pripadnikov te kulture ujetnikov t.i. »samoumevnega evrocentrizma« – pogleda, da je naša civilizacija najvišja možna vrsta civilizacije.
Ta (racionalistična, tehnična, industrijska) kultura je sad večstoletnega razvoja v neki smeri. Z neko novo spoznavno metodo iz 16. stoletja (eksperiment, merjenje) se je človeštvo spustilo v nek življenjski proces, posledic katerega takrat nihče ni mogel predvideti, večina ljudi se tudi ni ukvarjala s tem, še celo v naslednjih stoletjih večina ni kaj dosti razmišljala o (tudi) možnih negativnih učinkih na naravo in družbo. Večina, omamljena od tega napredka, si je tudi predstavljala, da bo razvoj lahko šel nekam v nedogled, brez omejitev. Mislim, da je zdaj skrajni čas, da prekinemo s tem mitom neomejenega napredka, ki je plod moderne dobe: razvoj znanosti in tehnike ne more iti nekam v neskončnost in tudi svet ni neomejen – iz česar pa sledi, da ga ne moremo nekaznovano nekam v nedogled izkoriščati in zasipati z nesnago.
Negativni učinki znanosti in tehnike
Na kratko: ta civilizacija zahaja v slepo ulico, na vseh področjih, in ne bo mogla naprej po tej poti, ne da bi vedno bolj ogrožala samo sebe. Te pogoste krize, v katere danes zahaja, vidim kot posledice negativnih učinkov (tehno)znanosti in tehnike na naravo in družbo. Danes se soočamo z učinki na naravo, tu pa bi rad opozoril na negativne učinke znanosti in tehnike na človeka, na družbo. Negativni učinki: kar se tiče le-teh na način mišljenja in način življenja človeka te kulture. Znanost je povzročila kugo racionalizma v njej (o njej sem že pisal), tehnika pa materializem – to dvoje zato močno označuje našo dobo. To dvoje pa je začelo povzročati masovni odpad od krščanstva in s tem seveda masovni pojav ateizma, posledica sta nered, kaos v svetu in odtujenost ljudi (duhovna kriza). Človek je z izgubo vere izgubil dejavnik, ki naj ustvarja urejeno družbo in vzpostavlja vez z Metafizičnim. Se pravi, ta civilizacija bo v takšni obliki, kot jo poznamo danes, vedno teže delovala ne le zaradi naravnih (in drugih) nesreč in zaradi rastočih problemov z resursi (omejitev, kar se tiče surovin in energije!), njena ekonomija in politika bosta vedno teže delovali tudi zaradi hude moralne krize, zaradi rastoče pokvarjenosti sveta. Skratka: situacija nas bo slej ko prej prisilila v to, da bomo začeli graditi neko novo obliko kulture, prehod v novo dobo je danes postal nujen. To pa nujno pomeni radikalne spremembe v načinu mišljenja in načinu življenja. Kaj najbolj pogojuje to dvoje pri sodobnem človeku? Brez dvoma (tehno)znanost in moderna tehnika.
Tehno-znanost: očarani nad njenimi dosežki in odkritji se premalo zavedamo negativnih posledic, kar se tiče načina mišljenja, ki ga razvija v ljudeh, kar se tiče podobe sveta in človeka, ki jo je zgradila. Ta znanost (ki se je uči ves sodobni svet!) povzroča kugo racionalizma, ki je smrtonosna za dušo, obenem pa je izvor nekega izkrivljenega pogleda na znanost, svet in človeka. Racionalizem namreč postavlja Razum na prvo mesto, zato na to mesto tudi Znanost (dosežek Razuma!), kar pa postane izvor enostranosti in zmot: priznavanje le tistega, kar se da meriti in dokazovati s tem, to vodi npr. tudi v precenjevanje pomena količin (številk), v gledanje na enačbe in formule kot na naravne zakone (zmota!), v vero v odrešilno moč Znanosti in v njen neomejeni razvoj. Upam si nadalje trditi, da je duh racionalizma delno kriv tudi za brezobzirno izkoriščanje in uničevanje narave, saj si človek – bog začne domišljati, da je ves svet dan le njemu v neomejeno posedovanje in uživanje. Moderna tehnika: ona ključno pogojuje naš način življenja, saj brez nje v tej kulturi ni več mogoče funkcionirati. A tudi ona vodi v odpad od vere, saj so služenje Denarju, zemeljskemu bogastvu in udobju, velika vezanost in uživaštvo, kar vse ona povzroča, stvari, ki so v nasprotju z zahtevami krščanstva. Oboje, tako znanost kot tehnika, pa sta zahodnega človeka (a to je danes postalo značilnost vsega sveta!) vedno bolj obračali k zunanjemu (ta je danes prignana do absurda), kar je eden od hudih učinkov, zame celo neka nevarnost za človeka. Zakaj?
Zunanje – notranje: materialno – duhovno. Notranje se nanaša na dušo, gre za absolutno notranjost. Tu pa se srečamo s problematiko duše, najprej s samim njenim obstojem. Mnogi so jo začeli sploh zanikati, kar je tudi civilizacijsko pogojeno: v srednjem veku je bila vera v nesmrtno dušo, bistveno drugačno od fizičnega telesa, samoumevna. Vera vanjo se je zamajala iz več razlogov. Od renesanse naprej se je npr. (tudi pod vplivom Grkov!) vedno bolj uveljavljala telesna koncepcija življenja: človek je telo in telo je (ves) človek. In potem: hitro napredujoče empirične znanosti je v telesu niso našle!
O duši in ponotranjenju
Empirične vede (fizika, kemija, biologija, medicina) so s svojimi metodami, vsaka na svojem področju, začele med drugim raziskovati tudi človeško telo (kar je Cerkev v srednjem veku prepovedovala!), danes ga preiskuje že do zadnjih molekul in atomov, kar je sicer koristno za boj proti raznim boleznim, ki to telo napadajo, vendar so ta obsežna izkustva o telesu pri mnogih omajala vero v prisotnost duhovne duše v njem. A vera oz. ne-vera v dušo je nekaj ključnega, kar se tiče človekovega odnosa do življenja: če ni duše, je to kratko zemeljsko življenje edino življenje, ki ostane človeku, zato ga je treba maksimalno izkoristiti za zabave in užitke, in pri tem se na moralo ne bomo kaj dosti ozirali. In začeli bomo skrbeti predvsem za potrebe telesa in za njegove udobnosti. Nadalje se pojavi močan strah pred staranjem, boleznijo in smrtjo, zato skušamo vse to čim bolj odmakniti, z zdravo prehrano in športom, svoje življenje zavarovati z zdravstvom, z medicino… . In tržni sistem, z uporabo tehnike v njem, nam vse to (udobnosti, zabave, užitke) vsak dan prek medijev ponuja, nam ustvarja celo vedno nove potrebe.
Se pravi, znanja moderne dobe (znanost, tehnika), ki vodijo v racionalizem in materializem, kakor tudi način življenja, ki smo ga ustvarili – vse to je naklonjeno materiji, zemeljskemu, telesnemu, tostranskemu, medtem ko povsem zanemari dušo, ne le to, dušo zasužnjuje, jo vodi v smrt. Zato bo sedaj, ko se postavlja vprašanje, na kakšnem znanju in filozofiji bo treba začeti po-moderno dobo, znanje o človeški duši nekaj ključnega, temeljnega. Pridobivati znanje (resnice, dejstva) o njej: da, vendar moramo prej priznati sam njen obstoj! Mnogi jo zanikajo, ker ni »dokazana«, z znanstvenimi metodami. Tega zanikanja je spet kriva racionalistična kuga naše dobe. Toda ali ni iracionalno priznavati samo tisto, kar je dostopno le eni spoznavni metodi (objektivno opazovanje, merjenje)?! Racionalizem je iracionalen. Težka naloga, ki nas čaka, bo premagovanje racionalizma, in njegovo iracionalnost bo treba presekati s filozofijo in znanjem, ki gradita na razodetih resnicah o svetu in človeku, s tem bo treba preseči enostranost racionalizma in enostranost naše sedanje civilizacije. Te razodete resnice so sicer v Svetem pismu, vendar je le-to človeku, ki je šel skozi razsvetljensko izkušnjo, postalo arhaično v načinu njihovega podajanja, te resnice, podane v novi obliki, vsebuje 12 knjig RŽVB Vassule Ryden, ki sem jih tu že večkrat navajal, in tu bom analiziral še en stavek iz njih, ki se nanaša na dušo: »Živiš tam, kjer tvoj duh ne more najti potešitve, ker te tu na Zemlji obkroža vse, kar nisem Jaz (Bog)«. Ta stavek razkriva vzrok človekove presežne narave (njegovo lastnost, da je v svojih željah in hrepenenjih naravnan na neskončnost), ta je ravno v tem, da ni samo telo, da je tudi duh, duh, ki je v telesu in je zato prisoten na Zemlji (v materialnem svetu). Ta stavek nadalje razkriva, da ta duh lahko najde potešitev v Bogu, seveda zato, ker ima duša v Bogu svoj izvor, in duša hrepeni po tem Izvoru, v katerem so stvari kot lepota, resnica, bogastvo, uživanje nekaj neomejenega in popolnega, medtem ko duh na Zemlji naleti na same omejenosti in nepopolnosti – zato v tem ne more najti neke dokončne zadovoljitve in potešitve.
Ta lastnost človeka (presežnost) je gotovo eden od vzrokov za človekovo nebrzdano ropanje, pustošenje narave: za razliko od živali se človek ne ustavi, ko so njegove telesne potrebe zadovoljene, ampak hoče še več, vedno več, človeški pohlep ne pozna meja. V tem je tudi neko tragično stanje sodobnega sveta, ko človek s pomočjo tehnike grabi in uničuje naravo, a ob tem ga čaka neizbežno razočaranje, in človek se ne zaveda, vsaj ne jasno, zakaj to počne in da ga to čaka.
A ob tem se pojavi neko vprašanje: kje, na kateri poti in pri kakšnem načinu življenja človeka ne čaka razočaranje?
Če duša najde potešitev v Bogu, sledi, da je to pot, na kateri se mu človek bliža. To je pot hoje za Besedo (za Kristusom), a postavlja se vprašanje, če je človeku samemu mogoče najti to pot, hoditi po njej, vztrajati na njej. Ne, to spoznanje mu mora biti podarjeno »od zgoraj«, to »od zgoraj« (božja znamenja, milosti, njegova Beseda…) pa spet prihaja, po Duhu, v dušo (srce), se pravi v človekovo notranjost. In v stik z Bogom človek spet prihaja preko svoje notranjosti, kar pomeni, da bo za »novo dobo« treba izvršiti globinski obrat od pozunanjenja k ponotranjenju, vendar pa tudi od antropocentrizma k teocentrizmu. In z večjo zrelostjo in premagovanjem racionalizma preseči današnjo ravnodušnost do vsega tega, kar prihaja od Duha. To seveda vključuje učenje visokega jezika Duha, npr. jezika videnj. Se pravi, gre za nov tip civilizacije, ki bo materialne vrednote zamenjala z duhovnimi (oz. te postavila na prvo mesto). Ker pa ta pot nujno zahteva tudi ne-navezanost (odpoved), ne-služenje Denarju, bo civilizacija s tem postopno postala veliko prijaznejša tudi do naravnega okolja.
Gre torej za radikalne spremembe v načinu mišljenja in življenja, v globinski naravnanosti človeka, vendar pa jih človek (vsaj masovno) ni pripravljen izvesti, vse dokler ga kaj močneje ne pritisne. Vsaj tako uči zgodovinska izkušnja. Toda te krize, ki kot posledice negativnih učinkov znanosti in tehnike prihajajo in bodo še prihajale, utegnejo biti tisti katalizator, ki nas bo usmeril k tem nujnim spremembam. Te pa lahko pridejo le spontano, z nekim novim družbenim gibanjem, se pravi »od spodaj«, ne z vrha družbenih struktur. Glede na ugotovljeno jih ni mogoče uvajati sistemsko, se pravi po politični poti.
