Piše: Frančiška Buttolo
Tudi po sedanjih poplavah moramo upoštevati predvsem želje oškodovancev, ki bi se radi čimprej vrnili v svoje domove in na svoja delovna mesta.
Predlog za kar najbolj učinkovito pomoč posameznim družinam zunaj naselij (podobno kot z določenim zneskom pomagamo posameznim otrokom z redkimi boleznimi)
za kar najhitrejšo odpravo posledic poplav na njihovih domačijah. Seveda pa pri tem ostaja potrebna tudi državna pomoč – z delom, denarjem in s strokovnimi službami, ki bo izboljšala varnost okolja, v katerem so te domačije.
Ko smo včeraj na eni od slovenskih televizij, verjetno na javni, poslušali neko mlado strokovnjakinjo, ki je govorila o psihološki pomoči prizadetim v poplavah, na primer o tem, da ne smejo nikogar kriviti za svojo nesrečo, se mi je zdelo, da je bila ta gospa izurjena predvsem za vojne razmere, ne pa za blaženje posledic nesreč v svobodnem in demokratičnem družbenem okolju.
Kolikor iz svojih skromnih dveh izkušenj vem, kako občutimo izgubo doma ali pa začasni umik z domačije (katere del je tudi hlev poln domačih živali), ker jo je nujno potrebno obnoviti, lahko zapišem, da bi morali vsi, ki želimo kakorkoli pomagati, najprej sočutno in z zaupanjem poslušati same OŠKODOVAMCE. Ni enega samega načina rešitve problemov za vse. Sama bi rada nekaj malega pojasnila, kako lahko najbolj učinkovito pomagamo tistim, ki so neločljivo povezani s svojo domačijo kje na samem, zunaj naselij.
Vem, da je med najbolj problematičnimi tista vrsta nesreč v sedanjih poplavah, ki onemogočajo normalno delo v podjetjih in na kmetijah, da bi se oškodovanci lahko predvsem sami preživljali. Kajti v Sloveniji smo, v kakršnokoli nesreči, vsaj za prvo silo pomirjeni šele takrat, ko lahko delamo, pa čeprav še tako trdo in v najbolj zahtevnih razmerah.
Sama se spominjam, da sva se z mamo po končani drugi svetovni vojni vrnili iz kraja, kjer je imela med vojno kar dobro službo, v njeno domačo vas, v požgano hišo brez gospodarja (maminega očeta, ki je umrl pod streli nemškega okupatorja) in brez gospodinje, mamine druge mame, ki so jo strašno kruti ubili komunisti (brez dokaza, da je bila izdajalka). Z bratom, ki se je vrnil iz partizanov, sta ta svoj požgani dom, ki je tudi moja rojstna hiša, najprej zasilno uredila, seveda s pomočjo države, šele nato se je mama poročila in se odselila v svoj novi dom, v drugem kraju. Ta hiša je stala še dolgo, vsaj do okoli leta 2 000, ko sem jo obiskala zadnjič, in bila do solz ganjena, ko sem zagledala na dvorišču lepo postavljeni koš za košarko. Spomnila sem se namreč, da smo bili sosedje družine Šantelj, ki je očitno pustila sledove navdušenja za košarko. Skratka, povojne oblasti so, vsaj takrat, ko je šlo za pomoč partizanskim družinam, očitno prisluhnile oškodovancem kar zadeva obnovo njihovih domov. Seveda pa ni bilo tako s tistimi, ki so jih revolucionarni komunisti označili (večinoma povsem brez dokazov) za izdajalske družine, in jih po vojni pobili ali na zelo krut način, z izločitvijo iz družbe, izgnali v tujino čez državno mejo, na kateri so jih veliko postrelili vojaki JLA.
Povsem drugače je bilo v petdesetih, ko se je moja družina, mama in ata sta bila železniška čuvaja, morala za nekaj časa izseliti zaradi obnavljanja železniške čuvajnice (blizu Rakovega Škocjana), v kateri smo živeli, ker je bila stara in neprimerna za varno bivanje v njej. Takrat so bile največji problem naše ljubljena domače živali (kravica, telička, ovca, koza s kozličkom, dva pujska, zajčki in kuža). Zato sta ata in mama pristala le na začasno preselitev v bližnjo, dober kilometer oddaljeno železniško delavsko barako, da smo ostali v normalnem stiku z živalmi, zavrnila pa sta možnost, da bi staro čuvajnico podrli, živali prodali klavnici, mi pa bi se preselili v mesto. Resnično srečni smo bili, ko smo se po nekaj mesecih vrnili v lepo obnovljeno čuvajnico, ker nismo poslušali nasvetov, naj začnemo neko novo življenje v mestu. Naš pravi dom je bil v čuvajnici pri Rakovem Škocjanu.
Zato bi tudi v tej hudi nesreči zelo rada, najraje, denarno in prijateljsko pomagala kateri od družin, ki se želi čimprej vrniti v svoj obnovljeno domačijo kje zunaj katerega od naselij, kjer bo lahko še naprej kmetovala, najverjetneje poleg redne zaposlitve svojih članov. Moti me, ker je mogoče darovati skoraj samo velikim dobrodelnim organizacijam. Naj država dovoli odpreti račune z določenim – odobrenim – zneskom tudi lastnikom poškodovanih manjših kmetij, ljubljenih domačij številnih slovenskih družin. Kajti, tako menim, vrnitev v svoj lastni dom s koščkom svoje lastne zemlje, ki bo po strokovnih premislekih in posegih v bližnje okolje varen, je največja želja številnih oškodovancev. Prisluhnimo jim in pomagajmo jim.
