-2.9 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

Dr. Tamara Griesser Pečar: »Vlada je ukinila vse, kar je bilo sprejeto pod prejšnjo vlado ne glede na to, kako dobro je bilo za Slovenijo«

Piše: Metod Berlec, Foto: Polona Avanzo 

O ukinitvi nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, ukinitvi Urada za demografijo, ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve in o njenem raziskovalnem delu smo se pogovarjali z zgodovinarko dr. Tamaro Griesser Pečar.

 

DEMOKRACIJA: Gospa Griesser Pečarjeva, podpisani ste pod izjavo skupine zgodovinarjev, ki ste jo poslali v začetku junija slovenskim medijem z naslovom »Izjava o nujnem premisleku – Zakaj potrebujemo dan spomina na žrtve komunističnega nasilja«. Nedvomno nas je ta vladna odločitev negativno presenetila!?

Griesser Pečarjeva: Seveda me je ta odločitev negativno presenetila, čeprav je dejansko nadaljevanje tega, kar se je začelo s poklonom pred kipom Borisa Kidriča, enem od odgovornih za povojne umore, ob 75. obletnici tretje (ne prve) slovenske vlade. Pod sedanjo vlado je bil nato ukinjen Muzej slovenske osamosvojitve, direktor Službe državne varnosti Janez Zemljarič je bil pokopan z vojaškimi častmi, kulturna ministrica je nastopila na Čebinah in vlada je sprejela sklep, da se revolucionarni kipi, vključno s kipom maršala Tita, vrnejo na protokolarno mesto na Brdu – čeprav je ustavno sodišče potrdilo, da Tito simbolizira povojni totalitarni komunistični režim.

DEMOKRACIJA: Zakaj je Janševa vlada za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja izbrala prav 17. maj?

Griesser Pečarjeva: 17. maja leta 1942 je bil prvi množični pomor slovenskih civilistov. Partizani so v soteski Iške umorili 53 civilistov. Pobiti so bili v večini Romi, med njimi je bilo 24 otrok in ena od pobitih žensk je bila na koncu osmega meseca nosečnosti.

DEMOKRACIJA: Kot ste zapisali v izjavi, so raziskave v zadnjih desetletjih, posebej pa novejše raziskave ter terenska odkritja morišč in grobišč dodano razgalila žalostne razsežnosti komunističnega nasilja.

Griesser Pečarjeva: Žal Slovenija na državni ravni še ni obsodila  komunizma – sklep vlade Janeza Janše pa ni zavezujoč –, čeprav je ta totalitarni režim po vsem svetu povzročil več kot 100 milijonov smrtnih žrtev. Samo v Sloveniji je več kot 700 prikritih morišč in grobišč. Seveda pa so bili Slovenci žrtve še drugih množičnih kršitev človekovih pravic (svobode govora in veroizpovedi, svobode medijev, znanosti in umetnosti, enakosti pred zakonom, prepovedi mučenja, pravnega varstva, svobode gibanja, nedotakljivosti stanovanja, svobode združevanja in demonstriranja itd.).

Objektivne raziskave so prikazale razsežnost teh kršitev na vseh mogočih področjih, kljub temu pa nekateri zgodovinarji leve tranzicijske opcije pri obravnavi komunističnega totalitarizma zagovarjajo še vedno komaj modificirano interpretacijo režima, ki smo ga pustili za sabo – in to kljub neizpodbitnim dejstvom. Leta 2022 je bila končana ekshumacija posmrtnih ostankov žrtev tistih, ki so bili umorjeni v Macesnovi gorici v Kočevskem rogu. Pripravljala se je tudi razstava, ki pa jo je aktualna vlada (ministrica za kulturo) odpovedala.

DEMOKRACIJA: Pri tem ste poudarili, da so bila v temelj slovenske države vtkana prizadevanja za razkrivanje dotlej zamolčanih dogodkov in ljudi.

Griesser Pečarjeva: Polpreteklo zgodovino je bilo treba na novo napisati, ker je bilo zgodovinopisje v pravem pomenu besede v času komunističnega  enoumja propagandno orodje v rokah komunistične partije. Več kot pet desetletij je prevladovala interpretacija NOB in povojnega časa, ki jo je potrebam komunistične oblasti prikrojilo režimsko zgodovinopisje, kar je bilo usodno predvsem na šolskem področju. Več generacij je zraslo s to falzifikacijo, ki je mnogim narodno zavednim katoliško usmerjenim Slovencem vtisnila pečat kolaboracije. Upor proti okupatorju pod vodstvom OF oz. partizanov je bil prikazan kot edini obstoječi. Zgodovinarji, ki so svoje delo bodisi iz prepričanja ali iz drugih razlogov podvrgli komunistični ideologiji, niso upoštevali pravil stroke.

Iz tega pa seveda avtomatično sledi, da je prikaz napačen in da mora biti spremenjen, to se pravi revidiran. Ob osamosvojitvi so ljudje, predvsem tudi žrtve in njihovi potomci, seveda pričakovali, da se bo na področju zgodovinopisja v demokratični Sloveniji raziskovalo po pravilih stroke in ne ideologije.

Dr. Tamara Griesser Pečar (Foto: Polona Avanzo)

DEMOKRACIJA: Se pravi, da je bilo zaznamovanje nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja smiselno in logično nadaljevanje spravnih spodbud, kot ste zapisali, in korak k medsebojnemu spoštovanju?

Griesser Pečarjeva: Seveda je to korak k spravi, vendar sprave ne bo, dokler ne bo izkazano spoštovanje do žrtev vseh totalitarnih režimov v Sloveniji, tudi do žrtev komunističnega nasilja torej. Sicer pa je Republika Slovenija, kot smo tudi v izjavi navedli, po zakonu o popravi krivic že priznala več kot 30.000 osebam status žrtve komunističnega nasilja, na podlagi zakona o denacionalizaciji pa je skoraj 40.000 osebam vrnila protipravno odvzeto premoženje.

Napisali smo tudi, da je po našem mnenju vlada z ukinitvijo nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja vsaj simbolno zanikala obstoj teh žrtev in da to odraža velik primanjkljaj v spoštovanju temeljnih civilizacijskih norm.

DEMOKRACIJA: Vlado ste pozvali, da naj iz teh razlogov »v duhu sprave in medsebojnega sodelovanja brez izključevanja kogarkoli vrne odpravljeni dan v javni koledar in s tem pokaže državniško modrost«. Vam je vlada kaj odgovorila?

Griesser Pečarjeva: Dobili smo odgovor generalnega sekretariata vlade, da so izjavo odstopili ministrstvu za kulturo v nadaljnji postopek reševanja. Glede na to, da so bili prav na pobudo tega ministrstva sprejeti prej omenjeni ukrepi, ne pričakujem pozitivnega odgovora.

DEMOKRACIJA: No, kot vemo, pa sedanja vlada ni ukinila samo tega dneva, ampak tudi Urad za demografijo in Muzej slovenske osamosvojitve. Kako to komentirate?

Griesser Pečarjeva: Vlada je ukinila vse, kar je bilo sprejeto pod prejšnjo vlado ne glede na to, kako dobro je bilo za Slovenijo. Očitno si hoče prisvojiti tudi osamosvojitev. Gradi se na novem mitu, namreč, da se je stran NOB vse od leta 1941 naprej zavzemala za samostojno Slovenijo, kar seveda ne drži. Pri tem pa so jim osamosvojitelji na poti. Z združitvijo dveh muzejev so se na nespodoben način znebili dr. Jožeta Dežmana.

DEMOKRACIJA: Živite na Dunaju. Je v Avstriji v izobraževalnem sistemu in v javnosti kaj bolj živa domovinska zavest kot v Sloveniji?

Griesser Pečarjeva: Mislim da je, čeprav bi seveda imela tudi kakšno pripombo glede pogleda na Habsburžane, predvsem na delovanje zadnjega cesarja Karla. Kar nekaj časa je trajalo, preden je Avstrija priznala svojo vlogo pri t. i. anšlusu, da namreč ni šlo za to, da je bila plen Nemčije, temveč da je k temu sama veliko pripomogla. Spomnimo se samo navdušene množice, ko je nastopil Hitler na balkonu palače (Hofburg) na Dunaju. Seveda pa to ne pomeni, da ni bilo v Avstriji tudi številnih nasprotnikov nacističnega režima.

DEMOKRACIJA: Kako si to razlagate?

Griesser Pečarjeva: Vsaka sprememba sistema potrebuje seveda svoj čas, a ko je bila 15. maja 1955 podpisana državna pogodba in jo je poleg ZDA, Velike Britanije in Francije ratificirala tudi Sovjetska zveza, so zavezniki Avstrijo zapustili 25. oktobra 1955. Avstrija je s tem znova pridobila popolno suverenost in podpora politikom, ki so to dosegli, je bila zelo velika. Državljani so najpozneje takrat spoznali, kako dragocena je samostojnost in demokracija.

DEMOKRACIJA: Kako pa kot zgodovinarka doživljate rusko vojaško agresijo na Ukrajino? Je na Dunaju kaj opaziti povečano številko beguncev iz Ukrajine ali pa še vedno prevladujejo migranti z Balkana in iz Male Azije?

Griesser Pečarjeva: Delovanje ruskega predsednika Vladimirja Putina spremljam že dalj časa, tudi kako je vedno ostreje skušal uveljaviti svojo interpretacijo druge svetovne vojne. Ko je npr. Volodimir Zelenski ob spominskem srečanju na osvoboditev Auschwitza na Poljskem kritiziral pakt Hitler-Stalin, ker je šele ta omogočil nacistom, da so speljali smrtonosni holokavst, je sledila ostra reakcija iz Moskve, češ da Zelenski žali spomin na tiste, ki so se bojevali proti fašizmu.

Tukaj se je Putin držal ustaljene prakse iz časa stalinizma, ko ni bilo v Sovjetski zvezi nič nenavadnega, če je uradni prikaz dogodkov sledil trenutni politični situaciji, kar pomeni, da se je sproti spreminjal. Analogno so se spreminjali tudi prikazi dogodkov v medijih, v publikacijah itn. Že vse od decembra 2019 je Putin nastopal vedno bolj ostro in napadalno. Povod je bila brez dvoma resolucija, ki jo je 19. septembra 2019 sprejel evropski parlament o pomenu evropskega spomina in vesti in je namenjena vsem žrtvam avtoritarnih in totalitarnih režimov. Putin je Poljsko celo označil za soodgovorno za drugo svetovno vojno. Potem pa je prišel usodni ruski napad na Ukrajino 24. aprila 2022, ki močno spominja na Hitlerjev napad na Poljsko 1. septembra 1939. Putin bo prav gotovo, podobno kot Hitler, pristal v zgodovini kot vojni zločinec, ki je povzročil številne žrtve civilnega prebivalstva.

Po uradni statistiki je na Dunaju okoli 33.000 Ukrajincev, ki pa imajo seveda nekoliko drugačen status kot drugi emigranti. Tudi večinoma ne nameravajo ostati, želijo si, da bi bilo kmalu vojne konec in da se lahko vrnejo domov. Bili so zelo prijazno sprejeti. Največ tujcev na Dunaju prihaja iz Srbije, skoraj 78.000, 45.000 je Turkov, Sircev je skoraj 41.000.

DEMOKRACIJA: Vrniva se k Sloveniji. V zadnjih letih ste se precej ukvarjali s t. i. Kočevskim procesom leta 1943. Nedvomno gre za madež, ki še danes leži na slovenskem pravosodju.

Griesser Pečarjeva: Kočevski proces je potekal po Kočevskem zboru na izrednem vojaškem sodišču od 9. do 11. oktobra 1943. Na zatožni klopi je sedelo 21 četnikov, vaških stražarjev in duhovnikov. Obtoženci so bili skrbno izbrani iz vrst okoli 1.200 zajetih v Grčaricah, na Turjaku in drugje na Dolenjskem in Notranjskem. Po osamosvojitvi Kočevski proces ni bil razveljavljen. Prav nasprotno. Ko se je hčerka na smrt obsojenega Viktorja Habiča Vida Svetek pritožila na ustavno sodišče, ker je vrhovno sodišče zavrnilo njeno zahtevo za varstvo zakonitosti za njenega očeta, je potrebovalo skoraj pet let, preden je 13. februarja 2021 o zadevi odločilo. Kot vrhovno sodišče je tudi ustavno sodišče njeno zahtevo zavrnilo. Z zavrnitvijo zahteve za varstvo zakonitosti sta vrhovno in ustavno sodišče ne samo potrdili smrtne kazni obsojenih, temveč tudi priznali zakonitost in legitimnost izrednega vojaškega sodišča NOV in partizanskih odredov, ki je bilo ustanovljeno še pred ustanovitvijo komunistične Jugoslavije. Upanje obstaja, da bo  evropsko sodišče odločitev razveljavilo. Pred kratkim je tudi Vrhovno državno tožilstvo zavrnilo pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti za duhovnika Jakoba Mavca, ki je bil obsojen na prisilno delo, češ da je bilo vojaško sodišče ustanovljeno na zakonit način.

Po vojni so režimski zgodovinarji in pravniki poudarjali pomembnost procesa za razvoj pravosodja v nastajajoči državi in ponavljali, da je potekal po splošno veljavnih načelih procesnega prava. Dejansko pa revolucionarno sodišče ni bilo ne legalno in ne legitimno. Vsaj do sporazuma Tito-Šubašić 16. junija 1944 je bila edina zakonita vlada kraljeva vlada v Londonu, kar so priznavali vsi zavezniki, vključno s Sovjetsko zvezo. Dieter Blumenwitz, ki je izdal mednarodnopravno študijo o medvojni Sloveniji, je napisal, da po nauku o treh elementih država propade samo, če za stalno izgubi enega od treh elementov državnosti: prebivalstvo, ozemlje in državljansko oblast – in če ne obstaja nobena možnost, da jih znova pridobi. Po mednarodnem pravu Kraljevina Jugoslavija torej z zasedbo leta 1941 ni propadla. Še naprej je veljala njena kazenska in civilna zakonodaja. Kočevsko sodišče, ki je sodilo pred nastankom nove države, je bilo torej brez vsake pravne podlage. Na eni strani je bila torej Kraljevina Jugoslavija z vsemi atributi države, na drugi pa je bila Osvobodilna fronta, ki se ni bojevala samo proti okupatorju, temveč tudi proti lastnim ljudem. Na slovenskem prostoru sta bili dve ravni dogajanja: okupacija in državljanska vojna.

DEMOKRACIJA: V teh dneh se spominjamo vojne za obrambo slovenske suverenosti leta 1991. Vi ste ukvarjali tudi z nadškofom Alojzijem Šuštarjem in s Katoliško cerkvijo na Slovenskem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in v procesu osamosvajanja. Nedvomno je bila vloga Šuštarja in Cerkve na Slovenskem zelo pozitivna!?

Griesser Pečarjeva: Z nadškofom Alojzijem Šuštarjem sem imela več pogovorov –  in ne samo zato, ker je podpiral obnovo procesa proti ljubljanskemu škofu Gregoriju Rožmanu. Nadškof Šuštar je desetletja živel v svobodnem svetu, kjer je užival velik ugled in se oblasti ni bal. Bil pa je dober diplomat. Razmerje med državo in Cerkvijo na Slovenskem se je z njegovim prihodom spremenilo, ker je imel drugačen pristop in ker je imel zelo dobre stike v tujini. Imela sem priložnost v Švici in Nemčiji govoriti z duhovniki, ki so ga izredno spoštovali. Šuštar se je že v osemdesetih letih posebej zavzemal za vzpostavljanje evropskih standardov v razmerju med oblastjo in Cerkvijo. Seveda je komunistična oblast spremljala predstavnike Cerkve in vidne katoliške laike vse do osamosvojitve, tudi njega. V spominu marsikoga bo ostalo, da je bil ob nastopu nadškofa Šuštarja pred mikrofonom ob blagoslovitvi lipe kot simbola slovenstva na slavnostni razglasitvi samostojne Slovenije izklopljen mikrofon, ki je pred tem in po tem nemoteno deloval. Izklop mikrofona naj bi se izvršil po naročilu predsednika predsedstva Milana Kučana.

DEMOKRACIJA: O čem vse ste še pisali v zadnjih dveh, treh letih?

Griesser Pečarjeva: Tega je kar nekaj. Bila je stota obletnica koroškega plebiscita in sem o tem pisala, saj je to bila tema mojega doktorata. Prav tako sem napisala dve poglavji v monografiji o cesarju Karlu I., ki je izšla ob stoti obletnici njegove smrti. O mirovnem poskusu cesarja Karla, t. i. Sixtusovi misiji, sem pred leti izdala monografijo kot tudi biografijo o cesarici Citi, njegovi soprogi. Imela sem dostop do osebnega arhiva družine Habsburg. Napisala sem tudi, kot že omenjeno, prispevek o nadškofu Šuštarju in Cerkvi na Slovenskem v osemdesetih letih, o odnosu Cerkve do dinastije Karađorđević, o deportaciji duhovnikov in redovnikov po okupaciji leta 1941 na Hrvaško, poglavje o procesu proti nadškofu Jožefu Pogačniku v monografiji, ki je pravkar izšla, ter o preganjanju primorske duhovščine v priključenem delu Primorske in coni B Svobodnega tržaškega ozemlja za Dileme.

Študijski center je izdal monografijo V imenu ideologije: obrazi totalitarizmov na Slovenskem, v kateri sem obravnavala nemškega SS-generala Erwina Rösenerja, ki je bil na Rupnikovem procesu leta 1946 obsojen na smrt. Dva prispevka sta bila namenjena Cirilu Žebotu, namreč njegovemu delovanju v sklopu Akademskega kluba Straža in prizadevanju za samostojno Slovenijo. Prav tako pa sem raziskovala vlogo Nemčije pri slovenski osamosvojitvi, kar sem spremljala v Nemčiji, kjer sem dolga leta živela.

Prav zdaj sem končala uvodno študijo k spominom dr. Jurija Savellija, ki je bil član Slovenske legije, tudi zaradi tega pristal v zaporu gestapa, po vojni pa je emigriral v Argentino, kjer je bil soustanovitelj in 36 let dirigent slovenskega pevskega zbora Gallus v Buenos Airesu.

V knjigi  Povojni Slovenci v Argentini  pa sem napisala uvodno misel o slovenski politični emigraciji. Seveda pa sem tudi v več prispevkih obravnavala Kočevski proces.

DEMOKRACIJA: In še za konec. Kakšne raziskovalne načrte imate za prihodnost?

Griesser Pečarjeva: Še naprej raziskujem totalitarizme ter slovensko medvojno in povojno zgodovino, tudi preganjanje vere in Cerkve v Sloveniji. Kot neke vrste nadaljevanje monografije Cerkev na zatožni klopi pripravljam raziskavo o Cirilmetodijskem društvu, ki je bilo ustanovljeno zato, da Cerkev razdvoji.

Biografija

Dr. Tamara Griesser Pečar se je rodila 18. marca 1947 v Ljubljani. V šolo je hodila v Ljubljani, Portorožu, Kopru, New Yorku in na Dunaju. Po končani srednji šoli na American International School na Dunaju je študirala najprej na Ameriškem kolidžu v Parizu, potem pa zgodovino in anglistiko na Dunaju. Leta 1973 je promovirala pri prof. dr. Richardu Plaschki z disertacijo Stališče slovenske deželne vlade do Koroške 1918−1920. Po koncu študija se je poročila z žurnalistom dr. Hermannom Griesserjem, s katerim ima dva sinova. Živi na Dunaju. Je avtorica številnih prispevkov in monografij. Marca 2004 ji je papež Janez Pavel II. podelil odlikovanje Pro Ecclesia et Pontifice. Za monografijo Razdvojeni narod: Slovenija 1941−1945, ki je najprej izšla v nemščini, je leta 2005 prejela nagrado Antona Gindelyja na Dunaju, ki jo podeljuje Inštitut za Podonavje in Srednjo Evropo. Sodelovala je pri več mednarodnih projektih. Leta 2007 je bila habilitirana kot docentka na Univerzi v Mariboru, kjer je do lanskega leta predavala novejšo slovensko zgodovino. Predavala je tudi na Fakulteti za uporabne družbene vede v Novi Gorici. V Študijskem centru za narodno spravo je med letoma 2009 in 2016 uspešno vodila raziskovalni program Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941−1990. Od leta 2017 do konca leta 2021 je vodila programsko skupino, ki je izvajala raziskovalni program Zgodovinskopravni vidiki kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju v 20. stoletju, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Je članica sveta javnega zavoda Študijskega centra za narodno spravo in Zbora za republiko.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine