Piše: Gašper Blažič
V zadnjih dneh se veliko govori o nakazilu na račun Svetlane Makarovič – šlo naj bi za denarni del Prešernove nagrade, ki jo je leta 2000 zavrnila kar na odru. Sedaj pa naj bi ji ministrstvo za kulturo, ki ga vodi razvpita članica Levice Asta Vrečko, izplačalo denarni del nagrade (doslej okoli osem tisočakov, govori pa se o skupaj petnajst tisoč evrov).
Še več, ministrica za kulturo Asta Vrečko je želela celo izsiliti, da bi Prešernov sklad na letošnji prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku zapoznelo in zavrnjeno nagrado podelila Makarovičevi. Kar seveda zakonsko ni bilo mogoče in to je Prešernov sklad tudi sporočil. Namesto tega si je po končani prireditvi Svetlana Makarovič kar sama uzurpirala oder (no, ob pomoči dveh njenih somišljenikov, tj. Jaše Jenulla in Borisa A. Novaka), pri tem pa ji je pomagala tudi nacionalna televizija, ki je iz nerazumljivih razlogov podaljšala prenos.
Se res ni branila denarja?
Vendar pa so se govorice o tem, da je že leta 2000 Makarovičeva zavrnila samo plaketo, ne pa tudi denarnega dela nagrade, širile že veliko prej. Sedaj se postavlja vprašanje, ali se Makarovičevi sedaj honorar, povezan s Prešernovo nagrado, izplačuje že drugič. Novinar radia Ognjišče in slikar Jože Bartolj je petnajst let po tej razvpiti (ne)podelitvi, torej februarja 2015 na svojem blogu zapisal naslednje: »Ko sem bil pred časom na predstavitvi nekega programa v Cankarjevem domu, so tam oglaševali Makarovičevo kot Prešernovo nagrajenko. Zastavil sem vprašanje, kako jo lahko imenujejo nagrajenko, ko je vendar nagrado zavrnila. Se pravi, če nekaj zavrneš, ne moreš to biti. Pa so mi pojasnili, da jo našo pesnico na ministrstvu za kulturo vendarle vodijo kot nagrajenko, kajti na odru je sicer nagrado zavrnila, vendar pa je denarni del nagrade sprejela!« (zapis je povzela spletna stran Časnik.si, op. ur.)
Pazite, zapis je iz leta 2015. Danes smo leta 2023, vmes je minilo osem let! In že takrat je bila govorica o tem, da je Makarovičeva zavrnila samo plaketo, že precej stara. In nikoli demantirana, čeprav tudi ne potrjena. Je pa res, da je na seznamu Prešernovih nagrajencev na spletni strani Wikipedia zabeleženo, da je Makarovičeva nagrado v celoti zavrnila, vključno z denarnim delom. To v enem svojih zadnjih zapisov potrjuje tudi publicist Andrej Lokar, ki pravi: “Svetlana Makarovič je Prešernovo nagrado zavrnila v celoti (take so bile namreč njene besede), nikdar ni dejala, da sprejema del nagrade, drugega pa zavrača (na tem mestu najbrž ni potrebno, da bi še enkrat zapisali že ad nauseam ponovljeno nespodbitnost, da Svetlani Makarovič Prešernova nagrada nikoli ni bila odvzeta in je zategadelj tudi ni mogoče vrniti, saj je sama ne mara in jo zavrača).” (več TUKAJ) Torej je bila govorica o tem, da se denarnemu delu nagrade ni odrekla, nekoliko netočna in morda tudi zlonamerna. A več o tem kasneje.
Če torej res drži, da je Svetlana Makarovič nagrado v celoti (!) zavrnila, zakaj si je po 23 letih premislila? Zaradi zadnje afere z njenim sonagrajencem patrom Markom Rupnikom, kateremu mu skuša ministrica Vrečko že nekaj mesecev neuspešno odvzeti nagrado, prejeto leta 2000? No, če je to edini razlog, je res bizaren, še posebej, če želi ministrica in z njo vlada retroaktivno posegati za nazaj ter tako retuširati zgodovino, česar je sicer že vajena glede na svoje »čebinske« vrednote.
“Vse skupaj je zadišalo po režiji!”
Poglejmo, kako je dogodek iz februarja 2000 mesec dni kasneje v intervjuju za Demokracijo komentiral akademski slikar in likovni kritik Marijan Tršar (umrl leta 2010), ki je bil tedaj član odbora za nagrade Prešernovega sklada. Takole je med drugim dejal: »Če ima Makarovičeva pravico nagrado zavrniti, bi to lahko storila drugače, zavrtela bi denimo telefon ali se ji pisno odrekla. Ona pa je hote ali nehote použila slavo uradne predstavitve in potem odrecitirala, da nagrade ne sprejme. Vse skupaj je zadišalo po režiji.« (Demokracija, 2. marca 2000). Na vprašanje, da se obnaša kot Prešernova nagrajenka, čeprav je nagrado zavrnila, je dejal: »Saj tudi je nagrajenka, samo nominiranka je bila, dokler ji nismo priznali nagrade. Naj pravniki ugotavljajo, ali in do kod velja pravilo ‘matrimonium non consumatum’. Naša komisija prav gotovo ni pristojna za to.« V istem intervjuju je Tršar tudi obrazložil, kako je sploh prišlo do odločitve, da se nagrado podeli Rupniku, saj so mediji, da bi nudili legitimiteto odločitvi Makarovičeve, prav glede tega veliko namigovali in manipulirali.
Torej, če govorica o tem, da Makarovičeva leta 2000 ni hotela vzeti niti denarnega dela nagrade in ji plaketa ni bila vročena niti letos, se torej govorica o zgolj delni zavrnitvi nagrade potrjuje s tem, da je Makarovičeva pred kratkim prejela denarni del nagrade in to izključno zaradi darežljivosti njene navijačice Aste Vrečko. »Na ministrstvu smo v Arhivu Slovenije preverili in ugotovili, da umetnica Svetlana Makarovič nagrade ni prevzela, tako da se ji jo v skladu z zakonom lahko izroči,« je januarja letos preko družbenih omrežij sporočala ministrica, ki si očitno samovoljno razlaga zakone in želi na vsak način ugoditi Makarovičevi. No, navsezadnje gre za plačilo iz državnega proračuna in ne iz žepa ministrice.
Denarne nagrade res ni bilo, je bila pa zato izjemna pokojnina…
No, očitno pa Makarovičeva, kot je februarja letos poročala spletna stran Nova24tv.si, leta 2000 res ostala brez denarnega dela nagrade, ne pa tudi brez izjemne pokojnine, ki jo ji je ministrstvo za kulturo, takrat še pod vodstvom Jožefa Školča, priznalo že slabo leto pred to nagrado, torej leta 1999, jeseni tega leta ji je to priznala tedanja Drnovškova vlada. A to očitno še ni bilo vse, tedanja vlada v tistem času še ni bila uradno obveščena, da bo Makarovičeva prejela Prešernovo nagrado, kar je seveda še izboljšalo njen finančni položaj glede na izplačevanje pokojnin.
Decembra 2009 je namreč časopis Dnevnik poročal takole: »Po veljavnih kriterijih ministrstva za kulturo dobitniki Prešernove nagrade prejmejo izjemno pokojnino v znesku od 70 do 100 odstotkov najvišje pokojnine za polno pokojninsko dobo (najvišja izplačana pokojnina je oktobra /2009, op. ur./ znašala okoli 2100 evrov).« Ergo: specialna pokojnina, vezana na Prešernovo nagrado, torej vendarle obstaja, očitno jo je Makarovičeva prejemala kljub zavrnjeni Prešernovi nagradi – a je bila kot nagrajenka vendarle evidentirana in očitno jo je država dobro nagradila v teh 24 letih. Kolikšni so bili njeni prejemki v tem času, tudi po odstotkih najvišje pokojnine, lahko samo ugibamo.
In ko gre za izjemne pokojnine, naj še enkrat citiramo že omenjenega Marijana Tršarja v istem intervjuju, kjer je komentiral dogajanje v zvezi s Prešernovo nagrado. Takole je dejal: »Za to pokojnino sem zaprosil že pred leti. Ker pri dodelitvi komisija upošteva število velikih razstav doma in na tujem, število nagrad in v katerih galerijah so dela avtorja, sem šel skozi sito slabše, saj v prejšnjem režimu nisem smel dobivati nagrad. Prisodili so mi 75 odstotkov najvišje pokojnine. Kolikor vem, Makarovičeva ni imela podobnih težav in je dobila 90-odstotno.«
Dovolj za modre?
