Piše: dr. Metod Berlec
Nekdanji predsednik vlade Janez Janša je v soboto nagovoril voditelje iranske opozicije na svetovnem vrhu Free Iran 2023 v Parizu v Franciji, ki jo pretresajo nemiri. Dejal je, da je ključnega pomena svetu pokazati, da Iran ima možnost izbrati demokracijo. Poudaril je svojo podporo vodji Nacionalnega sveta odpora Irana Maryam Rajavi in pozval vlade po svetu, naj uvedejo sankcije proti iranskemu teokratskemu režimu.
Vrha se je udeležilo več kot 500 nekdanjih predsednikov, premierjev, ministrov, parlamentarcev in predstavnikov vlad iz ZDA, Evrope in z Bližnjega vzhoda. Nekateri med njimi, med njimi Janez Janša, so navzoče nagovorili. Po Janševem mnenju si iransko ljudstvo zasluži demokracijo, svobodo in človekove pravice, mednarodna skupnost pa bi ga morala trdno podpirati. »Spremembe v Iranu so neizogibne, ker Iranci ne želijo tega režima. Pokazali so, da zavračajo vse oblike diktature in tiranije. Pozivam zahodne demokracije, naj uvedejo celovite sankcije proti iranskemu režimu in IRGC (Islamic Revolutionary Guard Corps/Vojska stražarjev islamske revolucije) uvrstijo na črni seznam kot teroristično organizacijo. Bistvenega pomena je, da dokažemo, da ima Iran opcijo za izbiro demokracije. Tako lahko pokažemo svojo solidarnost z iranskimi ljudmi in njihovo željo po svobodi.« Zaradi prizadevanja za demokratični Iran je Janša skupaj z evropskim poslancem Milanom Zverom tarča groženj nazadnjaškega iranskega teokratskega režima, o čemer posebej pišemo v tokratni številki revije Demokracija.
Francijo že teden dni pretresajo siloviti protesti oziroma nemiri, ki so izbruhnili po smrti 17-letnika alžirskih korenin, ki ga je med nadzorom prometa v pariškem predmestju Nanterre v afektu ustrelil policist, saj najstnik s kriminalno preteklostjo ni upošteval njegovih navodil. Kot že večkrat v preteklosti so kriminalne združbe iz predmestij velikih francoskih mest, kot so Pariz, Lyon, Marseille, Strasbourg, Nica, ter tudi številnih drugih mest proteste izkoristile za nasilje, plenjenje in uničevanje. V tednu dni je bilo tako zažganih na tisoče avtomobilov, več sto poslopij, da o številnih poškodovanih in izropanih trgovinah sploh ne govorimo. Več ljudi je bilo pri tem ubitih ali so umrli (med njimi 24-letni gasilec Dorian Damelincourt, ki je v severnem predmestju Pariza Saint-Denisu v garažni hiši gasil avtomobile), številni nič hudega sluteči Francozi so bili ranjeni. Župan mesta L’Hay-les-Roses južno od Pariza je tako v ponedeljek sporočil, da so se v njegovo hišo ponoči zaleteli neznanci z avtomobilom in ga nato zažgali. Povedal je še, da sta bila v incidentu ranjena njegova soproga in eden od otrok, medtem ko sta skušala pobegniti. »Minulo noč smo dosegli mejnik groze in sramote,« je na Twitterju še poudaril pretreseni župan Vincent Jeanbrun in dejanje označil za strahopeten poskus umora njega in njegove družine. Šef neke lokalne policijske postaje pa je celo odkrito priznal: »To niso nemiri, to je vojna … Oni (muslimanski migrantski izgredniki) nas hočejo ubiti.«
V Franciji smo bili tako v preteklih dneh priča divjanju drhali, ki ima večinoma priseljenske korenine. Franciji se maščuje, da je po drugi svetovni vojni in po koncu kolonializma tako na široko odprla vrata za ljudi iz njenih nekdanjih kolonij v Afriki in Aziji. Kot večina držav Zahodne Evrope se sooča z »vzvratno kolonizacijo«. Številna predmestja velikih mest so tako povsem priseljenska. V primeru Francije to pomeni, da tam živijo predvsem priseljenci arabskih korenin islamske veroizpovedi, ki se izredno slabo vključujejo v francosko družbo. To je posledica tega, da je priseljevanje preseglo absorpcijske zmožnosti francoske družbe. Da socializacija in asimilacija teh priseljencev v francosko družbo ni uspela. To še posebej velja pri priseljencih islamske veroizpovedi, prav tako drugih ras. V Franciji je že leta 2016 živelo skoraj 9 odstotkov oziroma skoraj šest milijonov muslimanov. Po strokovnih projekcijah Pew Research Centra jih bo okoli leta 2050 med 17 in 18 odstotkov oziroma okoli 13 milijonov. Po ocenah istega raziskovalnega centra je v Veliki Britaniji leta 2016 živelo 6,3 odstotka muslimanov (4,13 milijona), leta 2050 pa ji bo med 16 in 17 odstotkov (med 13 in 14 milijoni), v Nemčiji je bilo leta 2016 6,1 odstotka muslimanov (skoraj pet milijonov), leta 2050 pa jih bo v primeru nadaljevanja sedanjih množičnih migracij že blizu 20 odstotkov oziroma skoraj 18 milijonov. Resnično se torej soočamo z zamenjavo evropskega prebivalstva s priseljenci iz tretjega sveta. To ni »desničarsko pretiravanje«, ampak žal čisto statistična ugotovitev. Sedanje divjanje priseljencev (in njihovih potomcev) v Franciji je zadnje svarilo Evropi, da mora to pretirano priseljevanje, te pretirane migracije ustaviti, v nasprotnem primeru bo kmalu prepozno …