Piše: dr. Matevž Tomšič
V zadnjih desetletjih je bila na področju družboslovnih znanosti napisana obilica del o položaju in vlogi civilne družbe v sodobnem svetu, pri čemer je bila posebna pozornost namenjena njenem pomenu za delovanje demokracije. Pod tem pojmom ima večina v mislih t. i. nevladne organizacije, se pravi tiste, ki niso del političnih struktur, zato je njihovo delovanje bolj ali manj avtonomno.
Civilnodružbene organizacije, ki nastopajo v obliki asociacij, združenj, društev, gibanj in pobud, se pogosto prikazujejo kot nasprotje političnih organizacij, kakršne so politične stranke. Imamo jih celo za njihov pozitivni antipod! Medtem ko so slednje pojmovane kot instrument boja za oblast, kot izraz partikularne težnje posameznih skupin po moči in vplivu, pa so prve mišljene kot nekaj, kjer se aktivni državljani državljani povezujejo za doseganje ciljev, ki so v javnem interesu. Na eni strani torej egoizem, na drugi strani altruizem.
V teh predstavah je civilna družba torej praviloma prikazana kot nekaj zelo pozitivnega za delovanje in razvoj demokracije. Precej redkeje pa je mogoče zaslediti poglede, ki so kritični do nje, kar pomeni, da izpostavljajo njene bolj problematične plati.
Ni razlogov za idealiziranje civilnodružbenih organizacij
Zavedati se moramo namreč, da je civilna družba nekaj heterogenega, kar pomeni, da v njenem okviru najdemo skupine, ki so v interesnem in vrednotno-nazorskem smislu zelo raznorodne. Nekatere so povsem apolitične, druge pa so zelo eksplicitno politično orientirane; med slednjimi so ene bolj levo, druge bolj desno usmerjene, tretje pa si prizadevajo presegati te razlike. Govoriti o civilni družbi kot o nečem enovitem je torej precej zavajajoče. In da, nekatere civilnodružbene organizacije so po svojih pogledih in delovanju zmerne in prisegajo na demokratične vrednote, druge pa zagovarjajo ekstremistične (in s tem protidemokratične) ideologije in si v določenih primerih prizadevajo celo za odpravo demokracije.
Pluralizem ni samo lastnost političnega prostora v demokratični ureditvi, ampak tudi prostora civilne družbe. Tako v politiki kot v civilni sferi delujejo posamezniki in skupine z bolj ali manj jasnim ideološkim profilom, ki sledijo svojim – pogosto zelo partikularnim – ciljem. Zato ni prav nobene osnove, da bi na eni strani črtili politične stranke in na drugi idealizirali nevladne organizacije. Še več, tiste politične stranke, ki jim uspe zbrati na volitvah toliko glasov, da pridejo v parlament, so nedvomno vsaj do določene mere reprezentativne. Tega pa za nevladne organizacije, ki imajo lahko samo nekaj deset članov in nikoli niso “testirale” svoje podpore med državljani, ne moremo reči.
