Piše: Metod Berlec
S svetovnim popotnikom, publicistom, kulturnikom in politikom Borutom Korunom smo govorili o njegovem pisanju, njegovih knjigah in aktualnem dogajanju v Sloveniji, Evropi in po svetu.
Borut Korun se je rodil leta 1946 v Ljubljani. V osnovno šolo in gimnazijo je hodil v Celju. Na Medicinski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz stomatologije. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je dve leti študiral etnologijo. Vso delovno dobo in še dve leti povrh je delal v Splošni zobni ambulanti v Šoštanju. Veliko je potoval po Evropi in svetu. Posebej blizu mu je Latinska Amerika. Potoval je tudi po severni Afriki, Bližnjem vzhodu in Indiji. Dejaven je bil tudi v politiki. Ob demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije je bil predsednik Slovenske demokratične zveze in koalicije Demos v velenjski občini, kasneje pa je bil dejaven v Slovenski ljudski stranki. Ustanovil in vodil je Gibanje 23. december. Dejaven je bil tudi v Svetovnem slovenskem kongresu. Bil je predsednik Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa. Napisal je več knjig, predvsem potopisov, a tudi dva romana in esej o evropski civilizaciji. V strokovni reviji Etnolog pa je izšla njegova študija o majevski religiji. V Münchnu je izšel njegov kajakaški vodič po Soči, ki ga je napisal v nemščini. Bil je tudi urednik dveh zbornikov, ki jih je izdal Svetovni slovenski kongres in v katerih so naši zgodovinarji in jezikoslovci pisali o slovenski zgodnji preteklosti. Njegova zadnja knjiga je zadnji del trilogije, v kateri opisuje dogodivščine na rekah. Prva je bila Reke, soteske, brzice, druga V porečju Orinoka, tretja pa je sedaj Z veslom in peresom po svetu. Je tudi kolumnist revije Demokracija.
Gospod Korun, najbolj vas poznamo po vaših potovanjih in potopisih. Kaj vas je vleklo v svet?
Že v mladosti sem želel spoznati svet in v študentskih letih sem na avtostop potoval po Evropi, Mali Aziji, Severni Afriki. Pozneje sem potoval seveda na druge načine. Srečevanje z ljudmi, ki so v tistih časih marsikje živeli še v povsem drugačnem svetu, je bila vedno velika fascinacija. Tega ne moreš spoznavati samo iz knjig. Vedno me je zanimala tudi preteklost, oblike in usode civilizacij, s katerimi sem se srečeval. Neverjetna je različnost kultur, ki so nastajale po svetu. Spoznal sem Afganistan, kot je bil v 70. letih prejšnjega stoletja, očarala me je Indija tistega časa. Eno najbolj nenavadnih in omembe vrednih doživetij pa je bilo bivanje med Indijanci Kogi v kolumbijskem pogorju Sierra Nevada de Santa Marta, ki v veliki meri še živijo tako kot njihovi predniki Taironi. Ali pa srečanje s potomci starodavnih Majev, ki so se španskim osvajalcem prav tako umaknili v pragozdove južne Mehike.
Na potovanjih ste se ukvarjali s kulturo in z zgodovino tistih krajev, a hkrati ste se spuščali tudi v pustolovščine. Kako to?
Potovanje po suhem do Bombaja leta 1973 je bilo gotovo oboje: pustolovščina z množico doživetij in spoznanje nečesa novega. Kombinacija obojega je bila potem stalnica mojega pisanja. V knjigi Stopinje boga Atona sem pisal o nastanku monoteizma, se iz Egipta čez Sinaj prebijal proti Izraelu in se spotoma povzpel na goro Sinaj. Knjiga Na začetku je bila Troja je spet kombinacija potopisov po deželah stare Grčije, vendar tudi pisanje o različnih vidikih antične kulture.
Kraji, ki sem jih v vseh »dimenzijah« najbolj spoznal, pa so mi dali navdih za še kaj več. O junaku, ki je bil najbolj grški od vseh Grkov, o Odiseju, sem potem napisal roman, zgodbo, ki jo v knjigi glavni junak na stara leta sam pripoveduje.
Na drugi strani oceana je bila taka dežela najbolj zgodovinski del Peruja, ki me je prevzel tako zaradi svoje pokrajine kot zaradi zgodovinske usode. Kraje, po katerih je zadnji inkovski vladar Tupac Amaru iz visokih andskih planot pred Španci bežal proti amazonskim pragozdovom, sem tudi sam prehodil. Tako je ta perujska pokrajina postala prizorišče pustolovskega romana z naslovom Zadnji inkovski zaklad, ki temelji na omenjenem zgodovinskem dogajanju.
Veliko vaših potovanj je potekalo po vodi, s kajakom. Tudi o tem ste pisali …
Začelo se je z vožnjo po divjih rekah. Najprej na Savinji, potem na Soči, Tari, Zilji, Beli … S prijatelji sem potoval v južno Francijo, Grčijo, da, vozili smo se tudi po Evfratu skozi soteske »divjega Kurdistana« v Turčiji. Podatke o teh rekah, o njihovi naravi in težavnosti sem dobival iz obsežne literature v nemščini. Nazadnje sem še sam napisal vodnik za kajakaštvo po Soči v nemščini. (Ampak iz svoje kože nisem mogel in v uvodu sem nemškim bralcem na kratko predstavil vso slovensko zgodovino.)
Drugačen čar, kot voziti se po brzicah, pa je bilo potovati po rekah. Začelo se je že na črnogorski Tari, ki sem jo prevozil vsaj petkrat. Potem sem prišel na misel, da bi veselje do potovanja po vodi združil z nagnjenostjo do Južne Amerike. Ta veslaška potovanja, ki so trajala vsako po več tednov, sem opisal v treh knjigah. Zadnja v tej trojici je izšla letos z naslovom Z veslom in peresom po svetu. Osrednje mesto v tej knjigi ima pripoved o veslanju po Reki smrti, kjer sva s partnerko veslala 600 kilometrov skozi divjino brazilskega Mata Grosa, kjer se nisva srečevala samo z Indijanci, ampak tudi s krokodili. Na nemški Labi pa sva se “srečevala” s spomini na protestantizem in Martina Lutra. S prijateljem Wernerjem sva v neki indijanski vasici trčila ob skupino kolumbijskih gverilcev. Potem še dogodivščine na reki Paragvaj, v Venezueli, na morju, na Mekongu …
Zadnja leta se veliko ukvarjate z usodo evropske civilizacije, recimo v knjigi Utopija in resničnost, in tudi sedaj v svojih kolumnah v reviji Demokracija.
Na svojih poteh sem se srečeval z različnimi civilizacijami. Vsako tvori množica pravil, prepovedi, zgledov, naukov pa tudi idealov, vzorcev vedenja. Jedro vsake civilizacije je religija. V grško-rimskem svetu se je nova religija – krščanstvo – lahko uveljavilo samo z zgledom. Moralo je prevzeti takratna filozofska spoznanja, z njimi tekmovati. Nastala je sinteza krščanskega razodetja z intelektualnostjo starega sveta. To je bistvo njenega uspeha. Vsaka civilizacija pa ima svojo življenjsko dobo, potem pa začnejo silnice, ki so to civilizacijo ustvarile in jo »skupaj držale«, izgubljati svojo moč. To se nam na Zahodu dogaja sedaj.
Krščanstvo – jedro naše civilizacije – je prineslo upanje, da je mogoče že na zemlji ustvariti idealno družbo. To govori recimo že stavek iz očenaša: “Pridi k nam Tvoje kraljestvo.”
V moji knjigi z naslovom Utopija in resničnost je prav njen naslov to, kar kaže utopično naravo naše družbe in na to, da vedno, potem ko poskušamo utopijo udejanjiti, pristanemo v resničnosti. Levičarstvo, ki nam obljublja uresničitev nemogočega, je eden najbolj izrazitih pojavov, ki kažejo, da smo prišli do konca civilizacijskega razvoja in da iščemo nekakšne nove poti. Utopičnih pričakovanj je vedno več, ker jih seveda namenoma ustvarjajo. Vsako je strel v civilizacijsko enotnost.
Posebej opozarjate na kulturni marksizem, ki je utopija v novi preobleki. Zakaj je ta za Evropo tako nevaren?
Nastanek kulturnega marksizma je posledica spoznanja, da revolucija, ki je gradila na delavstvu in na njegovi samooklicani avantgardi, ni bila uspešna, da utopični načrt po tej poti ni prinesel uspeha in da je za uspeh revolucije treba uničiti vse, kar predstavlja našo civilizacijo. Teoretiki komunizma so sedaj stavili na generacije mladih, bodočih intelektualcev, zlasti humanističnih. Kulturni marksizem danes sestavlja množica “izrastkov” naše civilizacije, poblaznelih idej, ki pa v bistvu izhajajo iz osnovne naravnanosti, ki sem jo omenil prej. Vernost v Evropi upada, ostaja pa ta osnovna civilizacijska naravnanost, težnja k utopičnosti, ki je spontana, predvsem pa politično motivirana. Ta se širi kot rak na telesu krščanstva, (kajti tudi biološki rak so “poblaznele” celice) in se v svoji mesijanski gorečnosti zavzema za različne – baje – deprivilegirane družbene skupine. Že v socializmu so nam dopovedovali, da so taka skupina tudi ženske, zato smo praznovali 8. marec in se jim s šopki rdečih nageljnov opravičevali, ker smo jih preostalih 364 dni “izkoriščali”.
Tudi mladi naj bi bili posebna družbena skupina. Govorimo o “kulturi mladih”, imeli smo dan mladosti (v Velenju še obstaja Trg mladosti, 20. maja pa je bil Koncert mladosti), kot da je mladost sama po sebi neka posebna neodvisna kategorija, ne pa časovno obdobje, ko človek zori in postaja polnoleten, se pripravlja na odgovorno življenje. Mladi naj bi imeli vedno prav, oni naj bi vedno vedeli prave odgovore. To je seveda v diametralnem nasprotju s civilizacijskim spoznanjem, da je modrost mogoče pridobiti šele z leti.
Posebna skupina so seveda priseljenci pa vsi tisti, ki so spolno drugačni. Spolov naj bi bila cela množica in to, da sploh kdo to jemlje resno, dokazuje, da smo Zahodnjaki na koncu s pametjo.
Osnovni namen vsega tega je seveda političen – razbiti narod, ki je najbolj naravna civilizacijska enota. Razbit na množico skupin postane nezmožen skupnega ukrepanja.
Izrazito utopični načrt (znebiti se starih) je tudi nedavni predlog o evtanaziji, ki so ga odeli v prijazen izraz pomoč pri samomoru. Že Hipokrat je v svoji prisegi, ki naj bi bila biblija zdravniške vede, napisal, da bolniku nikoli ne bo dal sredstva, ki bi ga ubilo. Tudi če bi ga ta prosil za to. Intuitivno se je zavedal, da ima zaupanje v zdravnika pozitiven placebo efekt in da se temu zaupanju nikoli, nikoli ne smeš izneveriti. Legalizacija pomoči pri samomoru bi pomenila strahoten padec zaupanja. Spremenilo bi se v svoje nasprotje – v bojazen, kaj se bo s teboj zgodilo, ko boš star, nemočen ali ponesrečen in boš pristal v bolnišnici. To bi že samo po sebi negativno vplivalo na potek zdravljenja ali okrevanja. Sicer pa poznamo grozljivo zgodbo o evtanaziji iz nedavne evropske zgodovine, ki nam pokaže, v kaj se lahko sprevrže absolutna moč nad življenjem in smrtjo.
Kaj pa ekologija? Kaj menite o boju za preprečitev podnebnih sprememb.
Pozitiven odnos do okolja je nekaka širitev “higiene” na svoje neposredno in širše okolje. Zahodni svet je tu bistveno napredoval, drugje pa dosežki tehnike in novih materialov prehitevajo razvoj miselnosti. Če si včasih vrgel karkoli proč, je šlo za organski material, ki je kmalu izginil. S plastiko, steklom, porcelanom in kovinami je seveda drugače. In če sem se pred desetletji zgražal nad stanjem v Indiji ali Egiptu, sem bil kje drugje prijetno presenečen. Recimo pred leti v Uzbekistanu. Grozljivo pa je bilo videti, kako so goreli gozdovi v južnoameriških ravninah, kjer ljudje potrebujejo vedno nove in nove kmetijske površine.
V Evropi, ki “pridela” samo 10 odstotkov povečanja CO2 na svetu, je povsem utopično in nerazumno pričakovati, da bomo s svojimi ukrepi rešili svet, medtem ko večina drugih držav gradi nove termoelektrarne. Zavzemanje za ukrepe, ki naj bi preprečili podnebne spremembe, so si prilastile fanatične skupine, ki jim gre samo za protestiranje, za upor. Diagnoza je že znana, že spet gre za fanatično sovraštvo do civilizacije.
Naraščanje količine CO2 v zraku je seveda treba ustaviti. To pa bomo lahko dosegli, samo če bodo zavzeto sodelovale države, ki svoje državljane štejejo v stotinah milijonov. Države tretjega sveta bi morale ustaviti naraščanje svojega prebivalstva. Vsakih 12 let nas je eno milijardo več! Manj ljudi bi pomenilo manj izsekavanja gozdov, manj avtomobilov, manj porabe elektrike, manj letalskih poletov …
Skeptični ste do Evropske unije. Ste ta svoj pogled nanjo v zadnjem času kaj spremenili?
Pravzaprav ne. Do Evropske unije moramo biti skeptični še zlasti zato, ker smo postali njen del. Birokrati Unije niso prav posebno demokratični, vtikajo se v notranje zadeve Poljske in Madžarske, ne moti pa jih recimo, da imajo v Španiji politične zapornike.
Vodilna elita v združbi več narodov navadno podleže skušnjavi, da bi to združbo poenotila. Doslej je bil vedno neki evropski narod, ki si je hotel druge podrediti, sedaj pa bodo to počeli bruseljski birokrati. Zaradi teh zakonitosti so doslej propadli vsi imperiji.
Usoda EU bo lahko dvojna: Lahko ostane združba povsem samostojnih narodov oziroma držav, ki sodelujejo na gospodarskem in kulturnem področju. S tako Evropo se lahko strinjamo, vendar taka Evropa v svetovnem merilu ne more pomeniti niti politične, še manj vojaške sile. To je za tiste Evropejce, ki bi radi bili “veliki” in pomembni, seveda boleče. Močna pa bi postala Evropa samo, če bi se tesneje povezala, seveda na škodo svojih članic, če bi poskušala postati imperij. V tem primeru se ji bo zgodilo kot Sovjetski zvezi.
Ni presenetljivo, da prav leve stranke zahtevajo “več Evrope”. Tisti, ki hočejo ohraniti svojo nacionalno samobitnost, pa so zanje “fašisti”. Kulturni marksizem je zato evropski administraciji in vodstvu dobrodošel, saj nasprotuje samobitnosti posameznih narodov. Enotna evropska populacija pa so gotovo tudi sanje evropskih birokratov in evropskega kapitala. Da si Věra Jourová dovoli kršiti pravila, ki jih Evropa razglaša za svoja, in da nikomur za svoja dejanja ne odgovarja, je zato razumljivo.
Za Slovenijo je obstajala možnost ostati zunaj Unije, postati majhna in nevtralna ekskluzivna državica, ki bi sledila samo svojim interesom. Za tako vizijo Slovenije nas je peščica zanesenjakov ustanovila Gibanje 23. december, ki ni bilo stranka, ampak društvo. Naš cilj je bil, da bi Slovenija ostala nevtralna, samostojna oaza. Kajti če nimaš nobene moči, ker si majhen, je najbolje, da se ne siliš med velike. Razen tega o sebi ne odločaš več sam. Švica bi bila recimo bistveno manj opazna in upoštevana, če bi bila integrirana v Unijo. Kdo bi vedel za Singapur, če ne bi bil samostojen?
Seveda mi je danes povsem jasno, da Slovenci žal nismo iz takega testa, da bi se šli drugo Švico ali Singapur.
Kaj vas je ob vseh vaših zanimanjih pripeljalo še v politiko?
No, če nekoga zanima svet in usoda različnih civilizacij, bi bilo nenavadno, da bi bil brezbrižen do dogajanja doma, v lastni domovini. Na potovanjih vidiš svojo domovino tudi “od zunaj”, spoznaš njeno enkratnost, njeno nezamenljivo vrednost. Na potovanjih spoznavaš posebnosti, ki so bistvene in zaradi katerih smo si narodi in države med seboj različni. Moja resnična domovina je bila vedno samo Slovenija. Kadar sem se z vlakom vozil z Orienta domov, se mi je vedno zdelo, da se je Vzhod končal, šele ko sem se bližal Sloveniji. Šele takrat sem začutil, da se vračam domov.
Če se vrnem k enemu od prejšnji stavkov – različnost je res fascinantna, ni pa vedno prijetno z njo sobivati. Ko sem kot gimnazijec obiskal brata, ki je služil vojaški rok v takrat še Titovem Užicu, mi je bilo potovanje tja in bivanje v tistem kraju pravi kulturni šok.
Potem so nenadoma prišle spremembe: padec berlinskega zidu, gospodarski propad Jugoslavije, aretacija četverice, Roška, Odbor za človekove pravice. Povsem logično je bilo, da sem bil “zraven”. Včlanil sem se v Slovensko demokratsko zvezo in postal v Velenju njen predsednik, pozneje tudi predsednik velenjskega Demosa.
Bližava se koncu najinega pogovora, zato bi vas vprašal, kako gledate na levičarsko vlado Roberta Goloba?
Koalicija, ki nam vlada in udejanja skrajno škodljive ideje Levice, je poosebljenje vsega negativnega, kar sem doslej navedel. To je pokazala posebno še z ukinitvijo muzeja osamosvojitve. Če se vlada na tako konkreten in hkrati globoko simboličen način odreče osamosvojitvi, se odreče biti del zgodovinskega razvoja naroda, ki je dolgo težil k samostojnosti in to pokazal na plebiscitu. Torej se je ta vlada odrekla slovenskemu narodu, ni njegov organski sestavni del, glava narodovega organizma, ampak klika, ki vodi to državo za svoj zasebni interes in za uveljavitev narodu škodljivih idej. In če se je vlada odpovedala temu, da bi bila slovenska vlada, sem se jaz odpovedal tej vladi. To ni moja vlada!
Vsak narod dobi seveda vlado, kakršno si zasluži. Da so Slovenci izvolili prav Goloba in tako vlado, je več razlogov. V 19. in začetku 20. stoletja smo bili na najboljši poti, da postanemo političen narod. Potem je prišla revolucija in vse ideale so postavili na glavo. Revolucionarji so ustvarili novo mitologijo – titoizem, ki je ostal ideologija slovenskega “novega razreda”. Problem slovenskih levičarjev je, da zaradi titoizma, ki je politična mitologija jugoslovanstva, ne morejo sprejeti Slovenije kot svoje države. Okostje te mitologije se je sicer sesulo, ni pa izginilo iz vseh slovenskih duš. Slovenski človek je zato zmeden, saj nima pravih in trdnih narodnih vrednot.
Nam manjka pravi nacionalni mit, zavedanje lastne zgodovine, ki se je začela že davno pred Čebinami. Tito ne more biti eden glavnih junakov slovenske preteklosti! Tisti, ki nam vladajo, ohranjajo ta mit, ker jim koristi. Da ostaja vse po starem, pa skrbijo tudi mediji in šolski sistem. Nikakor ni naključje, da za osamosvojitveno tematiko v šolah zmanjka časa.
In še vprašanje za konec. V pogovoru za oddajo Beremo na televiziji Nova24TV ste napovedali novo knjigo. Pisali naj bi o zgodnji slovenski zgodovini. Kako daleč ste z delom?
Pobude za to delo izhajajo tudi iz tega, kar sem pravkar povedal. Slovenski zgodovinarji, z nekaterimi svetlimi izjemami, so nas neznanstveno izbrisali iz zgodovine zgodnjega srednjega veka. To je treba popraviti. Slovenci moramo poznati svojo preteklost, moramo biti nanjo ponosni.
Besedilo, ki bo imelo naslov Slovenci, naši davni predniki, ne bo samo zgodovinsko delo, ampak tudi poskus prikaza življenja naših prednikov tistega časa, arheoloških izsledkov, verovanj in slovenskega jezika. Slovenci imamo tekste, ki sodijo po mnenju mnogih strokovnjakov v 9. stoletje in so najstarejša besedila v kakem slovanskem jeziku.
Prikazu tega, kar se je dogajalo, ko nas še ni bilo tu, se sicer ne da izogniti, saj naši predniki niso prišli v prazen prostor, toda Slovenci bodo v moji knjigi “glavni igralec”.
Knjiga bo napisana poljudno, saj bo namenjena širšemu krogu bralcev. Namen tega dela bo spoznati, da naša zgodnja preteklost ni bila nezanimiva in brez velikih dogodkov. Upam, da bo vsaj malo pomagala k boljšemu poznavanju nas samih ter k oblikovanju in krepitvi narodne identitete in narodne samozavesti.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)