3.8 C
Ljubljana
četrtek, 7 novembra, 2024

Aleš Maver: S travmo državljanske vojne se je treba slej ko prej soočiti. Pomiritev ni mogoča brez pogleda v oči žrtev

Piše: Domen Mezeg (Nova24TV.si)

“Trdovratno podtikanje Janezu Janši, da je on glavni povzročitelj narodnega razdora, sledi vzorcu, po katerem so povojni oblastniki za netilca razdora razglašali vsakogar, ki so ga ocenjevali kot nevarnega svoji popolni prevladi v Sloveniji,” opozarja univerzitetni profesor, politični analitik in kolumnist Aleš Maver. Maver hkrati poziva vlado, naj žrtvam komunističnega nasilja vrne spominski dan. 

Nekdanji predsednik skupščine Republike Slovenije France Bučar je obdobje osamosvajanja razglasil za konec državljanske vojne. V nastopnem govoru v parlamentu maja 1990 je med drugim dejal, da “s konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja”. Janez Janša je nedavno spomnil, da je Bučarjeve besede spremljalo konstituiranje večstrankarske skupščine in odstranitev kipa Josipa Broza iz preddverja stavbe. Vendar pa Bučarjeve besede po treh desetletjih ostajajo neuresničene. Ostaline totalitarizma, ki je desetletja tlačil slovenski narod, naj bi pustili za seboj, kar pa so prej lepe želje kot resničnost. Golobova vlada namreč “likvidira” vse, kar je Janševa vlada dobrega naredila.

Gre za revanšizem, ki se je nazadnje pokazal z ukinitvijo spominskega dne na žrtve komunizma. Gre za obnovitev nedemokratičnih vrednot, kar se kaže z vračanjem Titovega kipa na Brdo. Gre za revanšizem, ki se kaže z ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve itd. Vlada nas vrača v mračno dobo druge polovice 20. stoletja. O tematiki smo se tokrat pogovarjali s političnim analitikom, publicistom in univerzitetnim profesorjem Alešem Mavrom. Maver se je rodil leta 1978 v Mariboru in je zaposlen kot izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Njegovo predmetno področje je zgodovina starega veka. Pri svojem knjižnem in kolumnističnem udejstvovanju pa se pogosto dotika družbenega in političnega dogajanja na evropskem vzhodu, tudi v Rusiji in Ukrajini.

Kdo je po Bučarjevi ugotovitvi pričel s ponovnim netenjem narodnega razdora in zakaj se zgodovina ponavlja?
Ko je France Bučar izrekel besede o koncu državljanske vojne, sem bil pred televizorjem. Veliko ljudi, vključno z menoj, je bilo takrat presenečenih, saj Slovenci večinoma niso bili vajeni razmišljati o dogajanju med drugo svetovno vojno kot o državljanski vojni. V naslednjih letih se je to deloma spremenilo, vendar je pri zagovornikih partizanske strani do danes ostal velik odpor do rabe tega pojma, ki je prisoten tudi pri tistih, ki so bolj naklonjeni v državljanski vojni poraženemu tradicionalnemu taboru. Največja težava pri tem je priznanje, da je šlo za spopad med člani iste skupnosti, da je šel razdor, kot se pri državljanskih vojnah dogaja, velikokrat celo skozi iste hiše. Zato nas kot skupnost verjetno šele čaka sprijaznjenje s tem, da je šlo med drugo svetovno vojno (tudi) za hud državljanski spopad z različnimi stopnjami intenzivnosti po posameznih pokrajinah, ki ga sicer brez okupacije ne bi bilo. Seveda ni mogoče trditi, da je državljanska vojna trajala ves čas do leta 1990, ampak se je leta 1945 končala, vsaj v vojaškem smislu. Seveda pa je za razmere v Sloveniji še posebej veljala opredelitev Charlesa de Gaulla, ki je dejal, da je državljanska vojna neoprostljiva zaradi tega, ker se, ko se spopad (med brati) konča, ne rodi mir. Slovenski prostor je ves čas po vojni občutil posledice državljanske vojne in popolne zmage ene strani v njej, saj je ta v celoti obvladala družbo. Do izraza je prišla še ena značilnost državljanskih spopadov, in sicer, da je zmagovita stran v spopadu ohranjala in celo stopnjevala demonizirano podobo nasprotnikov, saj jo je potrebovala za gradnjo svoje lastne identitete. Pri nas je bilo in je omenjeno zelo izrazito, saj je morala komunistična stran vseskozi opravičevati ekscesno nasilje, po katerem je posegala, med vojno in še izraziteje po njej. Zato je morala vztrajati pri podobi nasprotnikov tako rekoč kot neljudi, kar odmeva še danes in se kaže tudi v težavah s priznavanjem trpljenja komunističnih žrtev.

Profesor Aleš Maver. (Foto: sta)

Kaj natančno je Bučar mislil s svojo izjavo, je sicer skoraj nemogoče ugotoviti. Morda je šlo zgolj za trenutek evforije, če pa je v njem treba iskati globljo vsebino, potem je takratni predsednik skupščine meril verjetno na to, da so se v prizadevanjih za večjo suverenost Slovenije in demokratizacijo združili na eni strani predstavniki treh tradicionalnih političnih taborov, konservativnega/katoliškega, liberalnega in socialdemokratskega, ter tisti del vladajoče komunistične politike, ki je bil nacionalno usmerjen in si je prizadeval za okrepitev slovenske suverenosti na račun Jugoslavije. Vse omenjene skupine so se povezale v koaliciji Demos.

Kako se je to kazalo vse od osamosvojitve naprej?
Izhodiščna težava slovenskega prostora po osamosvojitvi je bila sorazmerno šibka volja po prelomu s komunističnim režimom, ki se je vzpostavil s prevzemom oblasti kot rezultatom zmage v državljanski vojni med Slovenci med drugo svetovno vojno. Sam to šibko voljo razbiram v rezultatu volitev leta 1990. Široka Demosova koalicija je zbrala komaj 54 odstotkov glasov, v predsedstvu so večino obdržali postkomunisti, Milan Kučan je premagal gigantsko figuro Jožeta Pučnika. Odločilna prelomnica je bil prezgoden razpad Demosa že ob koncu leta 1991, še pred mednarodnim priznanjem. Žal takrat liberalno krilo koalicije (še) ni dojemalo pomena dediščine medvojnega in povojnega dogajanja za sodobno Slovenijo. Seveda so pomembno vlogo odigrala osebna nesoglasja med posameznimi Demosovimi akterji, morda tudi strah pred prevlado konservativnega pola v Demosu, ki je imel številčno najvišjo podporo (približno polovico vseh glasov koalicije). Toda dejstvo je, da so posamezniki iz Demosa že pred osamosvojitvijo recimo podpirali zahteve po zamenjavi generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, in to z argumenti, ki zelo spominjajo na še danes običajno retoriko o kolaboraciji. Po razpadu Demosa je liberalno krilo hkrati namesto čim prejšnjih volitev izbralo pot sklenitve koalicije s postkomunisti, kar se je odrazilo v zrušenju Peterletove vlade aprila 1992. To je bil za postkomunistični blok, ki niti na politični ravni, kaj šele v družbenih podsistemih, nikoli ni izgubil vse oblasti, jasen znak, da je nasprotovanje obnovi njegovega vseobsegajočega vpliva šibko.

Kot se je pokazalo v zadnjih tridesetih letih, so bile namreč po drugi svetovni vojni vladajoče komunistične strukture pripravljene popuščati le pod vplivom strahu. Ta strah je bil znaten med letoma 1988 in 1992 in potem morda še dvakrat, ob edini pravi menjavi oblasti po osamosvojitvi leta 2004 in v času krize ob koncu prvega desetletja 21. stoletja, ko je v času Pahorjeve vlade kazalo, da je razpadel sistem tovarišijskega kapitalizma. Občutje strahu v prvem obdobju je bilo najintenzivnejše, saj je takrat zahteva po rezanju popkovine z Jugoslavijo in po razgradnji komunističnih monopolov zajela v Sloveniji največ ljudi. Svoje je dodal še strah zaradi naglega propada komunistične oblasti v dotedanjih sovjetskih satelitih in umor zakoncev Ceausescu v Romuniji. Toda strah je po razpadu Demosa in padcu Peterletove vlade popustil. Žal moram danes reči, da vladajoče partijske strukture očitno niso mislile iskreno z nobeno koncesijo, ki so jo dale demokratični strani. Težko so sprejele konec Jugoslavije in jugoslovanskega socializma, a so ne glede na to prepoznale koristnost samostojne Slovenije kot svojega fevda. Težava je le, da težko najdejo skupno točko s temelji istovetnosti slovenske skupnosti, ki je vendarle zaznamovana s krščanskim izročilom v katoliški obliki in z dolga stoletja trajajočo pripadnostjo tvorbam s težiščem na severozahodu. Zlasti pa po drugi svetovni vojni vladajoči težko prenašajo tri stvari: strankarski pluralizem (zaradi česar tisto, čemur pravimo v Sloveniji levica, praktično ne pozna samostojnih strank, ampak bolj nekakšno nadaljevanje Socialistične zveze delovnega ljudstva), kakršno koli javno navzočnost Katoliške cerkve in kakršno koli javno obeleževanje spomina na žrtve revolucionarnega nasilja ali ljudi, ki jih je po drugi svetovni vojni zadela prepoved spominjanja. Kot poučen primer naj navedem samo preprečitev postavitve spominskega obeležja ubitemu banu Marku Natlačnu v njegovih rodnih Mančah leta 2005 ali poskus preklica poimenovanja kamniške knjižnice po Francetu Balantiču leta 2015. Eden zadnjih primerov je neuspešen poskus postavitve spomenika pisatelju in podbanu Stanku Majcnu v Mariboru. Čeprav je slovenska spominska krajina izrazito neuravnotežena in drugače kot na Hrvaškem pri nas ni prišlo niti do simbolnega preloma s komunističnim obdobjem, ko gre za poimenovanja ulic in ustanov, se zdi predstavnikom povojne oblasti še tisto malo, kar je, preveč. Zato vse od leta 1992 spremljamo preizkušanje meja, do kod lahko gredo pri obnavljanju razmer, kakršne so bile v času njihovega enoumja.

Foto: STA

Eden prvih korakov v to smer je bil “izum” Dražgoš kot osrednjega kraja gojenja spomina na revolucijo. Pred tem je šlo zgolj za eno od borčevskih prireditev, prvič pa je vidnejši profil pridobila leta 1992. Za paradoksnost slovenskega položaja govori dejstvo, da je bil slavnostni govornik takrat isti France Bučar, ki je pred slabima dvema letoma oznanjal konec državljanske vojne. Po svoje je izbira Dražgoš za takšno vlogo tvegana, a kot še nekatere druge odločitve priča o veselju povojnih slovenskih komunistov do hazardiranja. Njihova logika je šla verjetno v smeri, če nam uspe nepopisno tragedijo gorenjske vasi prodati kot velik uspeh partizanskega odporništva, je mogoče marsikaj. In po tridesetih letih je treba reči, da jim je uspelo.

Kdaj je netenje razdora doseglo vrhunec?

Po mojem mnenju so bila odločilna leta med 2009 in 2011. Leta 2009 je prišlo do vstopa v Hudo jamo in takrat je velik del slovenske javnosti pretreslo to neposredno soočenje s posledicami brezobzirnega revolucionarnega nasilja. Zagovorniki medvojnega revolucionarnega tabora so se znašli v tako hudi defenzivi in v takšnem strahu, da utegne javno ogorčenje načeti njihove monopole, da je Janez Stanovnik v enem prvih nastopov po odkritju Hude jame celo bil pripravljen vso krivdo za pomore naprtiti Titu, ki je bil pred tem (in pozneje) za borce nedotakljiva svetinja. Po drugi strani se je pa zelo kmalu začelo demonstrativno rehabilitiranje predstavnikov povojnega režima. Zelo ponesrečeno in brdavsovsko je s tem že takoj začel takratni predsednik republike Danilo Türk, ko je razglasil Hudo jamo za drugorazredno temo. V naslednjih mesecih pa so sledile pobuda za ponovno poimenovanje ceste v Ljubljani po Titu, kar je na koncu soglasno ustavilo ustavno sodišče, odlikovanje nekdanjega šefa Udbe in zadnjega notranjega ministra socialistične Slovenije Tomaža Ertla (kar je spet izpeljal predsednik Türk) in demonstrativni javni nastop “stare garde” na čelu z Janezom Zemljaričem ob slovesni otvoritvi Stožic. Na vzročno-posledično zvezo med odkritjem Hude jame in odlikovanjem Ertla je takrat opozarjal že filozof Tine Hribar. Vsi ti eksperimenti so postkomunističnemu bloku pokazali, da Huda jama njegove premoči ni ogrozila, saj jih javnost ni mogla prisiliti k popuščanju. Zato so se odločili še za zadnji, najbolj tvegan eksperiment. V luči hude gospodarske krize in neuspešne vlade Boruta Pahorja so v areno prvič v vsem sijaju poslali “nov obraz”, ljubljanskega župana Zorana Jankovića. H kandidaturi so ga tako rekoč obredno “prosili” vodilni predstavniki socialistične Slovenije (ob nekaterih drugih). Prosilni govor je imela zadnja županja Ljubljane iz komunističnega obdobja Nuša Kerševan. Postkomuniste je bilo izgube oblasti tako strah, da so tvegali vse. Proti Janezu Janši so postavili – milo rečeno – problematičnega Jankovića, ki je dobesedno poosebljal ideale socialistične in jugoslovanske Slovenije, seveda pa je bil tudi ideološki trdorokec v razumevanju medvojnega in povojnega dogajanja. Pa vendar jim je celo ta poker uspel, Slovenci so dali Jankoviću relativno večino. Takrat je vsaj meni postalo jasno, da je Slovenija posebno težak primer v srednje – in vzhodnoevropskem prostoru. Janša je sicer sestavil vlado, a s šibkim mandatom volilnega poraženca, kar je v pogojih nadaljevanja gospodarske krize vodilo v hudo zastrupljanje ozračja, kar so podžigale tako imenovane “ljudske vstaje”, ki pa razen v Mariboru niso imele stvarne družbene podlage. Nazadnje so protestniki celo izžvižgali na volitvah pravkar z veliko večino izvoljenega predsednika Pahorja. Ko “vstaje” niso uspele zrušiti Janševe vlade, je prišlo poročilo KPK, ki je nazadnje privedlo k večletni getoizaciji SDS, posledice pa deloma trajajo še danes. Vsekakor se zdaj čuti postkomunistični blok dovolj močnega, da je začel z odpravljanjem že tako maloštevilnih simbolnih popuščanj z začetka devetdesetih let, ko se ne boji niti ukinitve slovenski osamosvojitvi posvečenega muzeja ali ukinitve spominskega dneva za žrtve komunističnega nasilja.

V medijih beremo, da je Janez Janša glavni povzročitelj narodnega razdora. Je povzročitelj že samo zato, ker je opozoril, da državljanska vojna že poteka?
Z oceno, da državljanska vojna že poteka, se sam ne strinjam. Zaradi zgoraj povedanega tudi mislim, da bi kazalo biti pri uporabi te besedne zveze previden. Se pa strinjam in je očitno, da občutimo posledice razpleta državljanske vojne med drugo svetovno vojno. Zmagovita komunistična stran je namreč v popolnosti monopolizirala skoraj vse družbene podsisteme in javni prostor, zaradi česar še danes v njem vlada globoko neravnovesje, ki je za slovensko družbo škodljivo. Razvoj zadnjih tridesetih let to dokazuje. Trdovratno podtikanje Janezu Janši, da je on glavni povzročitelj narodnega razdora, sledi vzorcu, po katerem so povojni oblastniki za netilca razdora razglašali vsakogar, ki so ga ocenjevali kot nevarnega svoji popolni prevladi v Sloveniji. Rad bi spomnil, da so se v zgodnjih letih slovenske demokracije v Janševi tovrstni vlogi znašli vsaj Jože Pučnik, ki so ga dosledno prikazovali kot “revanšista”, Lojze Peterle, ko je kazalo, da bo krščanska demokracija najresnejša tekmica postkomunistov, ali tudi Andrej Capuder, ko je bil kulturni minister. Ideja, da tisti, ki prevprašujejo monopole po vojni vladajočih, povzročajo razdor ali “razdvajajo” ljudi, pa se napaja še ob nečem. Uradna predstava povojnih komunistov je namreč (bila), da je po državljanski vojni, v kateri so zmagali, nastopila nekakšna notranja “pomiritev” med Slovenci, ki naj bi bila videti v tem, da bi se poraženci preprosto sprijaznili z (večno?) prevlado komunistov in s tem, da njihovih žrtev uradno sploh ni bilo.

Takšna pomiritev je lahko bila seveda samo “pookopališki mir”, ki ni mogel trajati, saj se je s travmo državljanske vojne slej ko prej treba soočiti. Izkušnje iz drugih okolij celo kažejo, da sedemdeset let celo ni posebej dolga doba za to soočenje. Ampak tisti, ki še menijo, da je možna pomiritev brez pogleda v oči žrtev, seveda dojemajo opozarjanje na žrtve kot “netenje razdora”.

Ministrica Dominika Švarc Pipan ga je celo prijavila tožilstvu. Kako takšno podtikanje vpliva na družbeno klimo?
Ministrica je vmes sicer javno povedala, da se njeno dejanje nanaša na Tomaža Štiha. Ampak v vsakem primeru gre za preusmerjanje pozornosti od katastrofalne simbolne polomije, ki si jo je z ukinjanjem spominskega dne za žrtve komunističnega nasilja privoščila vlada. Namesto o tej napaki naj bi se pogovarjali o domnevnem sovražnem govoru pri drugih.

Kako končati to ponovno razpihovanje državljanske vojne, ki smo ji bili priča pred letom 1991?
Kot rečeno, menim, da do danes trajajo posledice razpleta državljanske vojne. Kratkoročno bi se mi zdelo najbolje, da vlada umakne svojo brdavsovsko odločitev in žrtvam komunističnega nasilja vrne spominski dan. Če ne zmore priznati napake in je popraviti, pa se mi zdi nujno, da predsednica republike in predsednik vlade skupaj z razširjenim državnim vrhom v zelo kratkem času javno počastita žrtve komunističnega nasilja s primernim simbolnim dejanjem in s tem nedvoumno in enkrat za vselej izrazita, da demokratična država Slovenija ne zanika trpljenja teh žrtev in ga priznava, nasilje nad njimi pa obsoja.

Priznam sicer, da se glede na izkušnje iz zadnjih tridesetih let ne nadejam niti česa takega. Ampak verjamem, da bo nekoč tudi v Sloveniji prevladalo širše soglasje o nujnosti takega spominjanja in tudi o nujnosti razgradnje monopolov, ki so nastali kot posledica zmage komunistične strani v državljanski vojni. Ne upam pa si več napovedati, kdaj to bo. Vsekakor se mora za to odločiti zadostna kritična masa Slovencev, ki je trenutno žal ne vidim.

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine