Piše: Dr. Metod Berlec
V prejšnji številki revije Demokracija smo v uvodniku analizirali razmere v vladajoči levi koaliciji oziroma v Golobovi vladi in pri tem ugotovili, da svojo nesposobnost, nekompetentnost oziroma praktično nezmožnost za kakršnekoli resne reforme in pomanjkanje vsebinske vizije za razvoj Slovenije nadomešča z obujanjem partijskih revolucionarnih izročil ter izničevanjem pomena slovenske demokratizacije in osamosvojitve.
Edina stvar, pri kateri so vladajoči res »uspešni«, je obračun z dediščino prejšnje Janševe vlade in kadrovske čistke. Vse drugo so »streli v koleno« in dejstvo, da vlada deluje povsem razglašeno, saj nima pozitivnega programa, ampak jo druži negativizem »samo da ni Janša« in neverjetna želja po oblasti, po »biti pri koritu«, biti prisesan na javni (davkoplačevalski) denar.
Nesposobnost razvajene leve mestne tovarišije, ki jo vodi že nekoliko osiveli japi (fran.si: mlad, uspešen, ambiciozen človek, navadno izobraženec, ki dobro zasluži, živi razkošno in se obnaša snobovsko: ljubljanski japi; menedžerji in japiji), se kaže tudi v tem, da so v letu po volitvah razočarali številne, ki so jih volili 24. aprila 2022, v veliki meri tudi upokojence, katerih zahtevam kljub protestom večinoma nočejo prisluhniti, in celo kmečko populacijo, ki jo z neustrezno (birokratsko) kmetijsko politiko spravljajo v čedalje težji položaj. Kmetje so zato prejšnji torek protestno zasedli središče slovenske prestolnice s traktorji. Od vlade so zahtevali, naj nove okoljske zahteve ne presegajo realnih zmožnosti kmetovanja, da se zmanjšajo območja Nature 2000, da kmetov ne obremenjujejo z novimi davki, da so ukrepi jasni in administrativno nezahtevni, da se neposredna plačila uskladijo z inflacijo, da se zmanjša populacija zveri in divjadi, da se uredi zaščita najboljših kmetijskih zemljišč ter zavrnejo uredbe o trajnostni rabi fitofarmacevtskih sredstev. »Kmet je na svoji zemlji kralj. Ko kmet protestira, država že krvavi,« je ob tem pomenljivo poudaril predsednik Sindikata kmetov Slovenije Anton Medved in spomnil, da se je sindikat kmetov s preostalimi nevladnimi organizacijami, ki delujejo v interesu kmetijstva, odločil za vseslovenski protestni shod kmetov, ker so razmere za kmetovanje nevzdržne. Pri tem je med prej omenjenimi zahtevami opozoril še na nerazumno zakonodajo, ki jo pišejo posamezni skrajni okoljevarstveniki, daleč stran od kmetij. A Golobova vlada za potrebe kmetov nima posluha, kar kaže, da se ne zaveda realnega življenja na podeželju, ki zahteva trdo delo in odrekanje. Da je položaj za kmete res težak, nas spominja dejstvo, da so bili zadnji večji kmečki protesti v Ljubljani konec osemdesetih let in v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja.
A naj se vrnemo k slovenski politični sceni, od pozicije k opoziciji. Edino resno alternativo vladajočim, edino resno opozicijsko vlogo v parlamentu s svojim delovanjem predstavlja SDS pod vodstvom Janeza Janše, kar je ne nazadnje pokazala razprava ob interpelaciji o delu in odgovornosti Golobove vlade »zaradi ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve in Urada Vlade Republike Slovenije za demografijo ter drugih ravnanj, ki so v nasprotju z določili Ustave Republike Slovenije ali lastnimi zavezami vlade v koalicijski pogodbi«. Žal NSi s svojim samodestruktivnim sodelovanjem z vladajočo koalicijo onemogoča resen parlamentarni nadzor (z medlim vodenjem KNJF in KNOVS) in ne želi prispevati poslanskih glasov za ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije, ki bi raziskovala sporne rabote Roberta Goloba v Gen-I, da o tem, da želi skupaj z vladajočimi spreminjati ustavo v korist tranzicijske levice, sploh ne govorimo. Skratka, vladajoči levi koaliciji nespametno pomaga pri njenem škodljivem vladanju. Ob tem v SDS strateško razmišljajo kako naprej, saj se na NSi ne morejo več zanesti. Zato z oglaševalsko akcijo v svoje vrste vabijo nove člane, hkrati željo povezati razdrobljene sile na desni sredini, ki se jim ni uspelo prebiti v državni zbor. Kanglerjeva NLS se ji je že pridružila, obstaja verjetnost, da se jim pridruži še kakšna manjša stranka. SLS z novim predsednikom Markoma Balažicem kaže bolj jasno pomladno pozicijo, a bo morala biti v prihodnje veliko bolj aktivna, če bo želela biti medijsko bolj prepoznavna. V tem trenutku je medijsko zelo viden Pavel Rupar z Glasom upokojencev oziroma Inštitutom 1. oktober. Če bi bile volitve v tem trenutku, bi s svojo stranko, katere ustanovitev že napoveduje, nedvomno prišel v parlament. In potem je še Anže Logar, ki se je izkazal kot predsedniški kandidat …
