Piše: Gašper Blažič
Minilo je prvo leto po lanskih parlamentarnih volitvah, ki so prinesle tako rekoč šokterapijo v pomladni tabor, s tem pa tudi hudo demoralizacijo. Tranzicijska nomenklatura je takrat znova uspešno uporabila recept »novih obrazov«, a z enoletne časovne distance je pogled na ta dogodek sedaj že bistveno drugačen.
Povedano drugače: botri iz ozadja so po dveletnem »kurjenju« protestniškega razpoloženja ne samo z levičarskimi, pač pa tudi z proticepilskimi protesti dobro pripravili teren za volitve in ljudi psihološko pregovorili v koncept »svobode 1945«. Kljub mnogim opozorilom volivcem, naj ne zapravijo tega, kar je bilo pridobljeno od marca 2020 do aprila 2022, se je zgodilo prav to: v manj kot letu dni po volitvah je zgodba o uspehu ob okrevanju (svetovnega) gospodarstva po epidemiji covida-19 le še bled spomin, Slovenija pa postaja nekakšna evropska Venezuela, ki jo vodi nenačelna koalicija tranzicijskih tajkunov in skrajnih levičarjev, ki se sklicujejo na izročila Čebin.
Volitve je mogoče tudi kupiti
Najprej na kratko nekaj besed o tem, kaj vse smo izgubili zaradi napačne odločitve na volitvah, če lahko sploh govorimo o odločitvi. Pri tem velja spomniti na znano izjavo Janeza Janše še iz časa afere Hit. V torek, 6. aprila 1993, je Janša, tedanji obrambni minister, na TV-omizju Televizije Slovenija omenil podjetje, ki v zadnjih letih ni plačalo 150 milijonov ameriških dolarjev davka: »Sto petdeset milijonov dolarjev je denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš oblast. Lahko kupiš novinarja, lahko kupiš vse, če ni finančnega nadzora, če ni finančne discipline. S tem denarjem lahko kupiš volitve.« Le majhna skupina ljudi je takrat vedela, o čem govori, prav tako se na splošno ni vedelo, da so bile igralnice do tedaj »sveti gral« Službe državne varnosti. A bistvo je v tem, da se lahko z mafijskim denarjem določa tudi volilni izid – gre navsezadnje za vložek, ki se dolgoročno izplača. In to je tranzicijska nomenklatura počela vsa leta do sedaj, saj je bistvo v tem, da se ohrani videz demokratičnega odločanja ljudskih množic, ne da bi bila s tem bistveno prizadeta demokratična legitimnost vlad, ki jih v resnici postavljajo tranzicijski plenilci. In mednje spada tudi sedanja, Golobova vlada. Kot je avtor teh vrstic zapisal že nekajkrat: sam odstop Roberta Goloba ne bo pomenil ničesar, saj je razmerje sil v parlamentu preveč v prid tranzicijske levice, da bi lahko prišlo do »mešanja kart« tako kot v prejšnjem mandatu, ko je SDS kljub prvemu mestu na volitvah ostala najprej brez premierskega položaja, nato pa je Marjan Šarec očitno zaradi poskusa vsiljevanja odprave dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja vrgel puško v koruzo, ko so mu začeli poslušnost odrekati nekateri najbližji sodelavci.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
