Piše: Mitja Iršič
Ko gledamo zdajšnje stanje slovenske družbe, dobimo občutek, da je bila tranzicija od samoupravnega socializma v psevdokapitalizem skoraj nezaznavna in da smo leta 1991 z rdečimi direktorji in s trmastim zavračanjem popolne denacionalizacije le prevzeli vzorce, ki smo se jih tako močno navadili v preteklih 46 letih. A ni tako. Slovenija v devetdesetih in zgodnjih letih tega stoletja ni bila takšna, kot je danes.
Slovenci smo bili konec osemdesetih lačni liberalnega kapitalizma. Želeli smo postati druga (kapitalistična) Švica. Če boste kdaj zašli v arhive oddaj RTV, se boste čudili, kako podjetni so bili Slovenci konec osemdesetih: po Markovićevih prostotržnih (v sodobni različici bi rekli neoliberalnih) reformah se je vsak drugi ukvarjal s kakšnim poslom. Kar se je nekoč dogajalo v skritih garažah, je nenadoma eksplodiralo na trgu in začelo iskati stik z globalno trgovino. Obrtniki, inovatorji, avtoprevozniki, prvi pravi zasebni tovarnarji … vse je cvetelo v nekem novem optimizmu. Le nebo je bilo meja. Seveda so potem sledila prva razočaranja, ko smo ugotovili, da nas je pet desetletij egalitarizma povsem pohabilo in še nismo bili pripravljeni na konkurenco kapitalističnega zahoda. Tudi pidovski rop različnih »finančnih genijev« (prosto po predsednici države) v času večnih Drnovškovih vlad ni omajal naše vere v to, da potrebujemo več podjetništva in manj države. Še leta 2005 smo razmišljali o socialni kapici, enotni davčni stopnji, privabljanju tujih investitorjev z ugodno davčno politiko, dokončni privatizaciji zadnjih hirajočih gospodarskih »nacionalnih šampionov«. Se pravi o stvareh, ki se danes, ko se pogovarjamo o vnovični nacionalizaciji Mercatorja in novem davku na celotno premoženje, slišijo kot znanstvena fantastika in pobožne želje tiste preostale peščice libertarcev, ki nas je ostala med rdečo zastavo vihtečo množico enako mislečih.
Kaj se je zgodilo v tako kratkem času, da smo se spremenili iz zoreče centralnoevropske države, ki je iskala ekspresni ekonomski vlak do kapitalistične Švice, v Venezuelo na sončni strani Alp, ki si nevrotično prizadeva za to, da bi bili vsi čim bolj enaki v revščini? Zgodilo se je več stvari. Gotovo se del odgovora skriva v finančni krizi 2008–2011, ki nas je prizadela še mnogo bolj kot druge države EU – romanje v Dražgoše, komunistična ikonografija levih političnih strank, opustitev prav vseh libertarno gospodarskih idej … vse to se je zgodilo komaj po finančni krizi. Drug razlog je, da se je ves svet ekonomsko pomaknil precej bolj na levo kot prej, v tej novi resničnosti pa so najbolj mehko pristale naše leve politične stranke in njihovi operativci. Tretji in najpomembnejši vzrok pa je gotovo tudi dejstvo, da je odrasla prva generacija, ki je šla skozi dvojno centrifugo najprej permisivne vzgoje liberalnih staršev, nato pa še skozi neomarksistično obarvan družboslovni študij. Profesorji na slovenskih fakultetah so pogosto tisti intelektualci, ki so leta 1968 še kot študenti protestirali proti jugoslovanski oblasti, pa ne zato, ker je bila preveč represivna, ampak zato, ker je bila premalo komunistična. Ti ljudje danes mladim – ki so doma v formativnih letih svojega razvoja poslušali, da se svet vrti okoli njih in da jim vse pripada že zato, ker živijo – pridigajo egalitaristično mašo, češ: Res je, vaši starši imajo prav! Teptajo vas kapitalisti, ropajo vas bogati in na vas kujejo dobičke. Zato nimate službe, niti stanovanja. Zato kelnarite in dostavljate za Wolt, namesto da bi se po vrhu Maslowe piramide potreb samoizpopolnjevali. In mladi, ki bodo diplomirali iz umetnostne zgodovine, politologije, sociologije in primerjalne književnosti, jim bodo verjeli, ker je lepo verjeti, da si za svoj bedni obstoj nismo krivi sami. Tako se proizvajajo novi roboti večne revolucije. Niso obstajali od nekdaj – v Jugoslaviji jih je bila na koncu le še peščica, drugi pa so se že ozirali po Švici. Na žalost je tista peščica skupaj s svojimi potomci tako pred osamosvojitvijo kot po njej v rokah trdno držala vse niti šolskega sistema. Tri desetletja je potrebovala, a ji je uspelo – ustvarila je nove socialiste. Na srečo je danes svet informacijsko manj nepredušen. Če so oni potrebovali 30 let, da so ustvarili generacijo socialistov, je naša naloga, da v manj kot desetih s pomočjo sodobnih informacijskih tehnologij ustvarimo še eno generacijo kapitalistov, kakršne smo imeli konec osemdesetih in v začetku devetdesetih.