Piše: Franc Bešter
Inercija: vztrajnost. To je lastnost vseh materialnih teles, stvari, predmetov – inercija, poznana v svetu fizike. A inercijo imajo tudi miselne šablone v glavah ljudi, svojo vztrajnost imajo tudi družbene strukture (politični sistemi, institucije…), in tudi gospodarstva držav.
Ta inercija je razumljiva in na nek način potrebna in koristna, vendar pa na neki točki in v nekih okoliščinah lahko postane škodljiva ali celo nevarna, ovira nadaljnjemu razvoju. Nek primer tega vidim v teoriji polja, za moje pojme je ona rezultat te inercije: miselnih šablon v glavah fizikov, ki jim jih je vgradil šolski sistem, oni zdaj poskušajo zgraditi teorijo polja z nekimi znanji in neko metodo razmišljanja, s čimer polja ni mogoče pojasniti (z dimenzijami, s pojmom delca…), zame so oni postali žrtve nekega načina mišljenja, zaradi vztrajnosti nekih miselnih vzorcev v svojih glavah so zašli v slepo ulico.
Inercija družbenih struktur
Vsaka družba funkcionira na nekih (političnih) strukturah, na določenih institucijah, sistem se deli na razne podsisteme, od državnega vrha do zadnjega državljana, človek je tudi sistemsko pogojeno bitje. Delovanje človeka pogojuje tudi sistem. Prejšnji totalitarni sistem nas je npr. med drugim utesnjeval z ne-svobodo govora, veliko notranje svobode je človeku znal vzeti tudi s tem: postavil je tak šolski sistem, ki je misel močno vkalupljal, vtirjal v neke šablone, da človek nazadnje ni bil več sposoben misliti s svojo glavo. Sistem je nadalje hotel dajati videz demokratičnosti in svobode z volitvami in samoupravljanjem, a večina ljudi je vedela ali vsaj slutila, da oni sami v resnici ne morejo odločati, da je za vsem roka Partije.
Potem se je začela dogajati tranzicija, ki naj bi bil prehod od totalitarizma v resnično demokracijo, tudi v svobodno tržno gospodarstvo. Ko smo (z ustavo) spremenili politični sistem, si je večina predstavljala, da se bo s tem avtomatično vse spremenilo v tisto pravo, demokratično smer. Ljudje so (smo) premalo računali ravno s tem: z inercijo miselnih šablon v glavah ljudi, z vztrajnostjo družbenih struktur, komunistična ideja, ideologija v glavah ljudi, delujočih po teh matricah znotraj sistema, je ostala, svojo vztrajnost imajo tudi strukture kot take, podedovane od sistema, še več, v interesu teh ljudi je, da jih ohranjajo (tajna policija, mediji, šolstvo, predvsem pa omrežja kapitalske moči v gospodarstvu), saj jim to zagotavlja (čeprav ne-formalno) Oblast in s tem privilegije. Posledica vsega skupaj je, da je naša demokracija ostala zgolj formalna. Vse skupaj je tudi posledica večdesetletnega pranja možganov v komunizmu – tudi to ima svojo vztrajnost: ljudje niso navajeni misliti politično, saj tega ni bilo v komunizmu, saj je na vse mislila Partija, navadili so se sprejemati in verjeti tisto, kar so jim servirali mediji, in zaradi inercije vse to počno tudi v novem sistemu. Posledica je, da vedno znova izvolijo nove obraze, za katerimi se skriva stari sistem. Ne zavedajo se tudi, da demokracija, da sploh deluje, zahteva aktivno državljanstvo, da apolitičnost vodi v smrt demokracije. Prebujati so se začeli šele zadnje čase, ko so se razmere za mnoge zaostrile (protesti upokojencev in kmetov).
Inercija ekonomije
Z inercijo gospodarstva premalo računajo tudi razni današnji podnebni aktivisti, a tudi politiki, ki tu hočejo nekaj na hitro in prehitro ukiniti in spremeniti – to zadeva vse države sveta, ker podnebne spremembe zadevajo vse. Vsi premalo računajo s tem: da so bila za razvoj vse te tehnike na fosilna goriva in za postavitev vse te industrije, ki jo tudi le-ta še vedno večinoma poganjajo, potrebna stoletja, in tudi način življenja množic, ki že sto let živijo s tem – da ima vse to svojo, in to veliko vztrajnost. Če bi vse to naenkrat prepovedali, ukinili, bi bila to katastrofa za ves svet, pravzaprav konec sveta.
Danes se govori o »zelenem prehodu«, njegovo bistvo naj bi bilo v prehodu od fosilnih na obnovljive energije. Ta prehod naj bi bil možen, se pravi ohranitev industrije, gospodarstva, delovnih mest in pridobljenih udobnosti, ki jih zagotavlja tehnika. Toda, ali je vse to res možno, ali so takšna pričakovanja realna ali pa so v veliki meri spet posledica nekih miselnih šablon v naših glavah? Nekega načina mišljenja, po katerem bo Tehnika rešila vse naše probleme? Osebno v »zeleni prehod« ne verjamem, ker ne verjamem v zadostne količine obnovljivih energij (solarna, vetrna), najprej ne bo dovolj potrebnih surovin (raznih kovin) za njihovo izdelavo, in ti izvori bodo prešibki in preveč nestalni (nezanesljivi), nadalje ne bodo brez tudi zelo škodljivih posledic za okolje, in še ni odgovorov, kam z dotrajanimi napravami, z gorami (tudi strupenih) nerazgradljivih odpadkov itd. . Treba bo spremeniti sedanjo obliko civilizacije, ki je energijsko tako požrešna, uvesti način življenja, v katerem bo vrlina varčevanje z energijo.
