Piše: Frančiška Buttolo
Nika odhaja v akademsko sfero. Po očkovih navodilih bo vodila organiziranje novih šolskih trdih jeder, kot vse kaže, z organizacijskim sedežem ponovno v nekdanji jugoslovanski prestolnici.
Nika Kovač se je naveličala dela na ljubljanskih ulicah, kjer jo vsak dan kdo grdo ozmerja. Pred kakim mesecem je vsa obokana pritekla k očku in se mu, do konca obupana zaradi vseh ponižanj na ulici, kjer gospodje niso več, kar so bili nekoč, v Titovem socializmu. Ati je prisluhnil hčerkinim strašnim tožbam in obtožbam grdega vedenja neotesanih moških do javnih delavk na ljubljanskih ulicah.
Po kratkem premisleku je Nikin je ati sklenil, da na cesto hčerke ne bo več pošiljal. In kmalu ji je našel novo delo, nov “job”, tako rekoč v svojem lastnem “kao” jugosovanskem mednarodnem podjetju, navidezno seveda povsem dostojno evropskem. Samo navidezno. Ali pa tudi ne. Morda je vendarle potrebno prisluhniti vse pogostejšim glasovom, da si želi EU spet združiti pod skupno streho vse balkanske narode, s središčem v Beogradu. Zakaj pa ne bi v to smer naredili prvega koraka Slovenci? Navsezadnje, kot menijo v strateškem svetu za dostojno molčanje v slovenskih medijih, je gospodična Nika prvovrstna strokovnjakinja za vse, kar se političnega znajde na takšnih ali drugačnih nosilcih pomena (zlasti digitalnih, kjer jo prav tako zmerjajo) vsega tistega v slovenskem medijskem prostoru, kar kazi nebeško lepoto marksističnega multikulturalizma – pa tudi vseh drugih marksizmom, socializmov in komunizmov.
In njen ati, pogumen človek, je pomislil, da bi se njegova Nika lahko prav tako odlično znašla tudi na področju pouka multikulturnega slovenskega jezika in multikulturne slovenske literature na osnovnih šolah. Ugotovil je, da bi se nova Nikina služba tudi finančno močno obrestovala. Mednarodnih fundacij za raznarodovanje na področju osnovnega šolstva je kot listja in trave. Res pa je, da ne živimo več v zlatih socialističnih časih, ko je bil kdo lahko intelektualec že samo zato, ker je tako rekel CK. Zdaj, v jugonostalgičnem komunističnem multikulturalizmu morajo imeti intelektualci doktorat, še bolje dva ali celo tri, da ne more nihče oporekati njihovi strokovnosti, pa naj je bo v glavi kakega marksističnega intelektualca še manj, kot je že desetega v mesecu denarja v denarnici večine upokojencev. Zato je Nikin zlati ati svoji hčerkici predlagal umik z ulic in pisanje doktorata za novi “job”. Poslej bo vodila raznarodovalno politiko na področju slovenskega osnovnega šolstva. V ta namen se je najprej udeležila tip top srečanja za nekakšna nova jugoslovanska trda jedra v Beogradu, tako bo plačan davek Nikinim prednikom iz časa borbe za ljudsko pravico in zlasti za pravico do svobodnega novinarstva.
Ati se je pač oprl na družinsko tradicijo, ki jo bo nadaljevala njegova hčerka Nika, prvovrstna intelektualka. Čemu pa naj ne bi Slovenci naredili prav na pedagoškem polju prvega koraka v smeri novih trdih jeder, s tem pa tudi v smeri nove Jugoslavije, multikulturne in še vedno komunistične?
Po nekaj telefonskih klicih je zadovoljno razložil svoji hčerki, da so njegovi najožji sodelavci, sami prekaljeni komunisti, večinoma upokojenci, na primer tisti, ki so v okviru POT-VOT lani predavali o raznarodovanju slovenskega šolstva in literature v Pionirskem domu v Ljubljani, navdušeni nad tem, da bi vodstvo te človekoljubne mednarodne dejavnosti v Sloveniji, morda pa tudi na vsem Balkanu, prevzela kar Nika. Navsezadnje, doktorat bo tukaj ena, dve, kmalu morda še drugi, celo tretji, in še članstvo v SAZU. Navsezadnje, naj kdo reče, kar hoče, tudi gospe akademikinji z nekega zakotnega pravnega inštituta nista ravno intelektualni zvezdi. Sta pa dokaj zvesti kopiji Vide Tomšič in Lidije Šentjurc, le da sta bili obe imenovani veliko bliže pravim intelektualkam, vendar pa preveč skromni, da bi se kakorkoli šopirili – niti z intelektualno slavo niti z doktorati, ki so to samo pravno, včasih pa niti to. In tako bo Nika Kovač prav kmalu krojila tudi šolske programe za pouk domače in tuje literature. Samo zato zdaj pospešeno piše svoj doktorat. Upajmo, da bomo kmalu dobili novo dvojno doktorico – za pospešeni razvoj branja korana in za pospešen razvoj branja srbskih narodnih pesmi.
Projekt POT-VOT bo, kot lahko beremo na nekem digitalnem razglasu Pionirskega doma, ki vabi na predavanje velikih strokovnjakov za pedagogiko, tudi Nikinega atija, zagotovil “spolno enakost in se bo močno osredotočil na okoljsko trajnost. Eden najpomembnejših rezultatov bo tudi manifest, ki bo služil kot predlog za odločevalce za več poezije v šolah.”
Opomba
* Zadnjih nekaj dni sem preživela v Beogradu. V sklopu projekta POT-VOT sem se družila z mednarodno ekipo pesnikov in pedagogov. Ukvarjali smo se s poezijo. Sodobno poezijo, ki jo želimo prenesti v šolske klopi. Počela sem popolnoma drugačne stvari, kot jih navadno počnem doma. Distanca pa mi je omogočila, da sem se po dolgo časa vprašala, kam grem in kaj počnem,” je Nika Kovač zapisala. (…) Ugotovila sem, da je bilo v zadnjih dveh letih ogromno vsega. (Lokalec.si, 30. 3.2023.)