Piše: Jože Biščak
Bil je četrtek, 24. marca 2022, ko je Rusija v zgodnjih jutranjih urah z raketnim napadom na ukrajinska mesta začela invazijo na neodvisno in suvereno državo Vzhodne Evrope. Kar je sledilo, je pretreslo in spremenilo Evropo in svet. Posledice so globalne in čutiti jih bo še dolgo.
Vojna v Ukrajini (v resnici se je začela že leta 2014 z rusko priključitvijo Krima) je do zdaj ubila na deset tisoče ljudi (po ocenah zahodnih analitikov je v enoletnem spopadu umrlo ali je bilo ranjenih 180.000 ruskih in 100.000 ukrajinskih vojakov ter 19.000 civilistov), povzročila, da so mnogi Ukrajinci (predvsem ženske in otroci) zapustili svoje domove in zbežali prozi zahodu stare celine. Porušenih je na tisoče stavb in ustanov, strah, da bi Putinova agresija povzročila morebiten jedrski spopad med Rusijo in zvezo Nato, se je okrepil. Bojazen pred ekspanzionističnimi cilji Moskve se je tako zažrla v nekatere države (predvsem skandinavske), da sta Švedska in Finska, ki sta se dolgo otepali pridružitve k zahodni vojaški zvezi, maja 2022 uradno zaprosili za članstvo. Nato ni okleval; 5. julija so bili že podpisani pristopni protokoli, ki državama omogočajo vstop v Severnoatlantsko zavezništvo.
»Rusi so se ušteli«
Tisti četrtek, ko se je Evropa prebudila v vojno na svojem vzhodnem koncu, se je spremenilo marsikaj. »Sam začetek operacije jasno kaže, da so Rusi računali na hiter padec ukrajinske vlade in vdajo ukrajinske vojske, nekako po vzoru na Krimu, ki so ga zasedli leta 2014. A so se zmotili,« pravi Boštjan Perne, varnostni strokovnjak in geopolitični analitik. Podobno razmišljajo tudi tuji analitiki. Večina je pričakovala, da se bo zelo hvaljena ruska vojska (mejo je prestopilo okoli 200.000 ruskih vojakov) sprehodila do Kijeva in da bo ukrajinska oblast sama odstopila in se predala. Mogoče so bili tudi zato prvi odzivi Evropske unije in zahodnega zavezništva precej medli, samo na ravni retorike. Toda Putin se je kmalu spotaknil, za Rusijo je Ukrajina začela postajati drugi Afganistan.
»Rusom je z vojaškega vidika spodletelo v njihovi strategiji na ravni bojne enote – nerealne ocene potrebnih sil, odsotnost višjih vojaških voditeljev, pooblaščenih za sprejemanje odločitev na fronti, in hudo podcenjevanje odzivov. Rusom je spodletelo tudi na področju logistike in nabornikov, ki jih niso mogli ustrezno opremiti in usposobiti za bojišče,« je jeseni lani, ko je Ukrajina s protiofenzivo pridobila nazaj zasedena ozemlja, komentiral nekdanji obveščevalni uradnik Cie John E. McLaughlin.
Moskva tudi ni mogla povsem prepričati svojih državljanov o potrebnosti agresije, češ da je to »denacifikacija« Ukrajine. Zato je preteklo leto je zaznamovala najhujša politična represija v moderni zgodovini Rusije: 200.000 blokiranih spletnih mest, več kot 21.000 pridržanih aktivistov in približno 6.000 kazenskih in upravnih primerov, ki so bili sproženi v skladu z zakoni o cenzuri v času vojne.
Pogumni trije v Kijevu
Skoraj vsi analitiki se strinjajo, da se je eden ključnih preobratov, ki je pripomogel k zaostritvam sankcij proti Rusiji in tudi večji (donatorski) vojaški pomoči Ukrajini, zgodil marca, na vrhuncu ruske ofenzive. Takrat so trije voditelji Evropske unije, med katerimi je bil tudi takratni slovenski premier Janez Janša, med obleganjem Kijeva obiskali ukrajinsko prestolnico in predsednika Volodimirja Zelenskega. »Vaš obisk v Kijevu v tem težkem času je močan znak podpore. To resnično zelo cenimo,« je na srečanju z Morawieckim, Fialo in Janšo dejal Zelenski. In medtem ko so globalni mediji poročali o pogumu treh voditeljev, ki kažejo, da je treba pomagati Ukrajini in Rusijo jasno prepoznati kot agresorja, je slovenski medijski mainstream celo dvomil o obisku Janše, časopis Delo je komentiral, da je šel »v Kijev kakor hudič, ki gre v pekel po nove elemente vročine«.
Čeprav je EU sprejela prve tri svežnje sankcij (predvsem omejevalne ukrepe) že pred obiskom, so glavne sankcije prišle šele po obisku trojice in obiskih drugih državnikov v Kijevu: od prepovedi uvoza ključnih energentov (premoga, surove nafte) do praktično popolne prekinitve vseh trgovinskih odnosov in finančnih storitev. Evropska unija je do danes sprejela devet svežnjev ukrepov proti Rusiji, podaljšala je tudi vse sankcije, ki so bile sprejete že leta 2014 ob ruski agresiji na Krim in njegovi priključitvi. »Putin se ne bi spustil v vojno, če bi vedel, kaj ga čaka,« je prepričan Perne.
Gospodarske sankcije
Gospodarske sankcije so Rusijo zelo prizadele: povečala se je inflacija, glavni indeks moskovske borze je v letu dni padel za več kot tretjino, BDP se je lani skrčil za okoli 2,2 odstotka, letos naj bi se po ocenah OECD in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) za dodatnih 5,5 odstotka. Rusko gospodarstvo se je sicer skrčilo manj, kot so nekateri napovedovali, vendar je treba vedeti, da gospodarska blokada ni neprepustna. »Sankcije počasi prijemajo, a ne tako, kot si je Zahod zamislil,« pravi Perne.
Rusija je začela trgovati z državami, ki ne podpirajo sankcij (Kitajska, Indija, Turčija in nekatere druge, večinoma avtokratske države). Te države so začele odkupovati nafto, ki je EU ni hotela. In ravno visoke cene nafte (ob večjih izdatkih za vojsko) so pripomogle, da se rusko gospodarstvo ni povsem sesulo. Rusija je celo povečala izvoz, njeni glavni proizvodi pa so nafta, plin, hrana in gnojila. To seveda ne pomeni, da sankcije niso vplivale. Glavni učinek bo predvsem dolgoročen. Po poročanju zahodnih medijev strokovnjaki pričakujejo, da se bo proizvodnja nafte in plina zmanjšala, in to predvsem zato, ker ne bo naložb, opreme in znanja z Zahoda. Prav tako bodo težave (oziroma so že) z uvozom visokotehnoloških izdelkov, kot so denimo mikročipi. To bo zaviralo proizvodnjo, saj imajo potrebno znanje države, ki sodelujejo v sankcijah proti Moskvi.
Gospodarske težave razvitih
Po drugi strani tudi države, ki so uvedle sankcije, čutijo posledice vojne. Evropska unija se je v zadnjih 15 letih trikrat soočila s krizo. Prvič jo je prizadela globalna finančna kriza, ko je v ZDA počil nepremičninski balon, drugič je bilo gospodarsko na preizkušnji ob pandemiji kitajskega virusa, danes se sooča z vojno v Ukrajini, saj evropska podjetja ne morejo (ne smejo) trgovati z Rusijo. Zgodovina pa nas uči, da je prav mednarodna trgovinska menjava tista, ki ljudem ali določeni državi prinaša blaginjo. Tako se danes države EU (in druge evropske države, vključno z ZDA) spoprijemajo z visoko inflacijo, ki je posledica visokih cen hrane in energije.
Kljub temu prekinitev gospodarskega sodelovanja z Rusijo razvitih držav ni toliko prizadela, kot se je sprva zdelo in kot so napovedovali. Inflacija se umirja, ta čas ni pomanjkanja energentov. Toda treba je jasno povedati, da za energetsko krizo, ki smo ji bili priča lani, ni kriva (samo) agresija Rusije na Ukrajino, kot so nas želeli in nas želijo prepričati uradniki v Bruslju, ampak nerazumne politike teh uradnikov. Cene elektrike, ki so začele naraščati že pred agresijo, so neposredna posledica tako imenovane zelene agende, ki predvideva popolno prepoved uporabe fosilnih in jedrskih goriv ter prehod na obnovljive vire (vetrna in sončna energija). In mogoče smo potrebovali tako krizo, da so ljudje videli, kam bodo pripeljale norosti podnebnih histerikov.
Enako je z inflacijo, ki ima svoje korenine sredi prejšnjega desetletja, ko sta EU in Evropska centralna banka začeli s programom kvantitativnega sproščanja, kar (preprosto povedano) pomeni tiskanje denarja brez kritja. Ekonomisti so opozarjali, da bo preveč sveže natisnjenega denarja na trgu brez realne podlage povzročilo inflacijo. In ta je začela naraščati še pred vojno v Ukrajini.
Foto: EPA-EFE/STRINGER
Neposredni vpliv vojne
Seveda, vojno stanje na vzhodu Evrope ni bilo popolnoma brez neposrednega vpliva na Zahod. Manj je zalog žita (in s tem hrane, kar čutijo predvsem v nerazvitem svetu), gnojil in energentov, trgovinske poti se spreminjajo in na novo postavljajo. Cene v najbogatejših državah so se lani zvišale za 7,3 odstotka, kar je 3,4 odstotne točke več od napovedi IMF januarja 2022. Še slabše so jo odnesle revne države: cene so se zvišale za 9,9 odstotka, kar je 4 odstotne točke več od napovedi pred agresijo. Svetovno gospodarstvo se je upočasnilo, mednarodne institucije, kot je denimo IMF, so zelo previdne v gospodarskih napovedih. Rast globalnega gospodarstva naj bi letos padla s sprva napovedanih 3,4 odstotka v letu 2022 na 2,9 odstotka letos, nato pa bi v letu 2024 spet zrasla na 3,1 odstotka. Napoved za leto 2023 je sicer za 0,2 odstotne točke višja od jesenskih napovedi.
Dolgoročno bo ruska agresija v temeljih spremenila svetovni gospodarski in geopolitični red, še posebej če se bo spremenila trgovina z energijo in če se bodo preoblikovale dobavne verige. To se že dogaja, čeprav je bil vpliv vojne manjši, kot se je sprva napovedalo. Podjetja in države razvitega sveta so pokazale, da lahko prebrodijo in preživijo težave. Izkazalo se je, da so z nerazumnimi energetskimi in okoljskimi projekti najnevarnejše same sebi. Vendar nikakor in nikoli ne smemo pozabiti na Ukrajino, ki je žrtev, in da je Rusija tista, ki je neizzvano napadla suvereno državo. Zato ji je treba pomagati. Tudi vojaško. »Moja ocena je, da se je EU tudi pri vojaških donacijah do sedaj izkazala. Ampak, saj veste, vojaške podpore pa za državo v vojni ni nikoli dovolj,« meni Boštjan Perne.
Foto: EPA/STR
Boštjan Perne: Rusi so se hudo ušteli
Za mnenje o ruski agresiji na Ukrajino smo vprašali Boštjana Perneta, varnostnega svetovalca in strokovnjaka ter geopolitičnega in vojaškega analitika.
Mineva leto dni od ruske agresije na Ukrajino. Vaša ocena? Se je Putin opekel?
Putin je bil zaveden ali pa so se ruski obveščevalci hudo zmotili. Sam začetek operacije jasno kaže, da so Rusi računali na hiter padec ukrajinske vlade in vdajo ukrajinske vojske, nekako po krimskem vzoru, ki so ga zasedli leta 2014. A so se zmotili. Prepričan sem, da se Putin ne bi spustil v vojno, če bi vedel, kaj ga čaka.
Začetni odziv predvsem EU je bil sprva predvsem verbalen, nato je EU začela s pomočjo Ukrajincem in sankcijami proti Rusiji. Menite, da je to dovolj?
Enotnost EU me je presenetila. Pogled na ukrajinsko vojno je sicer močno drugačen na Madžarskem ali v Litvi, pa kljub temu je EU obdržala vsaj približno enotnost, kar je presenetljivo glede na to, da npr. ni zmožna oblikovati jasne migrantske politike. Sankcije počasi prijemajo, a ne tako, kot si je Zahod zamislil, vojaške podpore pa za državo v vojni ni nikoli dovolj. Moja ocena je, da se je EU tudi pri vojaških donacijah do sedaj izkazala.
Seveda smo vsi za mir, toda če bi se zdaj Ukrajinci nehali braniti in se sprijaznili z izgubljenimi ozemlji, bi se Moskva res ustavila samo pri Ukrajini?
Po zadnjih ukrepih Rusije je jasno, da je njihov cilj pridobitev vplivnega območja nekdanje SZ, Belorusije, Ukrajine, Gruzije in Moldavije torej. Na ta način bi vzpostavili nekakšno vmesno cono med Rusijo in Zahodom in ustavili »prodor« Zahoda v njihovo interesno sfero. Vojna v Ukrajini jih je ustavila, videli pa bomo ali samo začasno ali bolj dolgoročno.
Časovnica rusko-ukrajinskih odnosov
- januar 1918
Ukrajina razglasi neodvisnost od Ruskega carstva.
- februar 1919
Sovjetska zveza napade Ukrajino, zavzame Kijev in leta 1922 ustanovi Ukrajinsko socialistično republiko.
1932–1933
Sovjetska zveza povzroči v Ukrajini veliko lakoto, umre na milijone Ukrajincev. Tragedija je znana kot holodomor (gladomor).
- februar 1954
Sovjetska zveza prenese Krim pod nadzor ukrajinske socialistične republike.
- avgust 1991
Po razpadu Sovjetske zveze Ukrajina razglasi neodvisnost in svojo nevtralnost ter se odpove jedrskemu orožju.
- november 2013
Proruski predsednik Viktor Janukovič zavrne čakajoči pridružitveni sporazum z EU in napove tesnejše sodelovanje z Rusijo.
November 2013–februar 2014
Evromajdan: protestniki zahtevajo približevanje Zahodu, ne Rusiji. Janukovič pobegne v Rusijo.
Marec 2014
Rusija anektira (okupira) Krim in vzpostavi rusko vladavino nad polotokom.
Marec–maj 2014
Proruski separatisti v Donbasu po mednarodno nepriznanem referendumu razglasijo neodvisnost Donecka in Luganska.
Junij–avgust 2014
Ukrajina začne vojaško protiofenzivo.
- september 2014
Ukrajina, Lugansk, Doneck in Rusija podpišejo sporazum za uveljavitev premirja (sporazum v Minsku).
Junij 2017
Ukrajinski parlament izglasuje začetek postopkov za priključitev zvezi NATO.
September 2020
Predsednik Volodimir Zelenski članstvo v Natu označi kot strateški cilj Ukrajine.
Marec – april 2021
Ruski predsednik Vladimir Putin napoti na mejo z Ukrajino vojaške sile.
December 2021
Rusija zahteva zagotovila, da Ukrajina ne bo postala članica zveze NATO.
- februar 2022
Rusija in Belorusija začneta vojaške vaje na meji z Ukrajino.
- februar 2022
Rusija prizna neodvisnost Luganska in Donecka. Moskva pošlje vojaške sile v separatistični regiji.
- februar 2022
Rusija napade Ukrajino.
