Piše: Zvezdana Bercko
Poti, ki na prvi pogled delujejo nedostopne, so dostopne tudi za gibalno ovirane. Le na nekoliko drugačen način, na primer s smučmi namesto koles. In ob podpori ljudi, ki namesto ovir vidijo izzive. V družbi slepih in slabovidnih, planincev z okvaro sluha, nevrorazličnih AMA in številnih prostovoljcev, ki so pomagali pri premagovanju zavojev na zasneženi poti.
Ničkolikokrat smo se že prepričali, da zima za inPlanince ni ovira. S četrtkovim pohodom v zasneženi Tamar pa smo dokazali, da lahko v zimskih razmerah gore osvajajo tudi gibalno ovirani. Seveda ob primerni tehnični podpori in spremstvu usposobljenega kadra. V zimskem ambientu so tri gibalno ovirane osebe s posebej prilagojenimi vozički s smučmi opravile pot od Planice do Tamarja in nazaj. Skozi pogum gibalno oviranih, skozi njihovo željo po aktivnosti, ob sodelovanju podpornega osebja in v družbi slepih in slabovidnih, planincev z okvaro sluha in nevrorazličnih AMA, se je zrcalilo celotno poslanstvo inPlaninstva.
Pot smo pričeli v Planici, ko so prostovoljci zavihali rokave ter vozičke, na katere smo pritrdili pasove za vleko, skozi precej mehko in vdirajočo se snežno podlago povlekli navkreber. Trije ali štirje prostovoljci so se izmenjavali pri vsakem vozičku.
»Invalidski vozički so bili opremljeni s terenskimi gumami. Na dveh so spredaj pritrdili manjše usmerjevalno kolo, nanj pa še majhno smučko za lažje drsenje. Tretji voziček je imel na poti navzgorn spredaj smučko pritrjeno smučko, navzdol pa so tudi kolesa zamenjale smuči. Pot je bila vseskozi prekrita s snegom, zato so imeli naši spremljevalci kar zahtevno delo, ko so vlekli in potiskali vozičke. Kljub temu smo uspeli priti do planinskega doma v manj kot eni uri. Ob poti smo občudovali okoliške vršace, katerih vrhove so žal še zakrivali oblaki. Videla sem celo cvetoč teloh,« je pot opisala Nina, ki je bila deležna vožnje z vozičkom.
Pot je bila na trenutke naporna, a premagovali smo jo v naraščajočem dobrem vzdušju veselih inPlanincev. Svoje je dodalo še vreme. Če je ob začetku še nekoliko rosilo, pa se je na poti skozi čarobno zimsko pravljico megla kmalu razblinila, pokazalo se je sonce, odprl se je veličasten pogled na strmine okoli Tamarja. Tudi na Jalovec, kot krasi grb Planinske zveze Slovenije, ki letos praznuje 130 let.
Po slabi uri so pohodniki uspešno in varno dosegli cilj, odpeli smučke na vozičkih in pasove ter zimske vozičke spremenili v vozičke s kolesi, primerne za vstop v notranjost Doma v Tamarju. Med pohodniki so bili tudi gluhi, ki so nam postregli v okviru akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah, kar je še ena od mnogih potez akcije, ki podpira in promovira inkluzijo in medsebojno sodelovanje vključenih.
Po malici pa je za gibalno ovirane sledil vrhunec dneva. To namreč ni bila pot navzgor iz Planice v Tamar, ampak povratek. Na poti navzdol smo na vozičke namesto koles pripeli smučke, na smučeh so bili tudi spremljevalci. Večino poti vleka ni bila potrebna, usmerjanje in uravnavanje vozička je zadostovalo.
Pohoda so se udeležili trije gibalno ovirani, ki so kljub temu, da morajo za premikanje uporabljati medicinske pripomočke: invalidski voziček, električni invalidski voziček in skuter, željni planinskih zimskih dogodivščin. “Za mano je edinstveno doživetje, ki mi bo ostalo v spominu predvsem zaradi spoznanja, da je cilje mogoče doseči na več načinov. Včasih poti na prvi pogled delujejo nedostopne, vendar so dostopne tudi za nas. Le na nekoliko drugačen način, na primer s smučmi namesto koles. In ob podpori ljudi, ki namesto ovir vidijo izzive,” je povedala Mojca.
Eden takih je Marjan, reden udeleženec inkluzijskih pohodov Skupaj v hribe, ki je bil tokrat v vlogi spremljevalca na smučeh. »Ko smo se z Jurčkom pogovarjali o zimskem pohodu v Tamar in spremljanju gibalno oviranih oseb z vozički na smučeh, sem bil zelo navdušen. Namreč, v naši družini zelo uživamo v zimi in vsi smo tudi dobri smučarji. Hčerka Katja je lani opravila strokovno usposabljanje za učiteljico smučanja, jaz pa sem to šolanje opravil že pred več kot 35 leti, ampak še nisem vsega pozabil. Zato nas je toliko bolj razveselilo, da smo v inkulzijske pohode vključili tudi to športno panogo. Vseeno pa so nas, ko smo se zjutraj z ženo Polono in hčerko Katjo odpravljali na pot, začeli najedati dvomi. Vreme je bilo pretoplo, vso pot so nas spremljale deževne kapljice, tudi v Planici še. Kako bo šlo po snegu z vozički in kako so prirejeni za takšno vožnjo? Kakšen bo teren, da ne bo mogoče prestrm in bo vozičke, privezane z vajetmi, težko obvladati na smučeh? Pa so se vse skrbi razblinile, ko smo, sicer po dokaj naporni vleki vozičkov, prišli do koče v Tamarju in nas je obsijalo sonce. Naša smučarska oprema nas je že čakala tam, Mojčin voziček pa smo v hipu spremenili v smučarsko mobilnega. Tri smučke so nadomestile kolesa in s tem ni bilo več vdiranja v mehak in moker sneg, pa tudi stabilnost se je zelo povečala. Po obveznem skupinskem slikanju smo se postavili v ekipo za spust, Mojca naprej, jaz kot krmar takoj za njo, Polona in Katja pa kot zaviralki na vajetih za nama. Čeprav smo na začetku mislili, da bomo lahko opravili vožnjo samo za vzorec po prvem klančku, nas je smuka tako prevzela, da smo se spustili čisto do izhodišča v Planici. Na koncu smo bili že tako uigrani, da smo si zaželeli še kakšnega bolj strmega klanca in večje hitrosti.«
Še veliko je bilo ta četrtek v Tamarju ljudi, ki ne tarnajo zaradi ovir, ampak se raje lotijo izzivov. Četudi jih pravzaprav ne vidijo. Med slepimi pohodniki je bila tudi Jana. »Pohod v Tamar je bil načrtovan že v preteklem letu, vendar nam takrat vreme ni bilo naklonjeno. Tudi tokrat se nam je ta prelepa dolina skoraj izmuznila. Vremenska napoved ni bila obetavna, vendar sem dobro držala pesti in pohod ni bil odpovedan. A še zjutraj, ko smo se peljali proti Gorenjski, je bilo vreme turobno, večino poti je celo deževalo. Dež sicer ni ovira za hojo slepih in slabovidnih, več težav bi lahko povzročil inPlanincem na vozičkih. A mi smo poleg dobre volje v Planico prinesli tudi lepše vreme. Nam, ki smo hodili, se vzpon ni zdel strm, tistim, ki pa so vlekli in potiskali vozičke, pa je ta hrib kar pošteno pokazal zobe. Po dobri uri smo prispeli do koče, kjer je zaigrala naša himna Odločen korak. Danes je zvenela večkrat, saj smo imeli snemalni dan, kaj je nastalo, pa boste videli poleti. Pred kočo nas je prijetno razvajalo sonce, za kočo pa nas je izpod meglic pozdravljal veličasten Jalovec. Mi se ga ne ustrašimo, pride še na vrsto! Nazaj smo se odpravili na različne načine – večina peš, trije na invalidskih vozičkih, eden v spremstvu smučarjev, nekaj v spremstvu hodečih, ki so vlekli in potiskali vozičke. Tudi sama sem del poti opravljala to nalogo, ki sem si jo tako želela. Kako lepo se človek počuti, ko lahko tudi sam ponudi pomoč drugemu, ne le da jo prejema!«
Med številnimi prostovoljci, brez katerih naši pohodi ne bi bili mogoči, je bil tudi tokrat Nejc. »Bil sem v svoji ‘standardni vlogi’, to je pomočnik pri vleki gibalno oviranih planincev. Sneg je naše delo še malce popestril oziroma otežil, saj se je zaradi nočnega dežja ter sonca in kasneje višjih temperatur na nekaterih mestih zelo ugrezalo. Po malici smo zapeli himno Odločen korak, kjer sem že malo napredoval, saj znam vsaj refren. Ker je bil dan namenjen tudi snemanju videa o premierni vleki in spustu invalidskega vozička na smučeh, sem pomagal tudi snemalcu in fotografinji/novinarki. Bilo je kot vedno: super, zabavno, glasbeno, poučno, malo naporno, a ne preveč, predvsem pa sem vedno znova vesel, da sem lahko opravil dobro delo, to je pomoč pri pohodih inPlanincev. Že zdaj se veselim naslednjih skupnih podvigov.«
