Piše: Metod Berlec
Z zgodovinarjem dr. Željkom Osetom smo govorili o Muzeju slovenske osamosvojitve ter o njegovih raziskavah in novi monografiji Akademski svet pod nadzorom. V njej analizira mehanizem nadzora posameznikov in družbenih skupin, s katerim je komunistični režim odločilno vplival na življenja in kariere – predstavljal je eno od ključnih metod socialnega inženiringa, čeprav se njegovega obstoja večina prebivalstva zunaj partijskih vrst sploh ni zavedala.
Dr. Željko Oset (1984, Celje) je zgodovinar. Diplomiral je na Univerzi v Mariboru, doktoriral pa na Univerzi v Ljubljani. Raziskuje kulturno zgodovino 20. stoletja, zgodovino sazu in akademskega prostora, politični nadzor, mednarodno znanstveno mobilnost ter odnose med državo in verskimi skupnostmi. Deloval je na Inštitutu za novejšo zgodovino, Univerzi v Novi Gorici in Študijskem centru za narodno spravo ter bil prvi direktor Muzeja slovenske osamosvojitve. Sodeluje pri projektu ERC Sovereignty na raziskovalnem centru za humanistične vede ELTE v Budimpešti. V akademskem letu 2026/27 je Fulbrightov podoktorski štipendist na Univerzi Baylor v Teksasu. Je prejemnik več raziskovalnih priznanj in mednarodnih štipendij.
DEMOKRACIJA: Kot direktor Muzeja slovenske osamosvojitve ste doživeli ukinitev muzeja in nato odpoved zaposlitve. Sta bila z dr. Jožetom Dežmanom žrtvi ideološkega revanšizma?
Dr. Željko Oset: Ukinitev muzeja razumem kot politično odločitev, ki ni izhajala iz resne strokovne presoje njegovega dela. Napovedan je bil El Dorado, dobili pa smo zgolj čistko, v vsebinskem pogledu pa v treh letih za selsko bisago dosežkov. Muzej slovenske osamosvojitve je imel jasno poslanstvo: raziskovati, zbirati, ohranjati in predstavljati dediščino nastanka samostojne slovenske države. Namesto razprave o vsebini in programu smo bili priča političnemu obračunavanju. Moja osebna izkušnja po ukinitvi je bila grenka – no, premo sorazmerna z intelektualno in moralno zmogljivostjo ter bestialnostjo odločevalcev.
Kako danes gledate na odločitev, da prevzamete vodenje muzeja, in na grožnje, ki so sledile?
Ustanovitev novega javnega zavoda je administrativno zahtevna naloga. Slovenska osamosvojitev je eden najpomembnejših dogodkov naše zgodovine in si zasluži primerno strokovno pozornost. Nisem pričakoval, da bo ustanavljanje muzeja spremljalo toliko sovražnosti in vandalskih napadov. Posebej boleče je bilo spoznanje, da pristojni bobnarji niso pokazali ustreznega zanimanja za razjasnitev teh dogodkov.
Nova vlada je muzej ponovno ustanovila, za vršilca dolžnosti direktorja pa imenovala dr. Jožeta Dežmana. Kaj pričakujete?
Vnovično ustanovitev muzeja – in vsako dodatno financiranje kulturnih iniciativ – pozdravljam. Oblika organiziranosti in financiranje sta v rokah izvršilne oblasti. Želim si, da bi se čim prej začelo vsebinsko delo. Na začetku je veliko drobnega tavanja od Poncija do Pilata, skratka testiranja utrjenosti zakonitega zastopnika. Zakonodaja je posnetek stanja, nedefinirano pa ostaja recimo vprašanje zagonskih sredstev ob ustanovitvi.
Dr. Dežman ima veliko izkušenj z muzejskim delom, zato so pričakovanja visoka. Pričakujem, da bo primerno rešeno vprašanje prostorov in da bodo zagotovljena sredstva za kakovostno opravljanje poslanstva muzeja.
Kaj se je z vami poklicno zgodilo po ukinitvi muzeja februarja 2023?
Direktorsko funkcijo sem opravljal do 12. februarja 2023, ko je muzej prenehal delovati kot samostojen zavod. Nato sem bil brez svojega soglasja premeščen na delovno mesto v drugem javnem zavodu. Delovno mesto ni bilo sistemizirano, sledila sta šikaniranje in dirigirano javno blatenje, ki je doseglo vrh z odpovedjo zaposlitve v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije – in to ravno 27. aprila. So se potrudili. Že jeseni 2022, ko so se začeli vandalski napadi, sem razumel, da bo prišlo do obračuna, zato sem testiral teren za zaposlitev v Sloveniji in tujini. Naposled sem se odločil za sodelovanje v evropskem raziskovalnem projektu v Budimpešti. Če me ne bi onemogočili, verjetno ne bi odšel v mednarodno okolje.
Kaj so bile vaše osrednje raziskovalne teme doslej?
Moje izhodišče je kulturna zgodovina 20. stoletja, zlasti zgodovina znanstvenih institucij in akademskih elit. Raziskoval sem nastanek in razvoj SAZU, Univerzo v Ljubljani, znanstvene kariere ter mednarodno mobilnost raziskovalcev. Ukvarjal sem se tudi z delovanjem politične policije, okoljskimi vprašanji, odnosi med državo in Katoliško cerkvijo ter prisegami cerkvenih dostojanstvenikov. Skupni imenovalec je zanimanje za odnos med posameznikom, institucijami in oblastjo. Pri tem ostajam zvest arhivskemu gradivu, četudi to postavlja pod vprašaj udobne, že uveljavljene razlage preteklosti.
Od kod zamisel za monografijo Akademski svet pod nadzorom?
Zrasla je iz skoraj dveh desetletij raziskovanja slovenskega akademskega prostora. Vedno znova sem naletel na dokumente, v katerih se je odličnost znanstvenikov tehtala skupaj z njihovo politično zanesljivostjo. Presenetilo me je, kako malo vemo o ljudeh, ki so o tem odločali, in o mehanizmih takšnega ocenjevanja. Hotel sem pokazati ne le usode posameznikov, temveč delovanje sistema: kdo je pisal karakteristike, na podlagi katerih meril in s kakšnimi nameni. Knjiga je zato tudi zgodovina socialnega inženiringa.
Knjigo začenjate z anekdoto »Ali ste organizirani?«. Kaj sporoča?
Jeseni 1988 je tajnica Inštituta za zgodovino delavskega gibanja mladega zgodovinarja Andreja Studna vprašala, ali je organiziran. Odgovoril ji je, da je član pevskega društva. Ona pa je imela v mislih članstvo v zvezi komunistov ali povezani družbenopolitični organizaciji. Anekdota se danes razume kot zabavna, vendar je tudi zelo povedna; Studen je dobil zaposlitev kot neorganiziran človek, s čimer se je začel krhati partijski monopol nad izbiro kadrov na »kritičnih področjih« – v zgodovinopisju.
Zakaj je kadrovska politika komunističnih režimov v zgodovinopisju neenakomerno raziskana?
O političnih procesih, represiji in voditeljih imamo veliko literature, precej manj pa o vsakdanjih tehnikah oblasti. Komunistične partije niso obvladovale družbe le z ukazi in policijo. Ljudi so popisovale, razvrščale, ocenjevale in načrtovale njihove karierne poti. Če ne poznamo kadrovskih mehanizmov, tudi ne razumemo, kako se je oblast reproducirala. Zanimivo je, da je bilo kadrovsko delo za partijske funkcionarje osrednjega pomena, v poznejšem zgodovinopisju pa pogosto obrobno.
Kako ocenjujete dosedanje raziskovanje moralno-političnega ocenjevanja v Sloveniji?
Pomembne raziskave obstajajo, vendar so bile praviloma omejene na posamezne ustanove, primere ali represivne posege. Sam želim povezati zgodovino akademskega sveta z zgodovino partijske organizacije, kadrovske politike in družbenih odnosov. Pri tem so dragocena tudi dela Jerce Vodušek Starič, Davida Movrina in Jožeta Dežmana. Pomembno je pogledati v personalne mape, ne le v uradne sklepe: tam se najjasneje razkrije, kako je režim presojal človeka.
Je bilo kadrovanje na Univerzi v Ljubljani pred drugo svetovno vojno politično neodvisno?
Ne povsem. Temeljilo je predvsem na strokovnih predlogih profesorjev in akademskih mrežah, vendar so tudi takrat obstajali osebni spori, politični posegi in klientelizem. Odločilna razlika je v tem, da politična lojalnost ni bila tako sistematično institucionalizirana kot po letu 1945. Univerzitetni profesorji so praviloma sami oblikovali strokovna mnenja o kandidatih. To avtonomijo so poskušali ohraniti tudi ob pritiskih ministrstva iz Beograda.
Kaj se je pri kadrovanju spremenilo leta 1945?
Z revolucionarnim prevzemom oblasti je kadrovsko vprašanje postalo izrecno politično. Terenski odbor Osvobodilne fronte na Tehniški fakulteti je junija 1945 zahteval, da sam odloča o čistki osebja, mimo univerzitetnega senata. Slovenski prosvetni minister Ferdo Kozak je nato jasno povedal, da kadrovanje ni le strokovno, ampak tudi politično vprašanje. Formalni habilitacijski postopki niso povsem izginili, vendar so nad njimi začeli delovati novi centri politične moči.
Ali ste raziskali predvsem kadrovsko selekcijo na povojni univerzi?
Širše: zanimalo me je, kako je politična oblast preoblikovala akademsko skupnost; kdo je smel ostati, kdo je napredoval, kdo je dobil oznako nezanesljivega in kdo je o tem odločal. Oblast je potrebovala odlične zdravnike, inženirje in profesorje za obnovo države, obenem pa jim ni vedno zaupala. Prav to protislovje med strokovno nujnostjo in političnim nezaupanjem je ena ključnih ugotovitev knjige.
V knjigi opisujete povojne čistke, ki so prizadele tudi gimnazijske profesorje. Zakaj je bil izobraževalni sistem tako pomemben?
Ker je šlo za vzgojo prihodnjih generacij in oblikovanje novega (sovjetskega) človeka. Nova oblast je želela nadzorovati ne le državne organe, temveč tudi način razmišljanja mladih. Učitelji, profesorji in znanstveniki so imeli velik družbeni vpliv. Posameznik je lahko veljal za odličnega strokovnjaka, pa je bil zaradi predvojne politične usmeritve, svetovnonazorskih prepričanj ali družinskih povezav ocenjen kot nezaželen. To je bistvo posega v avtonomijo izobraževanja.
Zakaj Univerzo v Ljubljani označujete za laboratorij političnega ocenjevanja?
Zapisniki univerzitetnega komiteja komunistične partije razkrivajo vzpostavljanje vzporedne oblasti ob formalnih organih univerze. Partijska organizacija je razpravljala o ljudeh, njihovem političnem razvoju, študentih in kadrovskih odločitvah. Že decembra 1945 so zahtevali pisne ocene članov in kandidatov. Karakteristike so tako postale del centraliziranega evidenčnega sistema, namenjenega nadzoru in usmerjanju akademske reprodukcije.
Kaj je zbirka Izobraženci nečlani in zakaj je tako dragocena?
Gre za zbirko, ki jo je sestavila partijska kadrovska uprava. Ohranja 435 personalnih map; za 23 oseb karakteristika ni bila pripravljena. Časovno jedro dokumentov sega od leta 1946 do 1951. Med evidentiranimi je 235 oseb, povezanih z Univerzo v Ljubljani, posebej s tehniško, medicinsko in filozofsko fakulteto. Zbirka kaže, kako je oblast spremljala tudi ljudi zunaj partije. Prav ta pogled na nečlane je izjemen: oblast je želela politično ovrednotiti tudi strokovnjake, ki se partijskemu življenju niso pridružili. Zbirka je bila najverjetneje pripravljena pred reformo študija na ljubljanski univerzi. Z namenom zmanjšanja nasprotovanja so najprej upokojili starejše profesorje, v drugem koraku pa so »oporečnike« stisnili po politični liniji – na primer Antona Slodnjaka.
Kako je politično ocenjevanje vplivalo na SAZU?
Na akademiji je bil položaj nekoliko drugačen, a političnih pritiskov ni manjkalo. Zakon iz leta 1948 je oblasti omogočil poseg v potrjevanje članov; Alešu Ušeničniku in Leonidu Pitamicu članstvo ni bilo potrjeno. Zanimiv je primer kemika Maksa Samca: njegovo karakteristiko je leta 1950 napisal predsednik SAZU France Kidrič, čeprav sam ni bil član partije. Šele demokratične spremembe ob koncu osemdesetih let in vnovična vzpostavitev institucionalne avtonomije so odpravile formalne mehanizme političnega soglasja pri volitvah članov akademije.
Kaj je pravzaprav politična »karakteristika«?
Interna kadrovska ocena posameznika, ki jo je pripravila partija ali njene transmisijske organizacije. Lahko je vsebovala podatke o strokovnem delu, značaju, socialnem izvoru, vedenju med vojno, verskem prepričanju, odnosu do oblasti in celo zasebnem življenju. Njeno bistvo ni bilo objektivno opisovanje človeka, ampak presoja, ali ustreza pričakovanjem oblasti. Posebno pomenljive so ocene, v katerih je nekdo priznan kot strokovno odličen, nato pa označen za politično neprimernega. To ni pomenilo konca zaposlitve, ampak povečan nadzor in utesnjevanje v delovnem okolju s prisilnim vključevanjem v delovne akcije, sindikat in politične manifestacije.
Kako ste karakteristike zbrali in zakaj ste se odločili za diplomatični prepis?
Raziskava je nastajala v daljšem obdobju, pomemben del zaključnega dela pa sem opravil tudi s podporo Študijskega centra za narodno spravo. Pri objavi sem želel ohraniti dokumente čim bliže izvirniku: z jezikovnimi in pravopisnimi napakami, popravki, podpisi in partijskim žargonom vred. Bralec mora videti, kako so kadroviki, partijski mogočniki in pisci karakteristik dejansko pisali in razmišljali, torej kakšen je bil njihov miselni svet, ne pa jezikovno olepšane podobe preteklosti. Dodal sem tudi kratke biografske predstavitve posameznikov.
Med ocenjenimi so številni ugledni profesorji, znanstveniki in umetniki. Kaj vas je najbolj presenetilo?
Presenetilo me je, kako pogosto je bila politična pasivnost razumljena kot pomanjkljivost. Človeku ni bilo treba nasprotovati režimu: že to, da se ni želel politično opredeljevati, je lahko vzbudilo nezaupanje, strah pred »rovarjenjem«. Karakteristike niso zgolj katalog »sovražnikov«, temveč dokument o tem, kakšnega človeka je želela oblikovati oblast: strokovno uporabnega, politično lojalnega in pripravljenega sprejemati kolektivistične vrednote, torej pripravljenega se podrediti avantgardi delovnega ljudstva.
So te ocene konkretno vplivale na kariere in življenja?
Vsekakor so lahko. Uporabljale so se pri zaposlovanju, imenovanjih, napredovanjih in odločitvah o tem, komu je treba zaupati. Vendar je treba biti pri zgodovinski razlagi natančen: vsaka negativna karakteristika še ne dokazuje, da je neposredno povzročila izgubo službe ali zastoj kariere. Treba jo je povezati z drugimi dokumenti in s poznejšim življenjepisom. Že sam obstoj takšnega sistema pa je posameznikom sporočal, da je njihova prihodnost odvisna tudi od politične presoje. Skratka, lahko tvegam oceno za neposredno obdobje po drugi svetovni vojni: karakteristike so imele manjši vpliv na starejše znanstvenike, ki so preživeli povojno čistko, na mlajše in bolj ambiciozne kadre pa so imele znaten vpliv.
Bi kakšno karakteristiko posebej izpostavili?
Primer Maksa Samca, s katerim sem se precej ukvarjal, je posebej poučen. Bil je mednarodno uveljavljen kemik, vendar je bil njegov položaj zaznamovan s povojnim poseganjem v znanstvene ustanove. Študenti so v okviru t. i. defašizacije dosegli odvzem njegove habilitacije, a je kot nenadomestljiv strokovnjak povojno čistko preživel. Njegovo karakteristiko je pripravil France Kidrič, predsednik SAZU, ker na akademiji in njenem Kemijskem inštitutu ni delovala partijska celica. Ta primer zelo nazorno kaže, kako daleč je segel sistem: neorganizirani predsednik akademije je moral sodelovati pri političnem ocenjevanju uglednega znanstvenika, svojega kolega.
Kaj karakteristike razkrivajo o komunističnem sistemu?
Razkrivajo oblast, ki je želela vedeti, kaj ljudje mislijo, s kom se družijo in koliko so pripravljeni sodelovati pri gradnji nove družbe. Nadzor ni bil omejen na politično opozicijo ali represirance, temveč je prodrl v univerzo, delovne kolektive, društva in vsakdanje življenje. Zgovorno je, da so bile med najpogostejšimi negativnimi oznakami »individualist«, »meščan«, »oportunist« ali »politično pasiven«. To je zgodovina sistematičnega oblikovanja konformnosti, ne le zgodovina politične represije. Branje slovenskih in na primer poljskih ali ruskih karakteristik je zelo podobno, kar ni presenečenje, saj je bilo osnovno študijsko gradivo VKP(b).
Kakšni so vaši prihodnji raziskovalni načrti?
Trenutno kot Fulbrightov štipendist na Univerzi Baylor raziskujem versko diplomacijo med hladno vojno, posebej delo britanske raziskovalke in kvekerke Stelle Alexander ter njene stike z Jugoslavijo. Nadaljujem raziskovanje odnosov med državo in Katoliško cerkvijo (vprašanje priseg lojalnosti ob umestitvi), akademske mobilnosti in političnega nadzora. Karakteristike želim uporabiti tudi za raziskavo položaja znanstvenic in njihovih kariernih ovir po drugi svetovni vojni. Zame je bistveno, da ostajam raziskovalno samostojen, radoveden in odprt za delo v slovenskem in mednarodnem okolju.«
Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
