Piše: dr. Anton Olaj
Po bitki je lahko biti general. Ko so referendumski glasovi prešteti, je preprosto razlagati, zakaj so se javnomnenjske napovedi razlikovale od rezultatov. Težje je pravočasno prepoznati dejavnike, ki vplivajo na odločitev volivcev.
Eden od njih je izurjenost nekaterih nevladnih organizacij in civilnih iniciativ za hitro mobilizacijo svojih podpornikov, predvsem tistih, ki se glasovanja sicer morda ne bi udeležili. Njihov vpliv lahko dodatno okrepi pristransko vodenje televizijskih referendumskih soočenj, kadar voditelji z načinom postavljanja vprašanj, prekinjanjem sogovornikov ali z neenako obravnavo argumentov dajejo prednost eni strani. Takšno prepletanje civilnodružbenega aktivizma in medijskega vpliva lahko politični odločevalci podcenijo.
Štirje referendumi 11. oktobra 2026 so odprli vprašanje, ali javnomnenjske raziskave in parlamentarna razmerja zadostujejo za presojo dejanske politične podpore. Predhodne javnomnenjske napovedi so nakazovale podporo vsem štirim predlogom, neuradni rezultati pa so pokazali dva odgovora ZA in dva PROTI.
Razpleta ni mogoče pripisati zgolj delovanju političnih aktivistov nekaterih nevladnih organizacij ali ga razumeti kot dokaz napačnosti javnomnenjskih raziskav. Opozarja pa na pomembno razliko med izmerjeno podporo, izraženo v anketah, in dejanskim glasovanjem, pri katerem lahko organizirana mobilizacija podpornikov pomembno vpliva na končni rezultat.
Demokracija in neposredno odločanje
Demokracija temelji na ljudski suverenosti, svobodnih volitvah in ustavnih omejitvah oblasti. Parlamentarna podpora zakonu sama po sebi še ne zagotavlja njegove širše družbene sprejetosti. Enako velja za referendum, ki je ustavno urejena oblika neposrednega izvrševanja oblasti, vendar njegov rezultat ne pomeni nujno splošnega družbenega soglasja. Zato je pri razlagi referendumskih rezultatov treba razlikovati med vsemi volilnimi upravičenci in tistimi, ki so dejansko glasovali. Če se na primer glasovanja udeleži polovica upravičencev in določeno stališče podpre 60 odstotkov glasujočih, to pomeni podporo le 30 odstotkov vseh volilnih upravičencev. Takšen rezultat ima lahko predpisane pravne učinke, ne dokazuje pa, da izraža voljo večine vseh volilnih upravičencev.
Javnomnenjske raziskave in referendumski rezultati
Javno mnenje nastaja pod vplivom osebnih izkušenj ljudi, dogajanja v javnosti, medijev in politične razprave. Raziskave so koristen pokazatelj razpoloženja, vendar merijo izražena stališča anketirancev, referendum pa odločitve tistih, ki dejansko glasujejo. Ugodna referendumska napoved še ne zagotavlja uspeha. Podpornik predloga lahko ostane doma, nasprotnik pa je lahko močno motiviran za glasovanje. Organizirane kampanje lahko razliko povečajo. Zato ni dovolj vedeti, kaj ljudje menijo, temveč tudi, koliko so pripravljeni za svoja stališča storiti.
Oktobrski referendumi kot opozorilo in streznitev
Volivci so 11. oktobra odločali o noveli zakona o parlamentarni preiskavi ter na treh posvetovalnih referendumih o socialni pomoči, lokalni volilni pravici državljanov tretjih držav in obveznem RTV-prispevku. Raziskava družbe Episcenter je pred glasovanjem nakazovala podporo vsem štirim predlogom. Po neuradnih rezultatih je pri noveli zakona o parlamentarni preiskavi prevladalo nasprotovanje, glasovanje o RTV-prispevku pa je bilo izjemno tesno. Pri preostalih dveh vprašanjih je prevladala podpora.
Odstopanj med napovedmi in rezultati brez dodatnih podatkov ni mogoče zanesljivo pripisati posamezni organizaciji, referendumski kampanji ali metodološki napaki raziskave. Upravičeno pa se zastavlja vprašanje, ali so politični akterji pravilno ocenili razliko med podporo, izmerjeno v javnomnenjskih raziskavah, in sposobnostjo organiziranih skupin, da svoje podpornike spodbudijo k dejanski udeležbi na glasovanju.
»Civilna družba« kot uporaben mehanizem za politične potrebe
Politične stranke lahko ob ugodnih javnomnenjskih raziskavah sklepajo, da je uspeh predloga verjeten. Če podcenijo terensko izurjeno »civilno družbo«, lahko spregledajo pomemben dejavnik referendumskega odločanja. Nevladne organizacije nimajo parlamentarnih mandatov, vendar lahko njihov vpliv izhaja iz razvejanih mrež terenskih aktivistov, vztrajnega delovanja in neposrednega nagovarjanja volivcev.
Poveden je odziv Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS), ki je po referendumu v elektronskem glasilu objavil sporočilo »ZMAGA JE NAŠA!« in se zahvalil volivcem ter sodelujočim. Takšen odziv kaže na politični pomen, ki ga organizacija pripisuje referendumskemu rezultatu.
Novinar Bojan Požar je ob fotografiji skupine ljudi na omrežju X zapisal: »Kot ena politična stranka: novinarji @RTV_Slovenija in t. i. nevladniki.« Gre za njegovo kritično oceno domnevnega usklajenega delovanja nekaterih novinarjev in nevladnih organizacij. Objava odpira vprašanje prepletanja civilnodružbenega aktivizma in medijskega vpliva, ki lahko vpliva na javno razpravo in mobilizacijo volivcev.
Vprašanje novinarske nepristranskosti se je odprlo tudi ob referendumskem soočenju o ukinitvi obveznega RTV-prispevka 8. oktobra 2026 na TV Slovenija. Voditelja Manica Janežič Ambrožič in Žiga Vlašič Bonča sta se zapletla v ostro izmenjavo besed s poslanko SDS Alenko Jeraj, ki je opozarjala na politično pristranskost informativnega programa RTV Slovenija. Ko je omenila izjavo predsednika vlade Roberta Goloba o »čiščenju janšistov«, jo je voditelj prekinil in razpravo usmeril nazaj k referendumskemu vprašanju. Dogodek je sprožil očitke o pristranskem vodenju soočenja ter odprl vprašanje meje med kritičnim novinarskim spraševanjem in političnim polemiziranjem.
Razvojni zakon in nauki oktobrskih referendumov
Prava vrednost oktobrskih izkušenj ni v naknadnem pojasnjevanju izidov referendumov, temveč v tem, ali bodo politični odločevalci zdaj iz njih izluščili nauk. Ta je aktualen ob napovedanem zakonodajnem referendumu o zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Tokrat so v ospredju sindikalne centrale, ki so zbirale podpise za referendumsko zahtevo.
Čeprav se njihov pravni položaj razlikuje od položaja nevladnih organizacij, imajo pomembne skupne značilnosti: organizacijsko usposobljenost, sposobnost povezovanja okoli skupnega nasprotnika, denimo desnosredinske vlade, ter neposredno nagovarjanje članov in širše javnosti. To pa še ne pomeni, da bo razvojni zakon doživel enako usodo kot kateri od oktobrskih predlogov. Vsebina zakona, razlogi za podporo ali nasprotovanje ter okoliščine referendumskega odločanja so drugačni, prevladujoč vpliv posameznih civilnih organizacij na izid pa je mogoče kompenzirati.
Test demokratične zrelosti
Demokratična zrelost se ne kaže le v spoštovanju referendumskih rezultatov, temveč tudi v sposobnosti pravočasno razumeti dejavnike, ki vplivajo na njihovo oblikovanje.
Oktobrski referendumi zato ponujajo pomemben nauk. Politični odločevalci ne smejo podcenjevati mobilizacijskih sposobnosti izurjenih nevladnih organizacij, civilnih iniciativ in sindikatov, hkrati pa morajo prepoznati tudi pomen nepristranskega medijskega poročanja in poštenega vodenja referendumskih soočenj. Demokratična razprava namreč zahteva enakopravno predstavitev nasprotujočih si argumentov, ne pa njihovega podrejanja političnim simpatijam posameznih novinarjev.
Pred referendumom o razvojnem zakonu bi bilo politično naivno računati, da bodo o izidu odločali zgolj vsebinski argumenti. Oktobrska izkušnja opozarja, da parlamentarna večina, ugodne javnomnenjske raziskave in prepričanje v pravilnost lastnih argumentov še ne zagotavljajo referendumskega uspeha. Aktivistične civilnodružbene skupine lahko pomembno vplivajo na udeležbo svojih vodljivih podpornikov in potek referendumske kampanje.
Po bitki je lahko biti general. Politična modrost pa se pokaže pred njo: v sposobnosti prepoznati tveganja, razumeti nasprotujoče si interese in pravočasno popraviti napačne presoje. Kdor podcenjuje organizirano civilno družbo, lahko napačno oceni referendumska razmerja. Kdor podcenjuje pomen poštene javne razprave, pa tvega še nekaj pomembnejšega – nadaljnje krhanje zaupanja v demokratično odločanje.
