Piše: Gašper Blažič
Po prvem velikem protestnem shodu upokojencev v Ljubljani smo se pogovarjali z enim od pobudnikov tega shoda, nekdanjim županom Tržiča in nekdanjim poslancem Pavlom Ruparjem, ki se znova vrača v javnost. Za prvi marec tako napoveduje nov shod upokojencev (na Trgu republike v Ljubljani ob 15.00 uri) in računa, da bo prišlo še več udeležencev, tudi kmetov in pripadnikov mlajših generacij.
DEMOKRACIJA: Poznamo vas kot nekdanjega poslanca in župana, vendar že nekaj časa niste več politično aktivni. Vseeno pa se zadnje čase pojavljate kot frontman iniciativne skupine Glas upokojencev, čeprav, kot sami pravite, niste še v pokoju. Kako to?
Rupar: Odkrito povedano: ne vem! Res je, po operaciji raka na črevesju sem doživel še hudo pljučno embolijo, lani se je ponovila po operaciji kolka. Dvakrat sem bil na robu smrti, ko sem se zbudil iz kome, sem najprej pomislil na otroke, vnuke in potem hvaležen rekel: Bog, hvala za življenje, sedaj z njim naredi karkoli sebi v čast! Prepričan sem bil, da nikoli več ne bom aktiven, da se bom umiril do pokoja in nehal z napori, ampak očitno Bog res hoče, da delam za dobro ljudi.
DEMOKRACIJA: Kaj je denimo razlika med Glasom upokojencev in Glasom ljudstva?
Rupar: Glas upokojencev je res nastal kot prava ljudska iniciativa, zaradi in od ljudi, ki so se znašli v težkem življenjskem položaju! Nastala je prek družbenega omrežja, opazoval sem druge skupine ljudi, ki so zahtevali boljše plače, upravičeno so dvignili glas zase. Le upokojencev se ni nihče dotaknil, kot da jih ni, kot da želijo, da čim prej pomremo, ker smo menda le strošek državi. Pozval sem jih k akciji, da jih opazijo, in vsulo se je nešteto zahval, upanja, spodbude, da nekaj vendarle naredimo zanje! Glas ljudstva pa je umetna, lažniva tvorba Jenulla in Nike Kovač in drugih na pobudo stricev z namenom, da povzročijo kaos in zamenjajo oblast, kar jim je uspelo. Gre za dve povsem različni skupini, ljudsko in kapitalistično-levičarsko umetno tvorbo!
DEMOKRACIJA: Če se nekoliko ozreva v obdobje, ko ste še delovali v politiki: vaš neposredni tekmec v Tržiču Borut Sajovic, nekdaj prepoznavno ime LDS, je danes vodja poslancev Gibanja Svoboda. Kako to komentirate?
Rupar: Borut Sajovic je zelo pokvarjena oseba! Nobenih volitev ni dobil na pošten način, naredili so ga Kučanovi ljudje znotraj LDS! Njihov cilj je bil zgraditev Deponije Kovor, kjer so videli milijone zaslužkov z odlaganjem smeti, gošče, spornih odpadkov. Tu se je mimo vsakega računa odlilo na milijone evrov v njegov žep in v žepe drugih, ki so zastrupljali okolico. Ljudi najhujše še čaka, ne zavedajo se še, kaj to pomeni za zdravje. Sajovic je v času županovanja aktivno pridobival premoženje s prevarami upokojenih ljudi, pripisujejo mu menda osem velikih kmetij, enajst stanovanj, več kot 120 tisoč kvadratnih metrov zemljišč, vsa so v postopku spremembe namembnosti. Postal je milijonar z zlorabo podatkov na občini in prek Doma starostnikov, ker je imel vpogled v to, komu občina plačuje račune za dom, če nima sorodnikov, premoženje pa je postalo njegova žrtev. Zadevo zlorabe ima v rokah policija, o teh rabotah pa nihče ne govori v DZ, redko je v medijih. Njegova pozicija v poslanski skupini zelo ustreza tem dejanjem. Je vrhovni med sebi enakimi.
DEMOKRACIJA: Vas moti, ker vam iz političnih razlogov podtikajo domnevne stare grehe?
Rupar: Sploh ne! Sodili so mi zaradi maščevanja po aferi Pucko, ki se je le redko kdo še spomni, ker je izbrisana iz vseh medijev. Ni je več mogoče zaslediti! Po krivem sojen sem bil tudi v zaporu, za resnico se borim, sem pa na dobri poti! Zapor je bil zame huda preizkušnja, pa tudi dobra šola! Mislili so, da me bodo utišali, pa so dosegli ravno nasprotno! Postal sem še večji borec za resnico in pravico, ki jo ljudje čakajo, upajo nanjo in v boju vidijo luč na poti do nje! Svoje grehe sem v celoti poplačal, sem edini obsojeni funkcionar, ki je odsedel in v celoti poravnal, kar so mi naložili. Zdaj tečejo obresti, imam čisto vest, ljudje se zavedajo, kakšne krivice so mi naredili, in mi sledijo.
DEMOKRACIJA: V oddajo Tarča so vas povabili kot gosta, pa smo videli, da ste že kmalu po začetku protestno odkorakali iz studia. Vas je bolj pogrel TV-prispevek na začetku oddaje, ki je diskreditiral shod, ali nastop Marka Bandellija, ki vas je pred kamerami direktno napadel?
Rupar: Vsekakor v oddajo nisem šel brez priprave, posvetovanj! Točno sem vedel, kaj bodo naredili, njihov način je vzorec, ki ga uporabljajo zoper drugače misleče. Tam nisem bil kot politik, ker to nisem več, bil sem kot predsednik ljudske iniciative Glas upokojencev! Čeprav je RTV Slovenija javna ustanova, točno vidimo, kako delujejo, o tem sem ravno danes obvestil Evropsko komisijo in njeno predsednico ter evropski parlament! Seveda vsaka diskvalifikacija, posebno z namenom, da koga blati, prizadene! Po ogledu uvoda sem se modro odločil, da sem počakal, da svoje povedo gostje, in končal pri Bandeliju! Izgubil je živce, odkrito pa povem, da sem težko stal ob njem, bolj bi si želel stati ob sodu žganja!
Skratka, zadeva se bo končala na sodišču, to obljubim, ker ne mene ne mojih somišljenikov ne bodo več žalili in blatili!
DEMOKRACIJA: Za seboj pa imate, kot ste že omenili, tudi veliko življenjsko preizkušnjo. Preboleli ste raka, bili ste skoraj obsojeni na prezgodnjo smrt. Je tudi to vplivalo na vaše sedanje angažiranje?
Rupar: Resnično povem, najbolj od vsega! Sam ne vem, kako se je zgodila sprememba pogleda na življenje, ocenjevanje situacij, kako sploh delujem. Povedal sem vam, da sem življenje izročil Bogu, prosil sem, da bi naredil kaj dobrega za ljudi! Veliko molim. Vsem sem odpustil še najmanjšo bolečino, ki so mi jo prizadejali! Tudi tistim, ki so me zaprli, se izživljali nad mojo družino, otroki. To zelo boli, verjemite, ampak brez odpuščanja danes ne bi niti živel niti delal v dobro ubogih … Srečen sem!
DEMOKRACIJA: Ko opazujem vaše nastope, delujete neverjetno motivirano, z veliko optimizma in vere. Od kod črpate to?
Rupar: Nimam pojma! Včasih se pozno ponoči dobesedno sesedem v posteljo, zjutraj pa komaj čakam, da se začne daniti in da grem delat naprej! Ne vem, takega se ne poznam iz preteklosti. Tudi misli, besede, ki jih izrekam, predvsem pa, kako čudežno mi sledijo ljudje, kako upajo z mano vred, kako so pripravljeni slediti. Ne vem, od kod vse to, sem pa vesel, da je tako! Bog, daj mi zdravja, volje in moči, da bo še dolgo tako, da bodo ljudje zaradi mene srečni!
DEMOKRACIJA: Na prvem shodu ste, kot ste dejali, najprej pričakovali samo 500 ljudi, prišlo pa jih je precej več. Kaj pričakujete od naslednjega shoda?
Rupar: Ja, res je. Ko sva se peljala z ženo v Ljubljano, sva bila čisto tiho. Oba sva upala, da bo ljudi vsaj 500, morda celo tisoč. Ko sem videl avtobuse na Tivolski, sem ji rekel, glej, Beba, to so moji upokojenci. Ovinek pri Mladiki pa je odkril pogled na Trg republike … Zajokal sem. Ves čas sem jokal, ko smo peli himno, sem bil pri Bogu … Saj razumete?! Dogodki, ki se vrstijo te dni, napovedujejo še več ljudi, vse prosim, pridite in pripeljite vsaj še enega s seboj! Le tako bomo dosegli cilje.
DEMOKRACIJA: Čemu je namenjen Inštitut 1. oktober? Kakšno vlogo bo imel?
Rupar: Prvi oktober je pravna oblika ljudske iniciative, ki bo imela članstvo, ima vodstvo, tudi žiroračun, na katerem bomo zbirali sredstva za delovanje, za pomoč upokojencem v stiskah, prostovoljce, ki bodo pomagali onemoglim na domu pospraviti, pomagali na vrtu, morda bodo komu, ki je osamljen, le za družbo. Zato bomo kandidirali za državna in evropska sredstva! Skratka, delamo mrežo po pokrajinah v te namene, želimo poslanstvo, ki se je kot ideja porodila za pomoč tistim, ki so je potrebni!
DEMOKRACIJA: Vrstijo pa se že napovedi drugih protestnih shodov, denimo zaradi zdravstva v Ljubljani …
Rupar: Ja, plaz, ki smo ga sprožili, drvi. Ne bodo ga mogli ustaviti, sem ponosen na to! Ustavili smo tudi antijanšizem, iz jader lažnih ljudskih iniciativ smo vzeli ves veter! Najpomembnejše pa je, da smo odprli oči ljudem, ki so verjeli v plešoče golobe.
DEMOKRACIJA: Bi lahko rekli, da drži teza, da sedanjo oblast lahko premaga samo dobro organizirana civilna družba?
Rupar: Ja, res je! In seveda iskrena! To ni več kolesarstvo, ni kriminalna združba, ki je povzročala eskalacije protestov pred letom, dvema … Tega se zavedajo, prvi odziv v hudi paniki in strahu je bil umik nagrade sodnikom, doživeli so zelo klavrn »happy end«, ampak … Ker so bili dogovorjeni med seboj, se temu odvzemu ni nihče uprl, nihče protestiral. Iz tega vidite, kako skorumpirani in zlizani z levičarji so tožilci, sodniki … Se potem čudite, da sem bil štirikrat obsojen?
DEMOKRACIJA: Nobeden od naju ni vedež, a vendar: kakšno prihodnost pričakujete za Slovenijo, kratkoročno in dolgoročno?
Rupar: Moja želja in napoved je, da se to, kar imamo, čim prej konča! Vlada je neverodostojna, premier Golob nima pojma o vodenju države! To ni Gen-I, ni denar, ki pride po zraku in delaš z njim, kar želiš, sam odrejaš transakcije. Golob se je povsem izgubil, tudi gledališke poteze z različnimi medijskimi slepili, kot je prostitutka Tina Gaber, ne pomagajo! Ljudje vidijo svoj lonec, svoje stare čevlje, ponošene obleke in napise »Frizer«, kar je jim je postalo nedosegljivo! Dovolj jim je življenja v odrinjenosti na skrajnem robu dostojanstva! April, morda še maj … Potem se ga bodo znebili, na ulicah bo na sto tisoče ljudi, z nami se je začelo, z njegovim odhodom se bo končalo! Potem pa … Za čiščenje je ostal še parlament.
Biografija
Leta 1960 rojeni Tržičan Pavel Rupar je po izobrazbi elektrotehnik. Po delu v Iskri je doma odprl zasebno prodajalno. V politiko je vstopil leta 1994, ko je bil prvič izvoljen za župana občine Tržič, kjer je bil nato župan tri zaporedne mandate. Dve leti kasneje je bil na listi SDS izvoljen za poslanca, uspeh je ponovil še leta 2000 in 2004, leta 2006 pa je zaradi afere odstopil kot poslanec. Leta 2012 ga je sodišče poslalo v zapor. Leta 2018 je znova kandidiral za župana Tržiča, a je bil tekmec Borut Sajovic spet močnejši. V letu 2023 se je angažiral v civilni iniciativi Glas upokojencev in postal soustanovitelj Inštituta 1. oktober.
